V svitanju železna meglena mreža,
namesto zbujanja sonca, mokre kaplje.
Žvenket jeklenih premaknjenih naprav,
ni napeva ptic vse je utihnilo, ni sonca,
ni želje da sodeluje v prekletem maršu.

Ponorelo zavedene sive celice
in črni hudič začuden nad pohodom,
da izniči sad v telesu začetja.
Premaknjeni umovi tako hitro, da se ne zavedajo da zavedeni so,
da so nešteto krat izdali
in križali so ga, nešteto krat.
Na črnem konju zgubljena duša
v roki s sekiro nad sadom svojega telesa, kazen za nazaj ni oproščeno kot je rečeno,
ni dorečeno a rečeno brez
obljube na izrečene prošnje.

Uničil vam bo podobo, zelena polja,
krhke nedolžne sadove,
razruval vam duše in ukradel mir,
spremenil spomine v skomine.
Pred sami vrhunec ni blagoslova,
kriv je sad tvojega telesa,
več kot štirideset let, več vekov popotovanja v obljubljeno deželo nikoli konca tej nemirni reki, ni konca poti.

Naprosil za svoje trpljenje, da konec trpljenja zagotovo bo, za vas pa ni uslišano.
Zarja zagotovo bo in MONA LISA v pesku.