Ljubezenski sestanek

Veter se lovi v vrhove smrek,
oblaki se pode po nebu
in plazi megla se pod breg.

Zavija v bledo lice vse,
kar bežati proč ne more
in v nebo ubeže le ptice.

Že neštetih kapljic mrzli stik
razjeda krhko čudo stvarstva -
cvetje nima svojih več oblik.
Prihajaš niti ne trepečeš
in ne podajaš rok sproščenih,
ti vsa le čudno mi šepečeš:

Ti bednik, kaj čakaš in stojiš,
od mene le korak te loči,
stori ga, če hočeš, kaj blediš?

Ti zamrla je beseda nežna,
ki tolikim je čustva vnela,
vnela tvoja strast jih bežna?
Srce je stisnjeno v tesnobi,
pred mano zlobno ona se reži,
tej spaki vse bližje se mudi.



Kaj čakaš, ljubimec moj,
objemi me močno, privij tesno,
saj si ti me vabil sem nocoj!

Beži, meglena ti prikazen -
telo, ves obraz ti je koščen,
kako naj bom s teboj prijazen?

Videz moj, ljubimec, te plaši,
še pred dnevi sem bila kot ti,
kako pozabne tvoje so oči.
Z milino ožari se obraz,
telo v oblinah valovi,
ves nežen njen je glas.

Verjeti sebi sam ne morem,
je bil to privid - megle odmev,
kako močno sem bil okoren.

V objemu že telo drhti,
razkriva svoja čustva strastno
in vse polne so oči slasti.

Nemočno njeno belo je telo,
lahno tako kot belo je pero,
roke jo moje dvignejo skrbno.

Iz omame čutne jo budim,
prekrivam lice ji s poljubi -
kaj drugega lahko ji nudim ...

Vsa nenadoma se prebudi,
telo v krčih se hudo bori,
a iz zenic plamen ji žari.

Kaj zopet blodim ali sanjam?
Kako obraz se pači zlobno!
Povej od česa sem preganjan?

Kjer preje nežen bil je obraz,
le ličnice štrlijo gole -
z njih zavel strupen je mraz.

Ob deblo se naslonim hladno,
nazaj ne morem več stopiti,
ko gledam spako to ogabno.

Ljubezen sem, šepeče spaka -
ljubezen, kakor zdaj me vidiš -
si spoznal me ti junak srca?

Lovil se veter je v vrhove smrek,
ko so po nebu se podili oblaki
in želja mogla ni čez smrti breg.