Žal mi je, mama, nisem te hotel prizadeti; nisem te želel spraviti v solze - samo svojo omaro pospravljam!, poje Eminem. Menda je eno obdobje preklinjal do mere, ki so jo strokovnjaki označili za bolezen, po mojem pa je samo pospravljal svojo omaro. Sebi je bil zvest, bil je resničen. Otroci so bolj resnični kot njihovi starši - če niso zatrti. Ko otroci so zatrti, so starši nujno ločeni od svoje svetlobe, sicer jih ne bi zatrli. Zatrli do mere, da se omara potem prav filmsko odpre: tretješolec prime sošolca in ga vrže skozi okno. Na beton, na ograjo, pred časom v slovenskem glavnem mestu. Tako je otrok, ki očitno ni dovolj pogosto in glasno preklinjal, poklical na pomoč, potem ko ga okolica ni slišala. Bolj verjetno se je v izbrani vlogi nemoči delala, da ga ne sliši. No, zdaj smo ga slišali. In zajokala ni samo mama.
Omaro določajo najmanj tele stvari:
- na vsaki omari je sijoče napisano drugačno ime, zato jih tudi v največji skušnjavi ne moremo zamenjati
- vse, kar je v moji omari je (samo) moje (vedno bilo)
- omara je neuničljiva, se pa začne sama pospravljati, potem ko je lastnik pripravljen sprejeti to njeno darilo
- do takrat z rednim pospravljanjem najbolj doprinaša k ekologiji preteklosti in prihodnosti
- vsak lastnik je odgovoren samo za eno, to je svojo omaro
- v njej nikoli ni to, kar misli ali se boji, da je - vsaj na dan, ko to misli ali se boji, ne
- v omari ni predvidenih količin in tudi kvaliteta vsebine tu in tam (ne)ugodno preseneti, poleg tega se zanesljivo spreminja
- omare ni mogoče izprazniti, če pa stalno zlagaš in prelagaš zalogo, jo je vedno več
- čiščenje omare je po določenem času praviloma manj naporno, postane lahko celo zabavno
- pospravljena omara daje vedno nov občutek smisla, dosežka, miru in izpolnjenosti, čeprav lastnik že ve, da bo v njej kmalu spet kaj zaropotalo, tudi ven zletelo - običajno takrat, ko najmanj pričakuje
- lastnik omare je v času pospravljanja praviloma pod drobnogledom okolice
- v času čiščenja pred Božičem in Veliko nočjo je razumno izklopiti telefon in zakleniti vrata
- omaro lahko (o)čisti samo lastnik, v svojem času, na svoj način, res pa je, da si danes lahko pomaga z učinkovitimi neagresivnimi pomagali
- vsaka omara ima svojega angela in njegovi pomoči se menda v letu 04 že znamo odpreti.
V enem obdobju pospravljanja omare se bližnji nujno obnašajo, kot da jih pospravljanje tvoje vsebine provocira. V resnici jih vznemirja, žalosti in jezi, saj izziva, skoraj terja njihovo pospravljenost, ki sta resničnost in integriteta. Najbolj izzove ljudi, ki se obnašajo, kot da take omare sploh nimajo, so pa na tak ali drugačen način osredotočeni na svojo fasado. Na fasado telesa, (ne)premičnin, mentala, poze, izbranega plemena... Le kako bi slednji doživeli »oddajo vsote vseh katastrof«, kot sem jo enkrat slišala najavljeno – šov J. Springerja?
Slovenci si že lep čas lahko ogledujemo posnetke žive TV oddaje zlih demonov v človeških telesih, gladiatorjev na odru in ne v ringu, ne v areni. Kar ne pomeni, da zraven ni ne-zavestnih gledalcev, nagrajenih z lastno pojavo na ekranu, nahranjenih z dozo čustev, ki jih sami niso sposobni izkusiti, tudi, če bi jih to najbolj podprlo, ker se jih preveč bojijo. Naličeni energijski vampirčki so najeti za to, da skandirajo, žvižgajo, žalijo in smešijo dramske igralce (iz igre življenja) na odru. In se potem kakšen dan počutijo boljše od njih in zato bolje.
Na Springerjevem zrežiranem odru je precej resnice. Resnice, ki boli, osvobaja pa tudi gledalce, če se tega zavejo.
Če se jim razjasni, da jih je na ogled sile, razkritih laži, zavajanj, manipulacij in najnižjih strasti pripeljala njihova lastna vsebina.
Če izberejo pogum, da v okostnjaku na odru prepoznajo delček svojega, če si priznajo vzorec svoje natlačene omare.
