Nežno plava,
modrina mu neba je dom,
v sebi nosi, življenje trosi,
da zelena je narava.

Morda bo bojazljiv,
če dež padal ponekod rosil,
se v sneg bo spremenil,
sončne žarke odgnal nad sebe skril.

A moč mu dana,
globoko zakopana,
kot toča, v njem nevihtnih dni,
ne vpraša, takrat strašljiv se zdi.

Naj nežno plava,
naravo s prijetnim obdari,
da zvon ne bo odganjal toče,
ko trpi narava, človek joče.

Naj nežno plava,
nas s prijetnim obdari,
da zvon ne bo odganjal toče,
ko trpi narava, človek joče.