Moje poslanstvo je, da se nekaj naučim iz življenja, da nastopim v vlogi učenca, pa čeprav samo kot pasivni poslušalec; pomembno je le, da imam na široko odprte oči in našpičena ušesa, da ne spim.

Sama narava (Bog) poskrbi za svoje, da mi zadaja vedno nove in nove naloge, ki pa jih bolj ali manj uspešno (raz)rešujem, pač po svoji moči, zmogljivostih in osebnih danostih in karakteristikah, saj življenje nikakor ni ustaljena, konstantna in monotona premočrtna premica, ampak sinusoida, ki je zelo razgibana, ki ima svoje vzpone in padce, hribčke in kotanje, ki se nenehno spreminjajo in permutirajo, zato se je brezsmiselno nadejati, da nam bo v življenju z rožicami postlano, vse servirano na srebrnem pladnju, ko stremimo, da bi bili vedno na "hribu", saj kakor stopimo korak naprej, smo že zopet v kotanji, če pa stagniramo, spustimo korenine in se zasidramo, pa ni možen napredek, saj obmirujemo.

Moje poslanstvo ni, da se otresem bremena težkega balasta, ki ga vsak dan mukotrpno "šlepam" za sabo, in da pretrgam duševne verige in okove, ki me omejujejo, ampak da se borim, da nenehno osmišljujem trpljenje, da ga sopomensko enačim z izzivom in sem pripravljen na nove podvige, čeprav so le ti trdi in neizprosni.
Le preko preizkušenj, da te življenje "kuša", lahko pridemo do novih spoznanj in modrosti, pri čemer pa je proces zorenja neizbežen, in le tako lahko napredujemo za eno stopničko višje, rastem.

Res je, da so življenjski udarci pogostokrat bridki kot pelin in jedki kot kislina, a kljub temu potrebni za našo osebnostno rast in duhovno napredovanje ter razvoj, ker se preko njih razvijamo, kalimo in utrjujemo v potrpežjivosti in vztrajnost, so nam brezplačna šola.
Ko smo čisto na dnu in ne vidimo več pravega izhoda iz svojih kriz in stisk, se počutimo šibki, nemočni in zavrženi, a ravno takrat smo, nevedoč, najbolj močni, predvsem duhovno, in obratno.