Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
Tvoj zadnji dan
Prispeval/a: Anonymous dne
petek, 6. februar 2004 @ 16:25 CET
Dragi Stojči,
danes je oblačen dan. Če bi bil dandanašnji zadnji v mojem življenju, bi šla na obalo in zrla v lepoto morskega valovanja in si želela, da bi sijalo sonce. Morje bi me postopno odnašalo s seboj do poslednjega diha in tako bi spokojna umrla. Še prej bi si morda želela se od koga posloviti, narediti oporoko in pospraviti svoje predale ter pregledati če so plačani zapadli računi. Morda bi se tudi odločila, da pošljem še kakšno svojo pesem na \"Sončeve pozitivke\". Vsekakor pa ne bi pozabila pozdraviti Stojčija, saj bi mu gotovo poslala zadnji pozdrav in se mu zahvalila za lepe misli, ki mi jih je napisal v svojih komentarjih. Z Bogom se kaj posebno ne bi spravljala in ga klicala v svojo bližino, saj ne občutim v svoji duši, da sem prav veliko grešila in tudi za potem mi preostane veliko časa, da se bom v nebesih z njim pogovarjala in modrovala, če ga bom le srečala.
A, ja, pozabila sem, da sem prejela v dar od profesorja glasbe g. Jožeta kaseto \"Klassieke muziek collectie\" Saibnt-Saens berooemde orkestwerken \"Le Carneval des Animaux* Allegro Animato voor Klarinet*Fantasie voor Orgel* Synfonie Ne. 3 de \"Orglesymfonie in da bi bil moj odhod prekrasna priloženost, da bi jo pazljivo poslušala in se predala poslednjih užitkom glasbe, saj ne verjamem, da so v nebesih
dojemljivi za klasiko.
Če bi bil čas, bi si zaželela gledati še Molierovega Don Juana, ki je kar dobra komedija, ki pa je bila napisana zgolj iz finančnih razlogov, ker so bili tedaj v denarnih škripcih zaradi prepovedi Tartuffa. In ker se Komendnik prikaže na koncu v ognju ter potegne za seboj Don Juana v večno pogubljenje, bi se bala da bo potegnil še mene, zato bi izginila kot kafra ob zadnjem dejanju. Vendar o vsem bi še premislila, saj Don Juan privablja množice v gledališče, zakaj v stoletju luči so njegovi prizori za gledališko občinstvo podobna vaba, kot pri nas v 60. letih šlacipunce.
Nato bi se spomnila še tistih socialističnih časov, ko je mladina v enoumlju živela ob robu svetovnih miselnih gibanj, kako so jo zapirali pred vsem, kar je bilo rodovitnega in novega spočeto v domačih okoliščinah in kako je bojazljivo hlastala samo za vsem tistim, kar je novega prihajalo iz tujine in ker je ta mladina žal, bila v suženjskem kolonialnem razmerju do politikov in izven sodobnih tokov evropske filozofske misli in akacije, in ker ni mogla pognati korenin na Slovenskem in ker odraščanje te mladine ni raslo iz vizije, ki jo v človeku netijo zgodovinski procesi in ker sedaj v svojih letih živim v malo drugačnem okolju, ki je predvsem razultat politike te tedaj odraščajoče mladine, bi se še milo razjokala. Z jezo bi se še poslednjič spomnila dejstev, da vladajo megleničaste filozofske silnice z rahlo bebastimi političnimi predstavniki na Slovenskem in ker mi gredo takšne teme, kot so izbirsani, džamija, brezposleni, korupcija ipd. strašansko na živce, moram reci, da mi ne bi bilo posebno težko oditi na drugi svet, čeprav bi moja duša iz drugega sveta rada videla, kako boste Slovenclji to razrešili in se rešili teh apostolov in kako bo, ko se bo razpočil zadnji milnji mehurček. Še prej pa bi napisala nekrolog sedanjim politikom na Slovenskem, ki bodo na osnovi lastnih spoznanj bili križev pot ob svojem slovesu. Vse to pa je kar natrpan dnevni red za zadnji dan življenja, ali ne? Zato bom še razmislila o zadnjem dihu, saj imam kar prestrašena čustva, da vsega kar sem napisala v enem dnevu ne bom zmogla.
Prispeval/a: Anonymous dne
petek, 6. februar 2004 @ 18:20 CET
draga Tatjana, :)
res si se kar hudo obremenila za zadnji dan. :)
Jaz pa bi hotel točno to, kar sem danes počel,
biti v svojem srcu zadovoljen in izponjen
za še en sončen dan
in biti hvaležen za vse izpolnjene dihe,
ki so mi bili podarjeni skozi srce.
S svojimi mislimi bi pa itak dosegel vse tiste ljudi,
ki so mi dragi in katerim sam kaj pomenim.
Ne dvomim, da bi med njimi, bila tudi ti. :)))
lp
Prispeval/a: Anonymous dne
petek, 6. februar 2004 @ 23:06 CET
Dragi Stojči,
medtem ko se mi gremo igrice kaj bi počeli zadnji dan, bo kmalu polnoč in mi smo se že skoraj rešili Demoklejevega meča, ki je celi dan visel nad nami.
Ti si bil notranje izpolnjen kot si \"skoraj\" vselej, ker si skoraj z gotovostjo vedel, da to ni tvoj zadnji dan in si ga vsemu navkljub preživel miren in spokojen.