Če so dno na odru pripravljeni potrditi kot svoje dno.
Vendar se nezaveden človek okostnjakov in dna boji. Ker se boji svojega okostnjaka in svojega dna. Boji se vsebine svoje omare, ki jo ne pozna, spoznati pa jo ne more, ker se jo boji in zato navadno izogiba.
Ogledala sem si Springerjevo oddajo s homoseksualnimi udeleženci. Zanimala me je, ker kar dobro poznam nekaj istospolno usmerjenih ljudi in jih zaradi njihovega zadevnega izziva v tej inkarnaciji cenim. Spoštujem njihov pogum, integriteto in zvestobo svoji resnici. Enkrat bom enako sprejemala vse ljudi, zaenkrat pa so mi eni še bližje kot drugi. Bližje so mi ljudje, ki se ne izogibajo situacij, ki imajo nalepko sence, teme, neprimernosti, slabega. Ki so pripravljeni poiskati stik s Svetlobo v sebi, potrebno za preseganje kakršnihkoli svojih (navideznih) omejitev. Za homoseksualce verjamem, da na svoj človeško precej izpostavljen način vsem ostalim kažejo, da smo vsi eno. Springerjevi gosti svoje svetlobe zaenkrat niso našli. V svojih obrambah so bili na trenutke agresivni, glasni in odkriti ali vse hkrati, ampak take srečaš tudi pri nas - nekateri so celo »uspešni«.
Demon v človeško energijo pride skozi enega ali več energijskih centrov in se na področju zavesti te čakre hrani z izrazi osebe – njenimi mislimi, besedami in dejanji. Predvsem tistimi, ki temeljijo na strahu – njegova najpogostejša oblika je jeza. Če to nižjo energijsko obliko začneš hranit, je vedno bolj lačna, ti pa vedno bolj pod njenim vplivom. V skrajnem primeru na poslovnem sestanku prisiljeno misli in se izraža demon, denar kopiči in še več vsega, kar mu daje moč, pomeni dobro počutje. Ker je na vse to zelo osredotočen, rezultat ne izostane in ljudje mu radi rečejo uspeh. Če najnižje vibracije v človeka vstopijo skozi drugo čakro in se tam udomačijo, imajo rade seks, ljubljenje kot angelska domena pa jim je izziv. Za gostitelja takih energij je značilno, da zelo malo čuti, v skrajnem primeru nič in temu ustrezna je potrebna stimulacija; Springer to ve.
V času samodejnega odpiranja omar smo, v dobi resnice. V času sprejemanja svoje in tuje človeškosti, v prilikah za dovoljevanje, upoštevanje in ne obsojanje. Omare kot da čisto fizično ne morejo več ostati zaprte, pa če se mama solzi ali ne. Poročila in novice kažejo, da omare škripajo in poskakujejo, okostnjaki rožljajo, o njih sanjamo in tu in tam se kakšna kljub večim ključavnicam razleti. Nekatere končane stvari se zaradi strahu še niso končale in druge se končujejo, ker to je proces. Konec je osvoboditev, končevanje jemlje energijo, lahko celo zelo boli. Je pa nujno. Končujejo se odnosi in situacije, v katerih ni odprtosti, sodelovanja, integritete in resnice, ki je enost. Omare nam kažejo, da smo res vsi eno.
Osnova vsake religije sta knjiga in prerok. Beseda svetosti in modrosti v teh dveh oblikah je vsakemu od nas dostopna samo v lastni omari. V tvoji in v moji, v njeni in v njegovi omari. Svetloba pa ne samo kliče in vabi – edina je vredna tesnobe vsakič, ko se omara odpre.
Žal mi je, mama, nisem te hotel prizadeti; nisem te želel spraviti v solze - samo svojo omaro pospravljam!, poje Eminem. Menda je eno obdobje preklinjal do mere, ki so jo strokovnjaki označili za bolezen, po mojem pa je samo pospravljal svojo omaro. Sebi je bil zvest, bil je resničen. Otroci so bolj resnični kot njihovi starši - če niso zatrti. Ko otroci so zatrti, so starši nujno ločeni od svoje svetlobe, sicer jih ne bi zatrli. Zatrli do mere, da se omara potem prav filmsko odpre: tretješolec prime sošolca in ga vrže skozi okno. Na beton, na ograjo, pred časom v slovenskem glavnem mestu. Tako je otrok, ki očitno ni dovolj pogosto in glasno preklinjal, poklical na pomoč, potem ko ga okolica ni slišala. Bolj verjetno se je v izbrani vlogi nemoči delala, da ga ne sliši. No, zdaj smo ga slišali. In zajokala ni samo mama.
