Če bi ga vprašali, koliko let je preživel v skupnosti šamanov v južnoameriških Andih, bi vam odgovoril tako kot domorodci - vse življenje, ob tem pa bi se prijazno, toplo in povsem mirno nasmehnil.
Kljub temu pa je bilo to le eno od obdobij na poti odkrivanja samega sebe v življenju šamana (to je zame le beseda, ki je izgubila pomen, kajti nekateri se za šamane okličejo po nekajdnevnem seminarju, pomembno je kaj človek v resnici počne, pravi) Tonyja Samare.

Rodil se je v Angliji v povsem normalni družini s skandinavskimi koreninami, ki se ni nikoli ukvarjala z duhovnostjo. "Pač pa sem se jaz rodil malce drugačen," se nasmehne. Starši so mu povedali, sam se tega seveda ne spomni, da je imel zelo močno intuicijo in da je mnoge stvari videl vnaprej. Kmalu je vsem postalo jasno, da se bo njegova pot odvila povsem drugače, kot so si zamišljali.

Pridih magičnega se magičnih kretenj drži še iz časov, ko so med starodavnimi in novejšimi ljudstvi veljale za nekaj posebnega, samo za izbrance. V današnjih časih, vsaj po letu 1990, pa se je z odprtostjo magičnih kretenj in njihovo dostopnostjo širšim množicam pridih magičnosti nekako razblinil.

Ostalo je le ime, namen, usmerjena in ustvarjalna moč in modrost le-teh pa se je spremenila. Magičnost zamenja čarobnost, zaprtost odprtost, sprejemanje in ustvarjanje. Temne predele zaprtosti v ozek krog ljudi je nadomestila čarobna moč sprejemanja, spreminjanja in ustvarjanja življenja vsakega posameznega človeka, ki se danes ukvarja z čarobnimi gibi. V tem tekstu je govora mojih izkušnjah in izkušnjah drugih posameznikov ob izvajanju treh sklopov Čarobnih gibov, znanih pod skupnim imenom Tensegrity.

Piše: Bernarda Pavko Prava

Ozaveščanje mojega bežanja pred žensko energijo me je privedlo do prepričanja, da je strah pred žensko energijo v moških in ženskah naš osnovni izziv. Boginja in njene rane so razlog Mavrice in zemeljske izkušnje in prav v tej cokli je tudi naše zdravilo. Vse to je zaradi potisnjenih bolečin, ki zadevajo našo dušo, najglobje spodaj zelo skrito in pravi mojstri smo postali v skrivanju strahu in v izogibanju ženski energiji.

Boginje se bojimo ljudje, ne boga (na oltarju) ali Boga (v sebi). Bojimo se vseh Njenih odtenkov, posebej rojevanja, ki je izraz, naših kreativnih sposobnosti.
Ustvarjanje je domena ženske - ne moške energije - a ne?
Je potem Zemljo ustvarila moška ali ženska energija? Je naš planet naredil bog ali boginja?
Nekdaj Eno, zdaj pa v zemeljskem dualizmu, ženska in moška energija eden brez drugega ne moreta. Namen je, višji zakon, če hočeš, da sta (bila) in bosta skupaj. V njunem medsebojnem spoznavanju pa se danes dogaja to, kar čutimo v svojem energijskem polju, živimo v svojih in dojemamo v tujih življenjih, beremo in poslušamo. Mene že nekaj časa zanimajo, česa se pri tem res učimo, pa poti in načini, ki bi nam na kar se da ljubezniv način pomagali obe energiji v sebi res sprejeti, jima dovoliti, da spravljeni druga z drugo (spet) postaneta Eno.

Ni dolgo tega, kar sem spregovoril o pomenu tišine in o zmožnosti, da znotraj tišine slišimo zvoke, ki vsebujejo svete ritme, s pomočjo katerih se številne, še posebej tradicionalne kulture, vračajo v človekovo naravno središče – srce.

Glasbo, napeve in plese ameriških Indijancev prežema ritem srčnega utripa, ki poslušalcu pomaga, da se uglasi z globljimi vidiki sebe. Z zavestno uporabo srčnega utripa, dihanja in še posebej določenega možganskega valovanja takšna glasba, napevi in plesi poslušalcu pomagajo doseči stanje svetosti.

