Ko svoje žarke sonce je za goro skrilo,
z mrakobo dneva je nasmeh v ledeno vodo potopilo.
Utonila je misel v noč brez spanja,
v staro vprašanje, "kaj le zdaj on sanja"...
A bil je čas, ko sonce je iz srca mojega žarelo,
ko nebo se je smehljalo in plesalo, pelo...
Ko veter se je z listi breze neumorno poigraval,
ko še oblakov ni bilo, nihče ni v temi taval.
Takrat je grlo moje vsak dan novo pesem pelo.
Besede ni bilo, dejanja, ki bi ga prizadelo.
Luč je žarela v duši, vsako pot osvetljevala
in mavrica pod svojim lokom je izbranim darovala...
Ko svoje žarke sonce je za goro skrilo,
