Ko svoje žarke sonce je za goro skrilo,
z mrakobo dneva je nasmeh v ledeno vodo potopilo.
Utonila je misel v noč brez spanja,
v staro vprašanje, "kaj le zdaj on sanja"...

A bil je čas, ko sonce je iz srca mojega žarelo,
ko nebo se je smehljalo in plesalo, pelo...
Ko veter se je z listi breze neumorno poigraval,
ko še oblakov ni bilo, nihče ni v temi taval.

Takrat je grlo moje vsak dan novo pesem pelo.
Besede ni bilo, dejanja, ki bi ga prizadelo.
Luč je žarela v duši, vsako pot osvetljevala
in mavrica pod svojim lokom je izbranim darovala...

Bližajo se oblaki, črni in sivi
nad rdeče nebo, invazija.
Začeto spočeto kompromisa ni,
doni in poka po šivih,
tihota se umika.
Valovi so, jih ni beli galebi,
sončne strani, malo je dni.

Temačna usoda preži,reži,
beži resnica.
Nerodna je polna stranica laži, izteka se beda, razjeda zmaga kot mrtva reka.
Sirota ladja in bleda luna,
bedi na bledem obzorju enolično
melanholičnih dni, valov jih ni, mrtva riba odprte žalostne oči.

Le dvigni glavo! Slišiš!
Le poglej v moje-tvoje oči. Vidiš?
Mir je v tebi s teboj. Čutiš?
Stresi breme z ramen! Zmoreš!
Ni na prodaj srce. Vstaneš!
Prah s stopal in z dlani? Streseš!
Jutra sončnega moč. Vdihneš!
Vrata sreče, ljubezni . Odpreš!
Zmago in pravico nazaj? Vzameš!
Črna sled na obrazu? Umiješ!
Usta lažnivih besed? Zapreš!
Z dostojanstvom, pogumom. Družiš!
Ti si modrosti moč. Verjameš!
Le dvigni glavo! slišiš...

Dotaknil si se skale – saj dihala nisem,
moje oči so bile tedaj mrtve in prsi ledene.
Zaživim še v objemu spominov in pisem -
- Kamena kopija tvoje žive žene.

Bożena

Z obrazom ležiš v suhi, prašni zemlji,
sledovi solz namakajo njen prah kot dež.
Veter ti nosi pesek v oči. Skeli, boli.
Vstati moraš, čutiš. A kako, ne veš.

Udarci toče puščajo na tebi trdo sled,
kot bi te z bičem kdo udarjal.
Kot bil bi od boga in vseh ljudi preklet,
pa si le človek, ki pod bremenom je omagal.

V več smeri
sem bil tam, na nebu..gori,
kjer prebivajo bogovi
in z roko v roki, tesno z njimi
ona…bela smrt, usoda
moja,
in prav tam, na vrhu sveta, njegovi
strehi,
sem se večkrat z njimi preizkusil,
bežal od njih…
…se vračal v ledena
nedra gora,
toda vedno znova sem spoznaval,
v sebi podoživljal,
da pa vsem navkljub
je ni poti,
ne kraja..prostora,
ni je opojneše
tišine,
ki bi jo bolj ljubil,
jo čutil v sebi…
…v njej za večno ostal.

Tomažu

Svod neba .... Luči ... vpet v Tvojo ljubezen
Misel na prosto široko pot do tja
Se ti kdaj zgodi ... človek ...ljubezen ...
pustiš da vzide pesem srca

V središču Zemlje rojena
Močne korenine voda in ogenj ... skozi pot do neba
Človek ... začutiš kdaj vse to
mir varnost svobodo...tu si doma

Tam nekje
v spominu vetra,
trgaš mi srce
na mraku tišine.

Prepevaš v mojih prsih
opero o kamnu
o ledeni steni
tam v tebi.

Nisi več tista
takrat nisi sedaj,
niti led, niti kamen,
le podatek.

V svitanju železna meglena mreža,
namesto zbujanja sonca, mokre kaplje.
Žvenket jeklenih premaknjenih naprav,
ni napeva ptic vse je utihnilo, ni sonca,
ni želje da sodeluje v prekletem maršu.

Ponorelo zavedene sive celice
in črni hudič začuden nad pohodom,
da izniči sad v telesu začetja.
Premaknjeni umovi tako hitro, da se ne zavedajo da zavedeni so,
da so nešteto krat izdali
in križali so ga, nešteto krat.
Na črnem konju zgubljena duša
v roki s sekiro nad sadom svojega telesa, kazen za nazaj ni oproščeno kot je rečeno,
ni dorečeno a rečeno brez
obljube na izrečene prošnje.

Me vpraša, iz dlani v prihodnost vidi,
zlatih prstanov ima kot prstov,
prodornih oči, a denar v naprej želi.

