Tam, kamor pojdem, ni nikogar od mojih,
vendar nisem sam, je mnogo drugih,
jih ista usoda pošilja v boj..smrt,
z menoj..nami je ona, žena zavita v črn prt.
Z nami deli ljubezen, mržnjo, rov..posteljo,
ko se v žalosti izgubljamo, v njej jočemo,
prosimo jo, da pride, da zadnjič jo objamemo
in v njenem hladnem naročju mirno zaspimo.
Tja, kamor se odpravljam tokrat, grem sam
s svojo temnejšo platjo usode, močnejšo stran
svojega nagona nosim s sabo v telečnjaku,
a le sreča in nesigurnost me čakata v bunkerju.
Njo, smrt, postavil bom na stražo v bližino svojo,
da kot zastava njen črni prt razkrival njeno
bo podobo in vsakomur branil vstop bo k meni,
v moj okop, saj vsak pomislil bo, da je že po meni.
Vendar ne bom jaz sam z njo, jo bomo delili
še z drugimi kameradi v stiski, po tovariško
jo bomo zaužili, vase glasno, potiho sprejemali,
takrat, ko se bomo od tega sveta poslavljali.
Tam, kamor pojdem, ni nikogar od mojih,