Ob uporabi možganske frekvence (ki se izraža pri 7,83 Hz), lahko človeški glasovi v ubrani melodiji brez besed ustvarijo močno transformacijsko polje z jasnim namenom, da bi vstopili v zdravilni ritem, ki naš um pospremi do prostora, znotraj katerega lahko srce spregovori še toliko intenzivneje.

Celotno knjigo je za Pozitivke poskenirala in pripravila Klavdija Roškar.

POGLAVJE 178

Polno materializiran se Jezus prikaže Apollu in Tihemu Bratstvu v Grčiji. Prikaže se Klavdu in Juliji na Tiberi blizu Rima. Prikaže se duhovniku v egipčanskem templju mesta Heliopolis.
1 Apollon je v delfijskem gaju sedel skupaj s Tihim Bratstvom iz Grčije. Glasno in dolgo je govorilo preročišče.
2 Duhovniki so bili v svetišču. Pred njihovimi očmi se je preročišče spremenilo v plamenečo svetlobo, da se je zdelo, kot da gori in ga bodo použili zublji ognja.
3 Prevzeti od strahu so duhovniki rekli: "Velika nesreča se bliža, našim bogovom se je zmešalo, razdejali so nam preročišče."
4 Ko pa so plameni sami od sebe ugasnili, je stal na preročiškem odru mož, ki je spregovoril:
5 "Bog govori človeku, a ne po preročišču iz lesa in zlata, ampak preko človeške govorice.
6 Grkom so bogovi govorili po podobah, ki so jih ljudje izdelali, toda Bog, ki je Eden, sedaj govori človeku po Kristusu, edinem sinu, ki je bil, je in bo vekomaj.
7 To preročišče bo propadlo, živo preročišče Boga-Enega pa ostane vekomaj."

Šrila Bhakti Dajita Madhava Gosvami Maharadža

Sedmi del

REGISTRACIJA ŠRI ČAITANJA GAUDIJA MATHA

Za pravilno vodenje Šri Čaitanja Gaudija Matha je Šrila Gurudev skupnost uradno registriral v skladu z zahodnobengalskim zakonom št. XXXVI. iz leta 1961, ki govori o registraciji društev. To je bilo storjeno 9. avgusta 1976. Nedolgo zatem je Šrila Gurudev izročil pismo svojemu duhovnemu bratu Pudžjapad Džagamohan Brahmačari Prabhuju, upravniku kalkutskega Matha na Satish Mukherjee Road št. 35, sedeža Šri Čaitanja Gaudija Matha.

Ko se vprašamo kje so meje moje in tvoje svobode, se zamislimo. Nekateri mislijo, da so pravice njegove svobode do izražanja mnenj, brez meja. Ali je res tako? Kako razumemo načelo demokratičnosti in svobode javnega izražanja mnenj ?

Moja meja demokracije in svobode se začenja tam, kjer se konča meja svobode tistega, ki si jo je vzel. Če si nekdo jemlje preveliko polje svoje demokracije in svobode, ki sega v polje pravic drugega, krati svobodo in demokracijo drugemu. Vsiljevanje in posiljevanje z mnenji ter poseganje v pravice drugih, pomeni jemanje svobode drugemu. To ni več demokracija, temveč tiranija. Kje je torej tista pravična uravnotežena sredinska črta, ki zagotavlja enemu in drugemu pravico do njegove svobode? Enemu svobodo do izražanja njegovih mnenj, drugemu pa sovobodo, da se ne kršijo njegove, v ustavi zapisane človekove pravice in svoboščine.

Prvemu torej, da se svobodno izreka in javno izraža, drugemu pa da ne čuti pritiskov ali tiranije tistega, ki posega v njegovo svobodo in njegove pravice. Vsi se zavzemamo za uresničevanje splošno veljavnega načela, da je pomembno, da naša javna beseda ni žaljiva. Ta pojem je zelo raztegljiv. Po teži, nima nič manjše vrednosti spoštovanje človekovih pravic, ki so v ustavi zapisane, kot spoštovanje, da se ne izrekajo žalitve. Žalitve so običajno grobe in neprimerne besede, ki jemljejo človeku njegovo dostojanstvo, žalijo njegova čustva, mu jemljejo ugled in zmanjšujejo njegovo človeško vrednost. Žalitve posamezne fizične ali pravne osebe so pravno sankcionirane, ker takšno ravnanje, družba zavrača.

