Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040119172600530

Poslednja sodba četrtek, 29. januar 2004 @ 06:26 CET Uporabnik: koki Poslednja sodba Ves vrt se je kopal v močnem soncu. Nebo je bilo čudno zeleno. Opečnata streha psihiatrične bolnišnice je žarela v presenetljivi vijoličasti barvi. Dišalo je po življenju, po stvareh, ki so zrasle iz zemlje, a širil se je tudi vonj po smrti, po stvareh, ki so odmrle v njej. Sedel sem na vrtni klopi in mižal v razbeljeno sonce. Napolnjen z rožnatimi tabletami pomirila, sem bil takoj v duhu. Neka sila me je z nedopovedljivo močjo srkala v bleščečo svetlobo... “Torej to je to!” sem si rekel, ko me je svetloba odložila pri bleščečem kristalu. Vedel sem, enostavno sem vedel, da je prišel čas poslednje sodbe. Prozorni kristal je dobil rubinasto barvo in iz njega so se izvile srebrne niti. Vse življenje, celo vsaka misel, je v trenutku steklo preko svetlečega se zaslona za kristalom. Prešinilo me je, da je bila toliko iskana skrivnost posmrtnosti - zadnje sodbe, shranjena nekje v neki datoteki. In točno sem vedel, katera dejanja v življenju so bila slaba ali dobra. Tako imenovani grehi sploh niso bili grehi. Za dobro so štela samo dejanja dobrote, brez kančka vseh variant koristolovstva. Kot temna senca pa se je na ekranu izoblikovalo slabo in se kopičilo na števcu tehtnice dobrega in slabega. Lagal si, zavajal si ljudi s svojim pisanjem, iz čistega koristoljubja, da si se lažje prodajal, si laž spreminjal v verjetnost, življenje si spreminjal v tako imenovano navidezno resničnost, življenje, ki ti je bilo dano zgolj za rast osebnosti, si popačil. Več kot je da da in ne ne, je zgolj človeška nečimrnost, ego,” je grmelo iz zlovešče temne sence. Kristal je zgubil rubinasto barvo in na velikem zaslonu je pisalo: Error! Napaka! Pomanjkanje spomina! Odklopi nebeške otroke - odklopi najnovejšo igro! Tehtnica ne more delovati! Prekinjeno prevajanje iz knjige življenja... “Ne, nočem nazaj na informacijski svet navideznosti!” sem zavpil, a me je nerazložljiva sila že potegnila v temačen predor. Nekdo me je tresel za ramo in le s težavo sem odprl oči. Močno sonce me je zaščemelo prav v možganih. Čez nekaj trenutkov sem zagledal lepo žensko v belem. Ne, ni bil angel, ampak bolniška sestra, ki je rekla: “Ja, človek, kaj pa počenjaš na tem močnem soncu, saj boš dobil sončarico. Pridi, kmalu se bo pričela ura pisanja svojih misli...” Vedel sem, da ne bom napisal drugega kot ne; ne, a sem vseeno ubogljivo šel za žensko v belem. Komentarji (1) www.pozitivke.net