Ko je Stojči še mlad,
si v svojem raziskovanju,
privošči tudi kakšno avanturo,
kot recimo to, da gre poleti
na piransko pokopališče prespat,
da bi videl, ali ga je ponoči,
med grobovi kaj strah
in če so tam res kaki duhovi,
kot je to videl v filmu in nekje bral.
Razklopi zložljivo posteljo,
se pokrije s spalno vrečo,
gleda nočne zvezde in čaka jutra.
Nobenih duhov, pa kar dosti malih živali,
se ponoči sprehaja tam naokoli,
od sopihajočega ježa, do miši, podgan,
do nekih čudnih čivkajočih ptičev,
ki utihnejo šele, ko se začne delati dan,
potem pa spet drugi ptiči zažvrgolijo
in pozdravljajo sonce,
ki se začne počasi,
iznad Strunjanskega hriba dvigavat.
Že na vsezgodaj na pokopališče,
pride ena stara gospa s kanglico v roki,
pride zalivat rože na svojega moža grobi
in ko zagleda stojčija ležat tam med grobovi,
reva spusti kanglico in jo s tako brzino odnese,
kot bi bila neka atletinja na kratke steze.
Kdo bi si mislil, si Stojči zaspano reče,
da imajo tako stare gospe, lahko tako hitre noge,
no to je zanj znak, da bo treba pač vstat,
da ne bo koga na tem pokopališču še kap
in ko se znoči, je stojči spet tam,
na tem istem mestu prespi med grobovi,
ne da bi vedel za vse tam živeče živali
in ga zbudi šele svetal jutranji dan.
Stare gospe in njene kanglice,
pa naslednjega jutra ni.
Torej Stojči znanstveno ugotovi,
da na pokopališču duhov zanj ni,
in da če so kdaj bili, so vsi že odšli,
razen če so ti duhovi, te male živali,
ki se tam grejo, svoje nočne igre.
Ko je Stojči še mlad,