POGLAVJE 173

Polno materializiran se Jezus prikaže svoji materi, Mirjam, Mariji Magdaleni ter Petru, Jakobu in Janezu.
1 Pri tem, ko sta rabina Gospodovo truplo snela in polagala v grob, so bile prisotne Gospodova mati, Marija Magdalena in Mirjam.
2 Po pokopu so odšle k Jožefu na dom in tam ostale.
3 Niso vedele, da so bili judovski vojaki poslani stražit grob, niti da so ga zapečatili z rimskim žigom.
4 Tako so prvega dne v tednu navsezgodaj hitele h grobu, da bi z dišavami Gospodovo truplo mazilile.
5 Toda ko so prišle tja, so videle od groze zmedene vojake kot zblaznele tekati okrog.
6 Žene niso vedele za vzrok. Ko pa so videle prazen grob, jih je to vznemirilo in užalostilo.
7 Vojaki niso razumeli, kaj se je zgodilo. Niso vedeli povedati, kdo je odstranil Gospodovo truplo.

Priredila: Bernarda Pavko Prava

šaud 2 : SLOVO OD ŠIVE sept 05

Z nami v Coloradu ste vsi, ki poslušate/berete, del naše energije ste, čeprav niste osebno tu. Zavest ni fizična stvar, v razširjenih področjih je, povsod. Zato ne bodi suženj fizičnega telesa, naj te ne držijo nazaj omejitve človeške realnosti in dimenzije. Zavest gre lahko kamorkoli...
V zadnjem mesecu so se stvari spet spremenile, ustrezne energije lahko čutiš vsepovsod. Zato bodimo v trenutku in zmehčajmo malo stvari, ni ti treba nositi s seboj tone težke kamenine z robovi, ki ti režejo dlani. Včasih je kamen lahko mehek, lahko prav paše v dlan in jo pomirja, ves zaokrožen.

Dihajmo in domišljajmo si tak ljubezniv mehek kamen, opustimo tistega ostrega in težkega. Zmehčajmo kamenino, da bo lažja za nosit, da bo bolj spominjala in tolažila kot bremenila, da bo simbol mnogih življenj, v katerih ste šaumbre zgladile in zaokrožile ostre robove. Da bo simbol mnogih izkušenj, ki so kamnu vzele težo, trdoto, ki so kamen zmehčale in zgladile kot voda. Prav tako je lahko v tvojem življenju.

Piše: Bernarda Pavko Prava
(posvečeno 25. novembru, Ženskemu dnevu bežanja pred nasiljem)

V času obiskovanja vrtca sem sanjala vedno iste sanje, zdi se mi, da leta:
- z mamo in volkom od Rdeče kapice se lovimo okrog velikega soda; bežala sem, pa še za mamo me je skrbelo
- v temni noči s kot v prošnji sklenjenimi rokami klečim na asfaltu pred velikimi bleščečimi lučmi črnega avtomobila
- v vrtcu v tesnobi drsim po široki ograji ob stopnicah, čeprav že na vrhu vem, da me spodaj za ovinkom čaka strah.
Danes vem, da so te vztrajne more bili moji spomini na Atlantido.

Šolska leta sem bolj kot otroci v bližini preživela zaščitena in v vati nekdanjih družinskih vrednot, skenirana z maminim skrbnim očesom, skratka primerno anestezirana. Šele danes lahko začutim, kako (ne)varno sem se počutila, ko je čez dan roko nad mano držal nekdo, ki je ponoči skupaj z mano bežal pred volkom. Mogoče sem celo bežala pred obema. Skoraj zatrt upornik v meni se je tiste čase ohranjal pri življenju z občasnim samovoljnim nakupom rum ploščice iz gospodinjskega denarja. Prav božanski načrt je moral biti, da mi je mama brez besed dovolila to iluzijo ostanka moje moči, saj se je delala, da ne ve, kaj počnem.