Nič ne zanima jutrišnji me dan,
kakršen že bo, čeprav zaspan,
ne o denarju, zdravju, o ljubezni.

Le prstan več si obeta,
tarifa taka njej bo sreča,
lajna neizpeta, večna.

Kot jesenski veter,
hladen, neprijeten,
so se mi vtisnile besede.

Ne morem jih pozabiti,
ob smehu, zlobnem krohotu,
namesto pomoči sočloveku.

Zgodilo se je, ženska je padla
po pločniku stresla vsebino vrečke,
večino vsega kar je ravnokar kupila.

Ležim in pogled vedno znova objema naravo
V prsih srce ki ve :
dano mu je živeti naprej še vse te dni
ki so se še malo od tega zgubljali v megli
Toplo srce ... utrip tako miren in spokojen
Tvoje srce v njem ...
Ljubezen živa ... tako živa in brez mej ...

Kje ste - ljudje - ki vam nič na tem svetu ni sveto
Kje vam med prsti med kupi denarja življenje polzi ...

Je kraj kjer je človeški um,
premagal človeka zdrav razum,
kjer bogataš drobtine trosi,
siromaka ožema, vbogajme prosi.

Tam siromak čvrstega je zdravja,
saj med obljubami izbira,
izložbe polne, z očmi požira,
vabljen na vse mogoča slavja.

Preveč preveč besed je izrečenih v svetu
preveč laži
preveč nejasnih zmot
Prevroč je led ki srca tako močno oklepa
Steklen pogled želi pokazat svojo moč...

In joče naše oko
ko gledamo
kot bi oči polne drobcev stekla
v bolečini krvavele...
ker dušo boli...
In vendar...ne moremo verjeti
Ne čutimo tako sveta...ljudi
in iščemo v sebi
v ljudeh kar ni
kar ni tako
Pozorno in tako zelo počasi iščemo
čisto majhne iskrice v sebi...
v ljudeh...

Prelep je svet ki me obdaja,
kot da čutim vse lepote raja,
morje, najlepši sončni tam zahod,
za čim bi hrepenel, iskal drugod.

Oziram se na Triglav ves žari,
odet v sneg se ves blešči,
kralj vseh naših je gora,
pogled mu seže do morja.

Običajen dan, poln prahu in
neurejenosti.

Bled odsev svetlobe,
dež pada in se ne ustavi.

Še en depresiven dan,
še en dolg trenutek sivine.

Pa pride navdih,
ki ima večnostni pridih.

Ovenele na jasi so cvetlice,
je sneg prekril marjetke lepotice,
zasanjale že spijo zimsko spanje,
čakajo pomladi njim lepe sanje.

Ko dež leden in dan meglen,
jih bo uspaval snežink natrosil,
veter hladen zimsko pesem nosil,
bo redkih toplih sončnih žarkov daroval.

Odhaja osramočen,
stisnjenih pesti, ponižan.
Le nekakšen papir je dobil.
Enak papir, sporočilo kot drugi.

Po vsem letih, trenutkih odrekanja,
dosledni, marljivi pri delu
zgarani ob gradnji nove tovarne,
zdaj ostajajo brez vsega.

Nežno plava,
modrina mu neba je dom,
v sebi nosi, življenje trosi,
da zelena je narava.

Morda bo bojazljiv,
če dež padal ponekod rosil,
se v sneg bo spremenil,
sončne žarke odgnal nad sebe skril.

Bleščeča svetloba
v jutru jesenskem,
reže v oči popotnika,
v polju snežnem;

sega v srce
in dušo
zadihano…
..lovečo toplote,
ljubezni izgubljene;

Strah nikoli ne miruje.
Vedno s teboj potuje
in zvečer težko pride domov,
ker je to zanj najhuje.
Stah se nikdar sam ne zaredi.
Zanj vedno poskrbimo mi
in ga hranimo s skrbmi.
Če pa preveč ga je v nas,
nam strah da le za krik še glas.
Da vsaj do grla pride zrak,
ej ta strah je spakbljak!

Prerašča čas velike veje stare lipe,
vse višje senca hladno hišo riše.
Viharji so vklesali leta na pročelje,
in mladi par si tukaj gnezdo spleta.

Kdo danes poje pesem jutru v travah?
Kdo spleta venček cvetnim jasam?
Kdo pleše ples mladostnim zarjam?
Kdo z vetrom krošnje jelk objame?

Presije dušo ko pogledam Nate
po vsem nebu razkošno bleščeča sončava...
Odblesk morja ... tisoči odsevov v njem
valuje nenehno globoka morja širjava
Duša ...duša pije to lepoto
duša se iz nje napaja
v objemu s tem telesom
v najtesnejšem objemu ljubečem se spet večnosti razdaja..