Priznati ti moram, da si me kar pošteno vznemiril s tvojim zadnjim dihom. Priznam, da me je bila kar groza nad umišljenim življenjskim stanjem o zadnjem dihu in tudi priznam, da sem se zelo obremenila, ker sem pomislila, da bi lahko šlo zares. Ta zadnji dan se mi je zares vsedel v srce in tako sem domišljisko vezala samo sebe na to nadrobnost, da mi bo morda kmalu zmanjkal dih.
V današnji civilizaciji ni še nihče napisal učbenika kako preživeti zadnji dan in zadnji dih. Kaj je z našim humanizmom narobe? Pride lahko tudi obdobje naravnih ujem, npr., da mesto Koper zalije voda, da pride do terorističnega napada v katerem bi se naključno znašla ali da mi pade meteorit na glavo in mi prizadene strašanske muke pred zadnjim izdihom.
Znašla sem se pred velikim izzivom, da se ne smem vdajati kakršnemu koli večjemu usodnejšemu početju, vse zaradi tistega zadnjega diha. Bila sem doma in brala Andreja Gideja \"Zemeljska hrana\", to je njegov dnevnik, ki sodi med najvišje oblike literature, za kar so mu podelili tudi Nobelovo nagrado. Vendar za pisanje dnevnika moraš biti malo premaknjen, da ga daš v branje ljudem kot izraz svojih hotenj. Običajno dnevnike pišejo pubertetniki. Mislim, da je pisatelj Gide bil kar velik narcis. Dnevnik je vedno brez velikih dokončnih strasti, največja strast je on sam. Če bi Gide npr. pisal o zadnjem dihu, bi bil njegov dnevnik poln totalne obsedenosti in kako bi sploh našel svojo misel za opisnost dneva, ki ga bo še preživel pred zadnjim dihom. Prav neverjetno je, kako shujšajo naše misli in naša čustva ob zavedanju tega zadnjega dne in zadnjega diha. Kar groza je lahko človeka, da si mora celo svoje življenje zatakniti za gumbnico trenutnega spomina in pozabiti, da je bil in se tolažiti, da morda pa ne bo šlo zares. Človek lahko gleda vzvišeno na drugega, ki odhaja in si reče, da je to naravna pot. Nato se živi človek, ki ga še ni oplazil zadnji dih, še poigra z barvami poslovilnih besed in s pogrebnimi žalostinkami in pozabi. Vendar kaj če spremljevalka na oni svet tebe pograbi za roko in te pelje skrivnostno prek tanke brvi in ti se ne moreš rešiti belega motovila. To pa že ni enostavna stvar. In se moram tako-le napovedano vračati v temni čas, skoz meglenice in bogve kam bi te tisto belo motovilo speljalo.
Stojči, ti si nas v notranjosti razkril, razgalil in nato poniknil v svoj veseli dan, zadovoljen, srečen, brez bremena o zadnjem dihu, ki si nam ga naprtil dandanašnji v razmišljanje.
Prispeval/a: Anonymous dne
sobota, 7. februar 2004 @ 11:24 CET
Draga Tatjana,
tudi tale tvoj pesniško obarvan komentarček je lep. :)
Spomnim se, ko sem pred časom bral na BBC-ju, o zadnjih besedah, ki jih izrečejo ljudje, ki so ustreljeni v roparskih napadih po trgovinah. V Ameriki je bila o tem dokumentarna oddaja, kjer so prikazovali, kako umirajo blagajničarji trgovin v katere vstopajo zadrogirani najstniki, jih ne tako kot so včasih zahtevali najprej denar, zdaj najprej ustrelijo in potem pogledajo, če je v kasi kaj denarja. Ker imajo v vseh trgovinah po ZDA kamere nad blagajnami so to v dokumentarni oddaji to tudi prikazali. Zanimivo, da so eni od umirajočih v borbi za svoj zadnji dih uspeli še izreči:\"Oh my God!\" drugi pa samo tisto cenzurirano besedo: \"F***\". Največ se jih je odločilo za drugo varianto.
Drugače pa ja, na končni odhod se je treba pripraviti in ko so mi Sovini predstavniki 1996 leta po telefonu grozili, da me bodo ubili in mi v podkrepitev grožnje poslali še zastrupljeno pismo, je bila to zame takrat huda preizkušnja in dobra šola za moj zadnji dan.
Zdaj sem že pripravljen na moj odhod in se še bolj veselim vsakega dneva, ki ga še izpolnjeno živim. :)
Drugače pa nihče ne ve, kdaj pride zanj njegov zadnji dan, razen tisti, katerim zdravniki točno povedo, koliko svojih dni lahko še pričakujejo.
lp
Prispeval/a: Anonymous dne
sobota, 7. februar 2004 @ 16:15 CET
Dragi Stojči,
v zvezi z zadanjim dihom ti kot protiutež pošiljam nadrealistično zgodbo, ki te bo v teh vlažnih zimskih dneh gotovo prevzela.
Včerajšnji dan sem preživela in danes zjutraj sem se zbudila z zamudo. Ko sem se zbudila, se mi je na steni popačila Dalijeva ura. Dihanje je kar v redu. Sobota je. Zunaj je megleno vreme. Danes sem razmišljala kako vpliva Eisteinova relativnostna teorija na dolžino življenja in vračanje nazaj na Zemljo. Razmišljala sem kako bi bilo, če bi odletela v vesolje, kjer čas poteka počasneje. In kaj potem? Med mano in svetom preperijo vse žice za dobo tristo let.