Baird v knjigi opisuje, kako je Mojster Jast zaščitil vas sredi divjine s svojim negibno ležečim telesom na njenem obrobju:

»Pol ure pred sončnim zahodom smo prispeli v manjšo vas, ki je imela približno dvesto prebivalcev. Ko se je razvedelo, da je Jast z nami, verjamem, da je prav vsak vaščan, mlad ali star, ter vsak hišni ljubljenec in domača žival prišel, da nas pozdravi. Medtem ko smo bili mi predmet večje ali manjše posebnosti, je bilo takoj opazno, da je bil Jast v središču pozornosti, pozdravljen od vseh z najvišjim spoštovanjem. Čez nekaj trenutkov je spregovoril vaščanom in vsi, razen nekaterih, so se vrnili k svojim običajnim dolžnostim.

Jast se je obrnil k nam in nas vprašal, če želimo iti z njim, medtem ko se bo tabor pripravljal za noč. Peterica iz naše družbe je dejala, da je utrujena po današnjem potovanju in da bi šla rada počivat. Ostali smo skupaj s še nekaterimi vaščani sledili Jastu proti koncu jase, ki je obdajala vas. Ko smo prečkali jaso, smo šli še malo v notranjost džungle in prišli do telesa človeka, ki je ležal na tleh kot mrtev – tak je bil vsaj naš vtis na prvi pogled. Naslednji vtis pa je bil, da je to prej mirno spanje kot pa smrt.

Po nekem čudežnem naključju, se je mali človek znašel sredi puščave.
Naključja žal ne morem opisati, ker je že minilo, ostal je samo mali človek … sam … sredi žgočega sonca.

Sonce je sipalo nanj svoje žarke …tako močno svetlo je bilo … in obrnil je hrbet bleščeči svetlobi.

Na peščenih tleh se je izrisala velika, temna lisa.
Ustrašil se je in začel teči. A naj je še tako hitro tekel, je lisa tekla z njim. In, ko je padel in obmiroval, je obmirovala tudi lisa.

Bila je manjša, zato se je opogumil in jo previdno potipal … Pod prsti je začutil pesek, ki je bil enak pesku, kot ga je čutil pod celim telesom.
Iztegnil je eno roko … pa drugo … in pokril liso.

Oddahnil si je in počasi vstal … in lisa je bila zopet večja od njega. V grozi se je zopet vrgel na tla in zopet je bila pohlevno majhna.

POGLAVJE 169

Juda se kesa. Drvi v tempelj in vrže duhovnikom pred noge trideset srebrnikov, s katerimi nato kupijo lončarjevo njivo. Juda se obesi in ga pokopljejo v lončarjevi njivi.
1 Juda, ki je izdal svojega Gospoda, je bil med ljudsko sodrgo. Ves čas pa je pričakoval, da bo Jezus uveljavil svojo moč in s tem naredil zaznavno božjo silo, ki jo je imel, da bi podrl na tla hudobne množice ter se osvobodil.
2 Ko pa je videl svojega učenika na tleh, kako je krvavel iz številnih ran, je rekel:
3 "O Bog, kaj sem storil? Izdal sem božjega sina. Božje prekletstvo bo zadelo mojo dušo."
4 Okrenil se je in stekel z veliko naglico, dokler ni dospel do tempeljskih vrat. Našel je duhovnike, ki so mu bili dali trideset srebrnikov, da bi izdal Gospoda. Rekel jim je:
5 "Tu imate nazaj svojo podkupnino. Je kupna cena za mojo dušo. Izdal sem božjega sina."
6 Duhovniki so odvrnili: "To ni naša stvar."
7 Nato je Juda zagnal srebrnike po tleh, nakar je ves sključen od bridkosti odhitel. Na skalnem pomolu izven mestnega obzidja se je obesil in umrl.
8 Sčasoma so zanke popustile in truplo je padlo v dolino Hinnon, kjer so ga našli po mnogih dneh razpadajočega.

