Je kraj kjer je človeški um,
premagal človeka zdrav razum,
kjer bogataš drobtine trosi,
siromaka ožema, vbogajme prosi.

Tam siromak čvrstega je zdravja,
saj med obljubami izbira,
izložbe polne, z očmi požira,
vabljen na vse mogoča slavja.

Bogataš za mnenje drugih sebe vpraša,
ne moti nič ga, se s tem ponaša,
takšna tam je demokracija,
siromaka že v želodcu zvija.

Ko dal je siromakom list popisan,
lastoročno sam je podpisan,
z dobrotami neštetimi porisan,
obeta prava ognjena se gostija.

Toplo je vsem, prebrodili so zimo,
spet greje sonce jih, sneg je mimo,
veselijo, regrat povsod že raste,
ni mar jim je za prazne kašče.

A bogataš že ve, davek se obeta,
kjer regrat najlepšega je cveta,
da siromak od obilne jedače,
ne zaželi si še regratove pijače.

In kraj, kjer je butalcev um,
zdaj gripa jim napadla še razum,
ni mar jim več niti za drobtine,
o joj, še zadnja muha tam pogine.