Zanima me, kaj bi ti vzel s seboj v vesolje in kaj bi v vesolju počel in kako bi planiral povratek nazaj na Zemljo čez tristo križev, ko nobenega več ne bilo živega od tistih, ki si jih poznal. Kako bi reševal svoje psihološke, psihiatrične, osebnostne in socialne probleme po vrnitvi na planet? Iz tebe bi energije kar bruhale, ne bi se pa mogel več uskladiti z družbenim življenjem novega časa in ne s popolnoma novo tehnologijo, ki je zavladala svetu. Edino živo bitje iz tvojega časa bi bil pes Fiki, ki je s teboj potoval po vesolju. Vse sodobne aparature bi bile skonstruirane tako, da bi ti z nevidnimi kamerami lahko zrle v tvoje odprto telo in dušo in ti ne bi bil z ničemer zavarovan. Bil bi popolnoma razgaljen in ranljiv.
Najprej bi se ti ob pristanku za Zemlji čez tristo let prikazala Ljubljana in okoliške vasice. V njej pa ljudje z visokimi čeli in majhnimi telesi. Dialog z njimi ne bi bil več mogoč, ker ti bi jih nagovarjal v arhaični slovenščini, ki je ne bi več razumeli. Ob prihodu na Zemljo bi ti prebivalci rekli: Nimamo niti enega samega dokaza, da si izstopil izven orbite, plaval po vesolju in da si rojen pred tristo leti, davnega leta 19.... Poleg tega si pa še pravi zabitež, saj ničesar ne razumeš. Tvoje sanjarjenje o jutranjih zarjah vesolja ni prav nič prepričljivo. Tvoje pesniške domislice, prek katerih si dohrepenel sonce in svojo dušo, nas prav nič ne zanimajo, ker se za svetlobo in noč, za življenje in smrt, za avanturo in za konec iznajdljivosti prav nič več ne zanimamo, ker živimo povsem drugačno comiutizirano življenje, ki ga vodi kibernetika, ki je v zadnjih tristo letih prodrla v zavest ljudi in naše navade. Mi živimo na robovih medplanetarnih kultur in se ne ukvarjamo več z Evropo, v katero se ti vračaš, ker je postala stvar prazgodovine. Ti pa si si prašil svojo dušo med zvezdnim prahom, se bojeval z mlini na veter, ki si se jih spominjal v svoji domišliji in hočeš sedaj z nekim globljim razumevanjem spremljati kaj se z nami dogaja in urejati naša življenjska vprašanja po tvoji podobi, ki je na planetu že skoraj izumrla. Mi niti sebe več ne poznamo. Smo pol ljudje, pol compiuterji - roboti. Nimamo skoraj nobenih čustev več in tudi učenjakov, profesorjev, pisateljev, slavnih časnikarjev, duhovnikov in zajedljivih intelektualcev sploh več ne potrebujemo. Vse počno za nas roboti. Človeška vrsta postopno izumira, zanimivi se še samo kot gospodarji robotov. Njihov človeški umski rezervat v možganih je tako majhen, da niti svoje duševnosti niso več zaznali, potovali so povsem po novih energijah in si ogledovali vezave raznih zapletenih formul v knjigah na drugih planetih, kjer so jih sprejemali kot komični primer strašljive omejenosti in so jih kot neumne, nevredne in neučinkovite predstavnike človeške vrste pošiljali nazaj na zemljo. Edini otipljiv dokaz, da so bili nekdaj ljudje je preklinjanje, sicer so pa jezikovno povsem obubožali. Samo še konfekcijske stavke obvladajo in jih izgovarjajo brez smisla in potrebe. Niti odsvit gozdov in livad ter zasanjanost zelene pokrajine jih več ne začudi in razveseli. Hrane več ne uživajo, ker se priklopijo na novo energijo - žarke \"ywxsa/2305\", ki napolnijo telesa z novo močjo. Na ražnjiče, pljučne pečenke v shajanem testu, na flajš makarone, prepelice in artičoke so popolnoma pozabili in jih ne potrebujejo več kot hrano za preživetje. Spoznajo se še edino na svojo edinovrstnost, ki je v vsem postala programirana. Za svojo reprodukcijo se v posteljah več ne gnetejo, temveč prepustijo vse postopkom kloniranja. Njihovo pojmovanje prednikov in zgodovina sta postali povsem mitološki. Človeka prejšnjih stoletji gledajo le še v muzejih z mrtvoudnim obupom in prezirljivostjo. Compiuterji programirajo nove compiuterje le v angleščini. Shakspearov jezik ne obvladajo več. Filmi, revije in stripi prikazujejo le še življenje robotov, kajti roboti se z vso odgovornostjo soočajo s civilizacijami na drugih plenetih. Ekologija kot znanost je izumrla, ker nihče več ne onesnažuje okolja. Odrabljene robote izstrelijo v vesolje, kjer se razgradijo ob pokih in se spremenijo v vesoljne meglenice. Z božanstvi, moralo in igrami na srečo ne koketirajo več. Ne znajo se več oceniti ali so plehki ali globoki, mikavni ali zoprni, neumni ali pametni, vredni ali nevredni, učinkoviti ali neučinkoviti. Okrog plavajo kakor suhe odlomljene veje dreves. Razsvetljenost v erotičnih vprašanjih je postala zgodovina, ki nikogar več ne zanima. Ko boš pokazal svoje pesmi in prispevke, ki si jih objavil na \"pozitivkah\" ti bodo ta čudna bitja ljudje - roboti jeznorito rekli, le kaj besedičiš in jezikaš, kaj pleteničiš in gobezdaš! Kaj se vrtiš kot mačka okrog vrele kaše, mi ne razumemo tvojih podmen in namigovanj, tvoje simbolike, tvoje nejasnosti besed in ezopovske zatrtosti. Ne ustvarjaj več pri compiuterjih zmede! Compiuterji so tehnična bitja in pika. Takšni razumniki, ki nenehno popravljajo samega sebe, se nadzorujejo, ocenjujejo in izboljšujejo nas ne zanimajo, ker so jim compiuterji odvzeli primat.