Šrila Bhakti Dajita Madhava Gosvami Maharadža

Šesti del

KALKUTA

Šrila Gurudev je s svojim prepričljivim Hari katha naredil zelo močan vtis na dva ugledna Kalkutčana, Manikanto Mukhopadhjajo in dr. S. N. Ghoša, direktorja tovarne Homeopathic Factory. Ko je bil Šrila Gurudev v navidezni stiski, sta mu priskočila na pomoč, postala njegova desna in leva roka ter prevzela odgovornost za upravljanje in izpopolnjevanje vseh templjev, ki jih je ustanovil. Šrila Gurudev je s svojim sijajem, značajem in besedami kasneje pritegnil tudi kalkutskega odvetnika Džajanto Kumarja Mukhopadhjajo, ki je prevzel številne odgovornosti pri vodenju Šri Čaitanja Gaudija Matha.

DRUGI PRIDIGARSKI DOSEŽKI

Eden izjemnih dosežkov Šrila Gurudeva je bil tudi njegov preboj v trdnjavo impersonalistične filozofije v Pundžabu in Hyderabadu. Na stotine mož in žena iz teh krajev je sprejelo čista načela Mahaprabhujeve vere in vajšnavskega sadačarja ter se zaobljubilo čaščenju Gospoda na način, ki ga je predpisal Mahaprabhu.

Raztresena se odpravim v knjižnico. Listam goro knjig in končno naletim na odstavek, ki sem ga iskala. V kaosu svoje torbe zaman brskam za pisalom. Sposodim si ga od gospe nasproti. Delam izpiske, ko se pojavi slutnja: "Uh, samo da ne bo zahtevala pisala nazaj, še preden mi uspe prepisati bistveno." V naslednjem trenutku zaznam, da gospa že oblači svoj prehodni plašč. Dvignem pogled. Z nasmehom mi da vedeti, naj ji vrnem moder kemični svinčnik. Intuicija?

Morda se mi je kaj podobnega zgodilo že prevečkrat, da bi lahko upala, da bo tokrat drugače. Je na delu notranji občutek ali zgolj logično sklepanje in neugodna statistika podobnih pripetljajev? Če ga ne bi morala vrniti, bi zagotovo nehal pisati, si mislim. Sicer pa ima vsak svojo definicijo intuicije, včasih celo več kot eno. Glede na situacijo in potrebe pač uporabimo najbolj prikladno. Nekateri govorijo o šestem čutu, odločitvah iz trebuha, o tretjem očesu, drugi o inspiraciji oziroma navdihu. Dih jemajoče umetniške stvaritve so plod intuicije, ko nas pred pomembno odločitvijo prijetno požgečka po trebuhu, si rečemo, no, pa se prepustimo intuiciji. Pomen besede s toplim prizvokom se nam zdi preveč lasten, da bi ga postavili pod vprašaj. Zaupamo ji, ali jo tudi poznamo?

POGLAVJE 165

Jezus pred Kajfom. Peter trikrat zataji Gospoda. Obsodba s podpisi sedmero judovskih voditeljev. Sto krivičnih prič potrdi obtožbo.
1 Kajfa je bil judovski veliki duhovnik. Drhal je Jezusa peljala proti njegovi palači.
2 Tam se je sešel sodni zbor in vse galerije so bile natrpane s pismouki in farizeji kot zapriseženimi pričami proti Gospodu.
3 Dekla, ki je čuvala pri vratih palače, je spoznala Janeza, pa jo je ta zaprosil, da bi smela s Petrom v sodno dvorano.
4 Dekla jima to dovoli in Janez je prišel notri, Petra pa je bilo strah in se je ustavil na zunanjem dvorišču.
5 Ko je stal ob vratih, mu žena reče: "Si ti učenec tega moža iz Galileje?"
6 Peter je odvrnil: "Ne, nisem."
7 Možje, ki so Jezusa privedli v dvorano, so sedeli pri ognju v zunanjem dvorišču, ker je bila noč hladna. Peter je sedel pri njih.
8 Druga dekla, ki je oskrbovala ta prostor, je zapazila Petra in mu je rekla: "Ti si gotovo iz Galileje, tvoja govorica je galilejska. Ti si učenec tega človeka."

Spodnja molitev preverjeno deluje, kadar imate željo, za katero si vroče želite, da bi se uresničila. Našli smo jo v knjigi "Vodnik po desetem spoznanju in ohranjanju vizije" avtorjev Jamesa Redfielda in Carol Adrienne.

