Zgodba -
pogovor med Bogom in mrličem

Bog je prišel nekoč na pokopališče
sredi temne noči, točno ob dvanajstih
in vprašal:
Povej kako si spal,
ko je umiral okostnjak v tebi.
Povej kako ti je bilo,
ko še nisi bil velika smrt
z dolgimi koščenimi okončinami,
ko ti je še smrt šepetala v kosteh
in te gledala navznoter z belimi očmi.

Letal si sem ter tja z zvenenjem v sebi
in izgledom zavidljivega telesa dvonožca,
ki preklada papirje, piše in riše,
je in pije, se jezi in veseli,
ne da bi se zavedal kaj bo s tvojo dušo,
ko bo šepetala smrt v tvojih kosteh
in te gledala navznoter z belimi očmi.

In ti si še vedno skrbel samo za svoje
fiziološko bistvo obstoja,
zbijal si šale na račun starih ljudi
in njihove šepave hoje in raskave kože,
tudi grešil si in nikoli se nisi kesal,
nikoli nisi vsaj malo pomislil na svojo dušo
in posmrtno življenje v raju.

Pokojnik Bogu odgovori:
Nisem vedel, da sem izgubljen v sebi
in da se bom povzpel pred vrata nebes
in da ne bom imel več poti nazaj.
Nisem vedel, da bom tu samo duša
in ker sem svojo dušo nekje zapravil,
so me samo še kosti.
Niti spomina več nimam.
Na zemlji o moji duši nečesar ne vedo,
o mojih dobrih delih niso nikoli slišali,
da bi jih spominjale name.
Tu na vratih nebes rožljam s kostmi
pa me ne pustijo v rajske vrtove,
ker so v raju človeške kosti tabu,
drugega pa nisem prinesel s seboj.
Zato moram ležati tu pred rajskimi vrati,
tu v posvečeni zemlji na pokopališču
in čakati, da jih spet najde kakšna duša
da se vanjo vselijo moje kosti
in naj ne zine niti besede,
jaz okostnjak pa v takšno bitje zlezem,
ki sploh ne bo vedelo, da sem jaz mrlič
in da nosi v sebi okostnjaka -
mene smrt.


Tatjana

[ Odgovori na to | # ]