Prispeval/a: Anonymous dne
sobota, 7. februar 2004 @ 18:10 CET
draga Tatjana,
ko si ti pisala svojo futuristično zgodbo, sem jaz na svet pogovorov objavil sledeče:
Zamisli si, da Bog tebi in meni in vsem ljudem v trenutku potegne z nas vso kožo in da ljudje kljub temu še vedno lahko brez bolečin in bolezni živimo ne moremo pa ničesar več obleči niti obuti.
Zdaj si zamisli, da ti in jaz in vsi ljudje vemo, da se lahko reproduciramo zgolj na znastven način, ki z reproduktivnimi organi sploh nima nobene povezave niti jih način naše reprodukcije in seksualnosti zanima.
Zdaj si zamisli, da ti in jaz in vsi ljudje ne potrebujemo nobene hrane niti vode niti nobene hiše, ker lahko tako kot živali živimo v miru ves čas kjerkoli na prostem, ker je povsod enaka klima in ni nobene potrebe, da bi, kdorkoli za kogagrkoli kaj počel.
Kje bi bila potem tvoja, moja in nestrpnost vseh ljudi?
Vidiš na onem svetu
v katerega po tem življenju gremo
so lahko tudi take, ali podobne razmere.
Imava kar nekaj podobnih iztočnic. No obstajajo tudi preroki in to v vseh religijah in kulturah in ti vsi od indijcev do indijancev napovedujejo obrnitev človeka k sebi, k človečnosti in notranjem razvoju. To kar jaz pišem in jih tu še malo razume, razmejo danes vsi, ki imaj Prem Rawatovo darilo spoznanja sebe, čez tristo let, ljudje ne bodo dosti bolj drugačni, kot smo mi, tako kot danes bodo na različnih nivojih zavesti, (če pogledaš štiri tisoč let star odlomek iz Bhagavat Gite vidiš, d so se ljudje v tem času le malo, ali skoraj nič spremenili, razen tehnološko.)
In čez tristo let, sem prepričan bom jaz še vedno znan in nekatei ljudje bodo poznali moje pesmi, če ne drugih, vsaj tistih, ki se bodo ohranile v angleščini in ohranile se zagotovo bodo.
Stvar je v tem, da bo svet čez tristo let izgledal dosti bolj človeško kot sedaj indijci prihajajoči dobi pravijo Satjuga, ali doba Resnice, tej v kateri živimo pa kalijuga, ali doba teme in iluzije, zahodni duhovnjaki pa paravijo prihajajoči dobi zlata doba, katero je napovedal tudi Jezus.
S sabo vzeti je vedno dobro vse srčne občutke, ki so od vseh najbolj univerzalni in se integrirajo v vsako okolje, tako da sam nimam bojazni in sem prepričan, da bi bili ljudje ob mojem prihodu samo veseli.
Slovenija se kot država gotovo ne bo ohranila, to sem napovedal že ob nastanku države, niti se ne bo ohranil jezik, čeprav bi se oboje lahko, če bi na pravih mestih imeli manj pogoltne in bolj poštene ljudi.
Torej ne skrbi, tvoj scenarij se zagotovo ne bo uresničil, zato še naprej zbiraj svoje srčne občutke lepote, saj ne dvomim, da imaš pred sabo še bogato življenje in iz sebe lahko še veliko daš. :)))
lp
Prispeval/a: Anonymous dne
ponedeljek, 9. februar 2004 @ 16:23 CET
Dragi Stojči,
črn scenarij iz moje futuristične zgodbe se gotovo ne bo uresničil, vsaj za čas našega življenja upam, da ne. Želim si, da pride zlata doba, sončna doba, ki bi bila s svojimi ljudmi vred usmerjena k čisti kvaliteti neokrnjenega, pristnega in iskrenega, nepokvarjnega življanja. To je edina pot, ki bo obdžala človeka pri življenju, to je eleksir življenja, ki zaustavi družbo v izumiranju. Začne naj se sekularni obrat, usmerjen v humanizem človeštva, z večjim občutkom za socialo, pravičnost in medsebojno ljubezen med ljudmi in do vsega stvarstva. Napredek, kakršnemu smo zdaj priča v zadnjih 50 letih je varljiv, ker je enostranski, nosi v sebi blagoslov in obenem prekletstvo, šli smo v enostranosti predaleč v usodno kratkovidnem zanemarjanju kakovosti. Kvantiteta vodi v absurd, saj ne potrebujemo vsega kar proizvedemo, na drugi strani pa krvavo potrebujemo duhovne kvalitete, ki jih zanemarjamo. Nasprotje med dobrim in zlim je izgubilo svoj etični pomen, ker smo nagnjeni v življenje količinske usmerjenosti in smo oglušeli za vrednoto ljubezni, ki je najdražji božji dar. Upam, da se bodo uresničile napovedi, da prihaja zlata doba. Na moj črn scenarij pa pozabi, saj je bil napisan zgolj zaradi izziva in ne zato, da bi vanj verjeli.