Na osnovi izkušenj priporočamo, da se dela z molitvijo lotevate takrat, ko ste sami in sproščeni. Primeren trenutek je denimo zvečer pred spanjem. Sprostite se, se skoncentrirajte na svojo željo in medtem, ko pozornost usmerjate na željeno preberite molitev. Molitev morate ponoviti 3 dni zapored. Po treh dneh se vam bo želja uresničila, pa čeprav se vam zdi še tako nemogoče. Takoj ko je želja uslišana, morate objaviti molitev in navodila, ne da bi omenjali željo. Dodati morate le začetnice imena in priimka.

Sporočilo kanalizirano
15. oktober 2005

Lightworker - kanalizirana sporočila 'Grupe' (uvod)

~ Darilo Tragedije ~

Z vsem kar se je v zadnjih mesecih dogajalo z zemljo, smo se vsi spraševali ali se zemlja spreminja, kakor smo vsi pričakovali? Mnoge ljudi, katere smo srečali so se začudeno čutili nepovezane s temi tragičnimi dogodki, ko so se zgodili. Tukaj pa vam Grupa ponuja drugačen pogled, ki nam dovoljuje, da v naših življenjih lažje sprejmemo darilo realnosti.

Veliki objemi in nežni drezaji

Steve Rother
Govorec Grupe

POGLAVJE 161

Jezus poučuje enajstere. Pove jim, da se mu bodo vsi odtujili in da ga bo Peter pred jutrom trikrat zatajil. Zadnje besede spodbude. Obljuba Tolažnika.
1 Medtem je Juda hodil zunaj, da bi srečal poslance duhovnikov ter izdal Gospoda.
2 Učenik je učencem govoril: "Ura je prišla, sin človekov bo sedaj poveličan.
3 Otročiči moji, še malo časa sem pri vas. Kmalu me boste iskali, a me ne boste našli; kamor namreč jaz grem, tja vi ne morete priti.
4 Izročam vam novo zapoved: Kakor jaz ljubim vas in darujem svoje življenje za vas, tako naj bi vi ljubili svet in žrtvovali svoje življenje za rešitev sveta.
5 Ljubite drug drugega, kakor ljubite sami sebe, tedaj bo svet vedel, da ste sinovi božji, učenci sina človekovega, ki ga je Bog poveličal.
6 Peter je rekel: "Gospod, kamor greš ti, tja bom šel jaz, kajti jaz bi hotel svoje življenje darovati za svojega Gospoda."
7 A Jezus je rekel: "Ne hvali se, kot da si neustrašen, moj prijatelj. To noč ne boš toliko močan, da bi šel z menoj.
8 Samo poslušaj. Peter! Trikrat me boš zatajil, predno bo petelin jutri zjutraj zapel."

Med brskanjem po starih matičnih knjigah sem naletela na dogodek izpred sto trideset let. Župnik, zadolžen za verodostojno dokumentiranje, je zapisal:

"Dne 9. Oktobra 1877 je bil najden obešen pod Malnarjevem kozolcem Janez Belčič. Doma iz Bukovca št.46 pod Šmarno goro - star 34 let. Zadavil se sam. ŽIVEL, POGINIL, ZAKOPAN BREZ BOGA."

Sedaj pa sprašujem tiste, ki vedo odgovor:
Na katerega Boga se sklicuje omenjeni župnik in na kateri Božji zakon?

Jana

Dan, ki smo ga preživeli z delom v službi, s študijem, skrbmi za družino ali v družbi svojih prijateljev, s sprostitvami na sprehodu, s športom ali z dejavnostmi, ki jih opravljamo z veseljem, kot so pisanje, slikanje, fotografiranje, vrtičkanje in podobnimi konjički, se je povezal z večerom in dopolnili smo nek višji smisel, da se je dan zlil v naše harmonično zadovoljstvo in da smo ga dobro in koristno preživeli.

