Zgodba je popolnoma izmišljena.
Kakršne koli podobnosti z živečimi osebami so zgolj golo naključje.

Rodila se je pred dvema desetletjema, par let gor ali dol. Raje sicer vidi, da jo ljudje, predvsem moški, vidijo starejšo in bolj zrelo. Zrele ženske so vendar privlačnejše.

Študira. V beli Ljubljani, seveda. Daleč od "ljubečih" staršev in pol pretekle zgodovine njenega življenja in travmatičnih izkušenj iz otroštva.

Študij ji ne predstavlja težav, vedno je bila iznajdljiva. Že v srednji šoli je ugotovila, kako "doseči" višjo oceno. Vedno se je učila za ocene, kaj pa drugega.

Menjava okolja ji ustreza. Polno nepoznanih ljudi, ki se v bistvu brigajo le zase. Mesto, kjer se lahko počne (beri: beži v) toliko različnih stvari, ji pride zelo prav. Gledališče, kino, sprehodi ob Ljubljanici, brezplačni internet, krajši izleti v okolico Ljubljane, kopališče, plesni tečaji, tai-bo, študentski žuri...

Saj ni nikoli sama, ima fanta, prijatelje in prijateljice. S fantom se videvata nekajkrat na teden in vsak drugi vikend. Skupaj sta že nekaj let in fantu se niti sanja ne, da dekle ne ve več točno, ali je z njim zaradi ljubezni ali navezanosti nanj.

Prepirata se skoraj vedno, pogovarjati se ne znata. Posteljne zadeve? Odlično. No, rada verjame, da je tisto ignoriranje sebe, svojih občutkov in želja oz. negiranje sebe v postelji, res odličen seks. Saj fant je vendar več vreden od nje.

Ampak zgodovina se ponavlja. Verjela je, bolje rečeno, sprenevedala se je, da ji bodo novo okolje in novi izzivi pomagali premagovati čustveno praznino v srcu. Te praznine oz. potrebe po resnični ljubezni v svojem srcu se niti ne zaveda jasno, zato znova in znova ubira ene in iste poti in venomer išče načine, da bi se vendarle enkrat končno počutila vsaj malce bolj ljubljena.

Ampak iskreno izražanje svojih potreb, meja, želja in nagnjenj seveda ni tisto, kar ona obvlada. Če bi ji iskreno izražanje šlo gladko od rok, bi vendar enkrat končno morala prevzeti odgovornost zase in za svoje življenje. Vendar temu ni tako. Rada beži od sebe v svoj svet laži.

Sicer ima štipendijo, tudi starši ji pomagajo. Ampak na neki, nikomur od njenih prijateljev in znancev razumljiv način, se ji uspe zapletati v igrice lačne študentke, ki mora pretrpeti tistih 5 let brez svojega denarja. Več ali manj je lačna in namesto da bi si dobila kakšno delo preko študenta, se raje smili sama sebi in venomer tarna, češ kako ji starši očitajo vsak cekinček.

Njeno življenje sicer še vedno teče po ustaljenih vzorcih:
prijaznost do vseh, celo do popolnih tujcev;
zanikanje čustvenih potreb in bežanje v hrano oz. v odsotnost le-te;
ustrežljivost, prikupnost in sprenevedanje;
kupovanje in nošenje oblek, ki poudarijo njene obline;
stiskanje repa med nogami ob soočanju z avtoritetami.

Seveda pod avtoritete šteje tudi moške. V vsakem moškem vidi svojega atija in njegovo ignorantsko vedenje do njenih potreb po toplini.

Ampak, ljudje! Saj ona je vendar ženska in ženske imajo nad moškimi čaroben vpliv... Tega se je naučila že zdavnaj. Vedno se najde kak ubogi fante, ki ga z lahkoto obdela in se vsakič znova naužije pozornosti, ki jo tako spretno izvablja od zunaj.

Z mamico se ne razumeta, čeprav jo ima rada. Katera mama nima rada svojih otrok? A vseeno se dekle ne počuti ljubljeno. Prej spregledano, odrinjeno in ne vredno ljubezni.

Ampak tudi mamica je le povprečno človeško bitje, obremenjeno s svojimi lastnimi težavami. Če bi bila iskrena do sebe, bi se že zdavnaj ločila in zaživela drugače. Njen kup kompromisov, laži, medlih odločitev, sprenevedanj in nedoslednosti, čemur zmotama pravi "moje življenje", je tako ali tako nefunkcionalen in uporaben le za tarnanje.

Seveda je naše dekle izrazita kopja svoje mamice. Razlikujeta se le po temu, da je bila mami v najstniških letih bolj potlačena in sramežljiva. No, vsaj v nečem jo je dekle prekašalo. Še en argument v prid napredka novih generacij.

Kar se vzgoje tiče, jo je pridna mamica naučila tistega, česar se je naučila od svoje matere: pokorščino moškemu. Lahko tarnaš, jočeš, lahko počneš kar koli, le iskreno se ne smeš soočati s svojimi čustvi in jih, Bog ne daj, izražati. Moraš se negirati, dajati sebe na stran in držati (pijanega, zakajenega in netolerantnega) vrabca v roki. Za goloba na strehi nisi dovolj vredna...

In tako je potovanje dekleta končano še preden se je sploh zares začelo...

Zakaj?

Znanstveniki bi temu rekli entropija - tendenca materije, da iz urejenega stanja prehaja v neurejeno stanje.
Povsem zgrešeno je namreč mnenje, da človek z leti pridobi izkušnje in s tem sposobnost živeti po lastni izbiri oz. modrost. Morda je za nekatere to možno, vendar ne za naše dekle.

Izkušnje iz otroštva, prav tisti ogromni in težki kompromisi in delovanje proti sebi, so iz nedolžnega bitjeca naredili napol slepo in odtujeno najstnico, ki bo brez pomoči od zunaj čez 25 let še bolj sama, čeprav poročena in še bolj odtujena od sebe, čeprav "sprejeta" v družbi.

Entropija. Vesolje se ohlaja, prav tako kot se ohlaja srce našega dekleta. Leta in leta prepuščanja nižjim lastnostim osebnosti so na njej pustila globok pečat.

Če bi verjela v Boga, bi ga prav gotovo krivila za svoje prazno notranje življenje. Še dobro da je ateist, vsaj na Boga ne more zvračati odgovornosti za svoje zmedeno življenje.

Kako vi vidite prihodnost našega dekleta?

Bo to res kdaj ljubeča mati, zvesta soproga in zaupanja vredna prijateljica in sodelavka?

Sam vidim dve možnosti:
- morda se bo dekle spremenilo. Če bo res hotelo. Upajmo.
- nikoli se ne bo spremenila, saj je njeno stanje povsem nekaj vsakdanjega in v svojih zablodah ni osamljena. Je le ena v množici. V takih časih pač živimo.

Resnici na ljubo je za realizacijo prve možnost malo verjetnosti.
Težko se človek sam spremeni, zelo težko.
Preostane torej druga.
Hmm.

Včasih sem ob takih in podobnih zgodbah točil iskrene solze sočutja. Res so se me dotaknile. Vendar sedaj je za take zgodbe moje srce nemo. Vendar ne zato, ker bi bilo iz kamna, ampak zato, ker je tudi samo začelo prevzemati odgovornost za svoje bitje.

Resnično upam, da vam ta zgodba NI segla do srca.

edmond c.
www.insamadhi.com