NE ZAMUDITE
Če pomisliš,
Tvoj zadnji dan
Prispeval/a: Anonymous dne petek, 6. februar 2004 @ 16:25 CET
danes je oblačen dan. Če bi bil dandanašnji zadnji v mojem življenju, bi šla na obalo in zrla v lepoto morskega valovanja in si želela, da bi sijalo sonce. Morje bi me postopno odnašalo s seboj do poslednjega diha in tako bi spokojna umrla. Še prej bi si morda želela se od koga posloviti, narediti oporoko in pospraviti svoje predale ter pregledati če so plačani zapadli računi. Morda bi se tudi odločila, da pošljem še kakšno svojo pesem na \"Sončeve pozitivke\". Vsekakor pa ne bi pozabila pozdraviti Stojčija, saj bi mu gotovo poslala zadnji pozdrav in se mu zahvalila za lepe misli, ki mi jih je napisal v svojih komentarjih. Z Bogom se kaj posebno ne bi spravljala in ga klicala v svojo bližino, saj ne občutim v svoji duši, da sem prav veliko grešila in tudi za potem mi preostane veliko časa, da se bom v nebesih z njim pogovarjala in modrovala, če ga bom le srečala.
A, ja, pozabila sem, da sem prejela v dar od profesorja glasbe g. Jožeta kaseto \"Klassieke muziek collectie\" Saibnt-Saens berooemde orkestwerken \"Le Carneval des Animaux* Allegro Animato voor Klarinet*Fantasie voor Orgel* Synfonie Ne. 3 de \"Orglesymfonie in da bi bil moj odhod prekrasna priloženost, da bi jo pazljivo poslušala in se predala poslednjih užitkom glasbe, saj ne verjamem, da so v nebesih
dojemljivi za klasiko.
Če bi bil čas, bi si zaželela gledati še Molierovega Don Juana, ki je kar dobra komedija, ki pa je bila napisana zgolj iz finančnih razlogov, ker so bili tedaj v denarnih škripcih zaradi prepovedi Tartuffa. In ker se Komendnik prikaže na koncu v ognju ter potegne za seboj Don Juana v večno pogubljenje, bi se bala da bo potegnil še mene, zato bi izginila kot kafra ob zadnjem dejanju. Vendar o vsem bi še premislila, saj Don Juan privablja množice v gledališče, zakaj v stoletju luči so njegovi prizori za gledališko občinstvo podobna vaba, kot pri nas v 60. letih šlacipunce.
Nato bi se spomnila še tistih socialističnih časov, ko je mladina v enoumlju živela ob robu svetovnih miselnih gibanj, kako so jo zapirali pred vsem, kar je bilo rodovitnega in novega spočeto v domačih okoliščinah in kako je bojazljivo hlastala samo za vsem tistim, kar je novega prihajalo iz tujine in ker je ta mladina žal, bila v suženjskem kolonialnem razmerju do politikov in izven sodobnih tokov evropske filozofske misli in akacije, in ker ni mogla pognati korenin na Slovenskem in ker odraščanje te mladine ni raslo iz vizije, ki jo v človeku netijo zgodovinski procesi in ker sedaj v svojih letih živim v malo drugačnem okolju, ki je predvsem razultat politike te tedaj odraščajoče mladine, bi se še milo razjokala. Z jezo bi se še poslednjič spomnila dejstev, da vladajo megleničaste filozofske silnice z rahlo bebastimi političnimi predstavniki na Slovenskem in ker mi gredo takšne teme, kot so izbirsani, džamija, brezposleni, korupcija ipd. strašansko na živce, moram reci, da mi ne bi bilo posebno težko oditi na drugi svet, čeprav bi moja duša iz drugega sveta rada videla, kako boste Slovenclji to razrešili in se rešili teh apostolov in kako bo, ko se bo razpočil zadnji milnji mehurček. Še prej pa bi napisala nekrolog sedanjim politikom na Slovenskem, ki bodo na osnovi lastnih spoznanj bili križev pot ob svojem slovesu. Vse to pa je kar natrpan dnevni red za zadnji dan življenja, ali ne? Zato bom še razmislila o zadnjem dihu, saj imam kar prestrašena čustva, da vsega kar sem napisala v enem dnevu ne bom zmogla.
Tatjana
Tvoj zadnji dan
Prispeval/a: Anonymous dne petek, 6. februar 2004 @ 18:20 CET
res si se kar hudo obremenila za zadnji dan. :)
Jaz pa bi hotel točno to, kar sem danes počel,
biti v svojem srcu zadovoljen in izponjen
za še en sončen dan
in biti hvaležen za vse izpolnjene dihe,
ki so mi bili podarjeni skozi srce.
S svojimi mislimi bi pa itak dosegel vse tiste ljudi,
ki so mi dragi in katerim sam kaj pomenim.
Ne dvomim, da bi med njimi, bila tudi ti. :)))
lp
Tvoj zadnji dan
Prispeval/a: Anonymous dne petek, 6. februar 2004 @ 23:06 CET
medtem ko se mi gremo igrice kaj bi počeli zadnji dan, bo kmalu polnoč in mi smo se že skoraj rešili Demoklejevega meča, ki je celi dan visel nad nami.
Ti si bil notranje izpolnjen kot si \"skoraj\" vselej, ker si skoraj z gotovostjo vedel, da to ni tvoj zadnji dan in si ga vsemu navkljub preživel miren in spokojen.