Zaključek dneva pa je tudi moralni opomin, ki nam veli, da razmislimo kako smo ga preživeli, kaj smo postorili in kaj nismo od načrtovanega ter kaj smo naredili za svoje zdravo življenje in dobro počutje, za svojo duhovno rast ter v izkazovanju ljubezni z dejanji v dobro drugih. Če dan ni bil uspešen, smo zvečer neveseli, brezbrižni in preplavi nas nezavestna kritika, da krivimo druge, ki so bili vpleteni v našo zgodbo, da so krivi, da to ali ono nismo uresničili tako kot smo načrtovali ali da smo zaradi njih slabe volje.

Šrila Bhakti Dajita Madhava Gosvami Maharadža

Peti del

BHAKTI BALLABH TIRTHA MAHARADŽ SPREJME GURUDEVOVO ZAVETJE

Šrila Gurudev je leta 1947 zopet šel v Asam, tokrat v Goalparo. Povabil ga je Radha Mohan Dasadhikari, doma živeči član Gaudija Matha. To pot so Šrila Gurudeva spremljali Krišna Kešava Brahmačari, Udharan Brahmačari, Madhavanada Vradžavasi in Ratharurha Das Brahmačari. Šrila Gurudev in njegovi spremljevalci so se nastanili v hiši Radha Mohan Dasa in vodili srečanja v raznih delih mesta. Redna Harisabha v Goalpari je organizirala poseben zbor, ki mu je predsedoval Khiroda Sen, najuglednejši advokat v mestu. Od drugih pomembnih ljudi so bili prisotni še okrožni tožilec, Kamakhja Čaran Sen in zastopnik mečparskega posestva Prija Kumar Guharaj.
Kamakhja Čaran Guharaj, sin Dhirendre Guharaja, je prvič srečal Šrila Gurudeva v hiši Radha Mohana v Goalpari. Pozneje je bil iniciran in je dobil ime Krišna Ballabh Brahmačari, po prejetju sanjasa pa Tridandi Svami Bhakti Ballabh Tirtha Maharadž. Tja je prišel s prijateljem Devavrato (Ravijem), da postavi nekaj vprašanj o duhovnem življenju, saj je hotel jasno vedeti, na kakšen način lahko doseže Gospoda. Ko je zagledal Šrila Gurudeva na dvignjenem sedišču in se priklonil pred njim, je Kamakhja Čaran na sebi začutil dež Šrila Gurudevovih blagoslovov, da se je ves naježil.

Piše: Miran Zupančič

Zaradi vse močnejšega vpliva Vodnarja zanimanje za duhovno plat našega življenja hitro narašča, saj se je izkazalo, da mnogih težav ni mogoče razrešiti zgolj po materialistično-filozofski plati. Današnji človek je soočen z vprašanji, ki ga od nekdaj mikajo ter ga v njegovem iskanju potiskajo naprej. V zvezi s temi vprašanji vlada danes bolj kot kdajkoli hiperaktivnost in zmešnjava, Odgovori na vse in vsem se ponujajo naprodaj kot na velikem sejmu. Mnogim se vse to zdi napeto, če se jim iluzorno pričara odgovore na vsako tisočero vprašanje. Predvsem je vznemirljivo in pestro, enostavno takole brez zadržka povedati, kar nekomu ravno leži na jeziku in pri tem predvsem pustiti vse odprto. Nekdo nekomu pričara, da je bil v prejšnjem življenju to in ono v nadaljevanju tega življenja pa je njegova naloga to in ono… Potem mnogi rečejo: »Dobro je, da smo o tem spregovorili.« Nato slišiš:«iskanje« je dobro, ampak«najdenje« vseeno raje ne, to bi me preveč obvezalo.Kajti »Najdenje« je vendarle neizbežno povezano z odgovornostjo! Da, kdo bi jo sploh lahko nosil.

Nedavno sem na eni radijski oddaji poslušal resigniranega reformiranega filozofa, ki je iskreno in na kratko ugotavljal: » Žal moramo spoznati in vedeti, da nič ne vemo. Da, filozofija je pravzaprav skrenila.« Vsi dobro vemo, da se cela množica takšnih in drugačnih strokovnjakov ukvarja z razreševanjem bistvenega vprašanja življenja, da bi razrešili enigmo človeka in sveta in da bi prodrli do načrta, ki se nahaja za tem. Čas v katerem živimo lahko opišemo kot dobo odprtih vprašanj. Kajti vsak odgovor na vprašanje, poraja nova vprašanja.