Priznati ti moram, da si me kar pošteno vznemiril s tvojim zadnjim dihom. Priznam, da me je bila kar groza nad umišljenim življenjskim stanjem o zadnjem dihu in tudi priznam, da sem se zelo obremenila, ker sem pomislila, da bi lahko šlo zares. Ta zadnji dan se mi je zares vsedel v srce in tako sem domišljisko vezala samo sebe na to nadrobnost, da mi bo morda kmalu zmanjkal dih.
V današnji civilizaciji ni še nihče napisal učbenika kako preživeti zadnji dan in zadnji dih. Kaj je z našim humanizmom narobe? Pride lahko tudi obdobje naravnih ujem, npr., da mesto Koper zalije voda, da pride do terorističnega napada v katerem bi se naključno znašla ali da mi pade meteorit na glavo in mi prizadene strašanske muke pred zadnjim izdihom.
Znašla sem se pred velikim izzivom, da se ne smem vdajati kakršnemu koli večjemu usodnejšemu početju, vse zaradi tistega zadnjega diha. Bila sem doma in brala Andreja Gideja \"Zemeljska hrana\", to je njegov dnevnik, ki sodi med najvišje oblike literature, za kar so mu podelili tudi Nobelovo nagrado. Vendar za pisanje dnevnika moraš biti malo premaknjen, da ga daš v branje ljudem kot izraz svojih hotenj. Običajno dnevnike pišejo pubertetniki. Mislim, da je pisatelj Gide bil kar velik narcis. Dnevnik je vedno brez velikih dokončnih strasti, največja strast je on sam. Če bi Gide npr. pisal o zadnjem dihu, bi bil njegov dnevnik poln totalne obsedenosti in kako bi sploh našel svojo misel za opisnost dneva, ki ga bo še preživel pred zadnjim dihom. Prav neverjetno je, kako shujšajo naše misli in naša čustva ob zavedanju tega zadnjega dne in zadnjega diha. Kar groza je lahko človeka, da si mora celo svoje življenje zatakniti za gumbnico trenutnega spomina in pozabiti, da je bil in se tolažiti, da morda pa ne bo šlo zares. Človek lahko gleda vzvišeno na drugega, ki odhaja in si reče, da je to naravna pot. Nato se živi človek, ki ga še ni oplazil zadnji dih, še poigra z barvami poslovilnih besed in s pogrebnimi žalostinkami in pozabi. Vendar kaj če spremljevalka na oni svet tebe pograbi za roko in te pelje skrivnostno prek tanke brvi in ti se ne moreš rešiti belega motovila. To pa že ni enostavna stvar. In se moram tako-le napovedano vračati v temni čas, skoz meglenice in bogve kam bi te tisto belo motovilo speljalo.
Stojči, ti si nas v notranjosti razkril, razgalil in nato poniknil v svoj veseli dan, zadovoljen, srečen, brez bremena o zadnjem dihu, ki si nam ga naprtil dandanašnji v razmišljanje.
Lahko noč, vendar ne z zadnjim dihom. Upam!
Tatjana
Tvoj zadnji dan
Prispeval/a: Anonymous dne sobota, 7. februar 2004 @ 11:24 CET
tudi tale tvoj pesniško obarvan komentarček je lep. :)
Spomnim se, ko sem pred časom bral na BBC-ju, o zadnjih besedah, ki jih izrečejo ljudje, ki so ustreljeni v roparskih napadih po trgovinah. V Ameriki je bila o tem dokumentarna oddaja, kjer so prikazovali, kako umirajo blagajničarji trgovin v katere vstopajo zadrogirani najstniki, jih ne tako kot so včasih zahtevali najprej denar, zdaj najprej ustrelijo in potem pogledajo, če je v kasi kaj denarja. Ker imajo v vseh trgovinah po ZDA kamere nad blagajnami so to v dokumentarni oddaji to tudi prikazali. Zanimivo, da so eni od umirajočih v borbi za svoj zadnji dih uspeli še izreči:\"Oh my God!\" drugi pa samo tisto cenzurirano besedo: \"F***\". Največ se jih je odločilo za drugo varianto.
Drugače pa ja, na končni odhod se je treba pripraviti in ko so mi Sovini predstavniki 1996 leta po telefonu grozili, da me bodo ubili in mi v podkrepitev grožnje poslali še zastrupljeno pismo, je bila to zame takrat huda preizkušnja in dobra šola za moj zadnji dan.
Zdaj sem že pripravljen na moj odhod in se še bolj veselim vsakega dneva, ki ga še izpolnjeno živim. :)
Drugače pa nihče ne ve, kdaj pride zanj njegov zadnji dan, razen tisti, katerim zdravniki točno povedo, koliko svojih dni lahko še pričakujejo.
lp
Tvoj zadnji dan
Prispeval/a: Anonymous dne sobota, 7. februar 2004 @ 16:15 CET
v zvezi z zadanjim dihom ti kot protiutež pošiljam nadrealistično zgodbo, ki te bo v teh vlažnih zimskih dneh gotovo prevzela.
Včerajšnji dan sem preživela in danes zjutraj sem se zbudila z zamudo. Ko sem se zbudila, se mi je na steni popačila Dalijeva ura. Dihanje je kar v redu. Sobota je. Zunaj je megleno vreme. Danes sem razmišljala kako vpliva Eisteinova relativnostna teorija na dolžino življenja in vračanje nazaj na Zemljo. Razmišljala sem kako bi bilo, če bi odletela v vesolje, kjer čas poteka počasneje. In kaj potem? Med mano in svetom preperijo vse žice za dobo tristo let.
Zanima me, kaj bi ti vzel s seboj v vesolje in kaj bi v vesolju počel in kako bi planiral povratek nazaj na Zemljo čez tristo križev, ko nobenega več ne bilo živega od tistih, ki si jih poznal. Kako bi reševal svoje psihološke, psihiatrične, osebnostne in socialne probleme po vrnitvi na planet? Iz tebe bi energije kar bruhale, ne bi se pa mogel več uskladiti z družbenim življenjem novega časa in ne s popolnoma novo tehnologijo, ki je zavladala svetu. Edino živo bitje iz tvojega časa bi bil pes Fiki, ki je s teboj potoval po vesolju. Vse sodobne aparature bi bile skonstruirane tako, da bi ti z nevidnimi kamerami lahko zrle v tvoje odprto telo in dušo in ti ne bi bil z ničemer zavarovan. Bil bi popolnoma razgaljen in ranljiv.
Najprej bi se ti ob pristanku za Zemlji čez tristo let prikazala Ljubljana in okoliške vasice. V njej pa ljudje z visokimi čeli in majhnimi telesi. Dialog z njimi ne bi bil več mogoč, ker ti bi jih nagovarjal v arhaični slovenščini, ki je ne bi več razumeli. Ob prihodu na Zemljo bi ti prebivalci rekli: Nimamo niti enega samega dokaza, da si izstopil izven orbite, plaval po vesolju in da si rojen pred tristo leti, davnega leta 19.... Poleg tega si pa še pravi zabitež, saj ničesar ne razumeš. Tvoje sanjarjenje o jutranjih zarjah vesolja ni prav nič prepričljivo. Tvoje pesniške domislice, prek katerih si dohrepenel sonce in svojo dušo, nas prav nič ne zanimajo, ker se za svetlobo in noč, za življenje in smrt, za avanturo in za konec iznajdljivosti prav nič več ne zanimamo, ker živimo povsem drugačno comiutizirano življenje, ki ga vodi kibernetika, ki je v zadnjih tristo letih prodrla v zavest ljudi in naše navade. Mi živimo na robovih medplanetarnih kultur in se ne ukvarjamo več z Evropo, v katero se ti vračaš, ker je postala stvar prazgodovine. Ti pa si si prašil svojo dušo med zvezdnim prahom, se bojeval z mlini na veter, ki si se jih spominjal v svoji domišliji in hočeš sedaj z nekim globljim razumevanjem spremljati kaj se z nami dogaja in urejati naša življenjska vprašanja po tvoji podobi, ki je na planetu že skoraj izumrla. Mi niti sebe več ne poznamo. Smo pol ljudje, pol compiuterji - roboti. Nimamo skoraj nobenih čustev več in tudi učenjakov, profesorjev, pisateljev, slavnih časnikarjev, duhovnikov in zajedljivih intelektualcev sploh več ne potrebujemo. Vse počno za nas roboti. Človeška vrsta postopno izumira, zanimivi se še samo kot gospodarji robotov. Njihov človeški umski rezervat v možganih je tako majhen, da niti svoje duševnosti niso več zaznali, potovali so povsem po novih energijah in si ogledovali vezave raznih zapletenih formul v knjigah na drugih planetih, kjer so jih sprejemali kot komični primer strašljive omejenosti in so jih kot neumne, nevredne in neučinkovite predstavnike človeške vrste pošiljali nazaj na zemljo. Edini otipljiv dokaz, da so bili nekdaj ljudje je preklinjanje, sicer so pa jezikovno povsem obubožali. Samo še konfekcijske stavke obvladajo in jih izgovarjajo brez smisla in potrebe. Niti odsvit gozdov in livad ter zasanjanost zelene pokrajine jih več ne začudi in razveseli. Hrane več ne uživajo, ker se priklopijo na novo energijo - žarke \"ywxsa/2305\", ki napolnijo telesa z novo močjo. Na ražnjiče, pljučne pečenke v shajanem testu, na flajš makarone, prepelice in artičoke so popolnoma pozabili in jih ne potrebujejo več kot hrano za preživetje. Spoznajo se še edino na svojo edinovrstnost, ki je v vsem postala programirana. Za svojo reprodukcijo se v posteljah več ne gnetejo, temveč prepustijo vse postopkom kloniranja. Njihovo pojmovanje prednikov in zgodovina sta postali povsem mitološki. Človeka prejšnjih stoletji gledajo le še v muzejih z mrtvoudnim obupom in prezirljivostjo. Compiuterji programirajo nove compiuterje le v angleščini. Shakspearov jezik ne obvladajo več. Filmi, revije in stripi prikazujejo le še življenje robotov, kajti roboti se z vso odgovornostjo soočajo s civilizacijami na drugih plenetih. Ekologija kot znanost je izumrla, ker nihče več ne onesnažuje okolja. Odrabljene robote izstrelijo v vesolje, kjer se razgradijo ob pokih in se spremenijo v vesoljne meglenice. Z božanstvi, moralo in igrami na srečo ne koketirajo več. Ne znajo se več oceniti ali so plehki ali globoki, mikavni ali zoprni, neumni ali pametni, vredni ali nevredni, učinkoviti ali neučinkoviti. Okrog plavajo kakor suhe odlomljene veje dreves. Razsvetljenost v erotičnih vprašanjih je postala zgodovina, ki nikogar več ne zanima. Ko boš pokazal svoje pesmi in prispevke, ki si jih objavil na \"pozitivkah\" ti bodo ta čudna bitja ljudje - roboti jeznorito rekli, le kaj besedičiš in jezikaš, kaj pleteničiš in gobezdaš! Kaj se vrtiš kot mačka okrog vrele kaše, mi ne razumemo tvojih podmen in namigovanj, tvoje simbolike, tvoje nejasnosti besed in ezopovske zatrtosti. Ne ustvarjaj več pri compiuterjih zmede! Compiuterji so tehnična bitja in pika. Takšni razumniki, ki nenehno popravljajo samega sebe, se nadzorujejo, ocenjujejo in izboljšujejo nas ne zanimajo, ker so jim compiuterji odvzeli primat.
Tatjana
Tvoj zadnji dan
Prispeval/a: Anonymous dne sobota, 7. februar 2004 @ 18:10 CET
ko si ti pisala svojo futuristično zgodbo, sem jaz na svet pogovorov objavil sledeče:
Zamisli si, da Bog tebi in meni in vsem ljudem v trenutku potegne z nas vso kožo in da ljudje kljub temu še vedno lahko brez bolečin in bolezni živimo ne moremo pa ničesar več obleči niti obuti.
Zdaj si zamisli, da ti in jaz in vsi ljudje vemo, da se lahko reproduciramo zgolj na znastven način, ki z reproduktivnimi organi sploh nima nobene povezave niti jih način naše reprodukcije in seksualnosti zanima.
Zdaj si zamisli, da ti in jaz in vsi ljudje ne potrebujemo nobene hrane niti vode niti nobene hiše, ker lahko tako kot živali živimo v miru ves čas kjerkoli na prostem, ker je povsod enaka klima in ni nobene potrebe, da bi, kdorkoli za kogagrkoli kaj počel.
Kje bi bila potem tvoja, moja in nestrpnost vseh ljudi?
Vidiš na onem svetu
v katerega po tem življenju gremo
so lahko tudi take, ali podobne razmere.
Imava kar nekaj podobnih iztočnic. No obstajajo tudi preroki in to v vseh religijah in kulturah in ti vsi od indijcev do indijancev napovedujejo obrnitev človeka k sebi, k človečnosti in notranjem razvoju. To kar jaz pišem in jih tu še malo razume, razmejo danes vsi, ki imaj Prem Rawatovo darilo spoznanja sebe, čez tristo let, ljudje ne bodo dosti bolj drugačni, kot smo mi, tako kot danes bodo na različnih nivojih zavesti, (če pogledaš štiri tisoč let star odlomek iz Bhagavat Gite vidiš, d so se ljudje v tem času le malo, ali skoraj nič spremenili, razen tehnološko.)
In čez tristo let, sem prepričan bom jaz še vedno znan in nekatei ljudje bodo poznali moje pesmi, če ne drugih, vsaj tistih, ki se bodo ohranile v angleščini in ohranile se zagotovo bodo.
Stvar je v tem, da bo svet čez tristo let izgledal dosti bolj človeško kot sedaj indijci prihajajoči dobi pravijo Satjuga, ali doba Resnice, tej v kateri živimo pa kalijuga, ali doba teme in iluzije, zahodni duhovnjaki pa paravijo prihajajoči dobi zlata doba, katero je napovedal tudi Jezus.
S sabo vzeti je vedno dobro vse srčne občutke, ki so od vseh najbolj univerzalni in se integrirajo v vsako okolje, tako da sam nimam bojazni in sem prepričan, da bi bili ljudje ob mojem prihodu samo veseli.
Slovenija se kot država gotovo ne bo ohranila, to sem napovedal že ob nastanku države, niti se ne bo ohranil jezik, čeprav bi se oboje lahko, če bi na pravih mestih imeli manj pogoltne in bolj poštene ljudi.
Torej ne skrbi, tvoj scenarij se zagotovo ne bo uresničil, zato še naprej zbiraj svoje srčne občutke lepote, saj ne dvomim, da imaš pred sabo še bogato življenje in iz sebe lahko še veliko daš. :)))
lp
Tvoj zadnji dan
Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 9. februar 2004 @ 16:23 CET
črn scenarij iz moje futuristične zgodbe se gotovo ne bo uresničil, vsaj za čas našega življenja upam, da ne. Želim si, da pride zlata doba, sončna doba, ki bi bila s svojimi ljudmi vred usmerjena k čisti kvaliteti neokrnjenega, pristnega in iskrenega, nepokvarjnega življanja. To je edina pot, ki bo obdžala človeka pri življenju, to je eleksir življenja, ki zaustavi družbo v izumiranju. Začne naj se sekularni obrat, usmerjen v humanizem človeštva, z večjim občutkom za socialo, pravičnost in medsebojno ljubezen med ljudmi in do vsega stvarstva. Napredek, kakršnemu smo zdaj priča v zadnjih 50 letih je varljiv, ker je enostranski, nosi v sebi blagoslov in obenem prekletstvo, šli smo v enostranosti predaleč v usodno kratkovidnem zanemarjanju kakovosti. Kvantiteta vodi v absurd, saj ne potrebujemo vsega kar proizvedemo, na drugi strani pa krvavo potrebujemo duhovne kvalitete, ki jih zanemarjamo. Nasprotje med dobrim in zlim je izgubilo svoj etični pomen, ker smo nagnjeni v življenje količinske usmerjenosti in smo oglušeli za vrednoto ljubezni, ki je najdražji božji dar. Upam, da se bodo uresničile napovedi, da prihaja zlata doba. Na moj črn scenarij pa pozabi, saj je bil napisan zgolj zaradi izziva in ne zato, da bi vanj verjeli.
Tatjana