Piše: Bernarda Pavko Prava
(posvečeno 25. novembru, Ženskemu dnevu bežanja pred nasiljem)

V času obiskovanja vrtca sem sanjala vedno iste sanje, zdi se mi, da leta:
- z mamo in volkom od Rdeče kapice se lovimo okrog velikega soda; bežala sem, pa še za mamo me je skrbelo
- v temni noči s kot v prošnji sklenjenimi rokami klečim na asfaltu pred velikimi bleščečimi lučmi črnega avtomobila
- v vrtcu v tesnobi drsim po široki ograji ob stopnicah, čeprav že na vrhu vem, da me spodaj za ovinkom čaka strah.
Danes vem, da so te vztrajne more bili moji spomini na Atlantido.

Šolska leta sem bolj kot otroci v bližini preživela zaščitena in v vati nekdanjih družinskih vrednot, skenirana z maminim skrbnim očesom, skratka primerno anestezirana. Šele danes lahko začutim, kako (ne)varno sem se počutila, ko je čez dan roko nad mano držal nekdo, ki je ponoči skupaj z mano bežal pred volkom. Mogoče sem celo bežala pred obema. Skoraj zatrt upornik v meni se je tiste čase ohranjal pri življenju z občasnim samovoljnim nakupom rum ploščice iz gospodinjskega denarja. Prav božanski načrt je moral biti, da mi je mama brez besed dovolila to iluzijo ostanka moje moči, saj se je delala, da ne ve, kaj počnem.

Za sprostitev pritiska je šlo, ko sem pri vaji klavirja jezna ob tla vrgla starega Bayerja; to je bil za lep čas tudi edini poskus mojega soočenja z "moraš" in "treba je". Tolažilo me je redno hranjenje golobov s koruzo na Kongresnem trgu, danes parku Zvezda. V gimnazijskih časih je anestezija malo popustila, zato sem imela priliko spoznat, ne pa še ozavestit, učinkovitost drugih vrst kontrole. Kot bolj bela in nedonošena ovca sem samo izjemoma zablejala; naslanjala sem se na vse, kar se mi je nasmehnilo, in skušala ugajat. Ja, nekatere stvari so bile pred 35. leti in več dosti bolj enostavne kot danes.

Ko sem imela enkrat dovolj, pomeni, da so se planeti postavili v zame primeren položaj, sem si skreirala nekaj izzivov s kvaliteto iniciacije; vsi so zadevali medsebojne odnose. Prva prilika večjega prehoda je bila moja poroka iz ljubezni pri dvajsetih in izkoristila sem jo. Lahko jo ne bi, vendar sem tako začela svoje potovanje na drugo stran Mavrice (teorija je v članku Čarovnik iz Oza). Druženje s Pločevinkom, Strašilom in Levom mi je začelo kazat eno drugo resnico o meni. Odprto srce boli, grem raje v glavo, se mi tam bolje godi, pa da košata griva da varnost in čudno lepo greje, sem spoznala, če dvigneš glas, pa življenje dobi meje. Spoznavat sem začela, da moč se obnese in predvsem, da se skriva za neodprtimi vrati. Moči človeka je še najmanj v vratih, ki ti jih odprejo drugi.

Zelo intenzivno sem vstopila v svoje karmične odnose in začela postajati bolj črna ovca, pomeni konj drugačne barve. Dovolj sočutja imam za sprejem te moje preteklosti in ne obžalujem, da sem se učila poskrbet zase, pomeni tudi uveljavljat, kontrolirat in vplivat, čeprav subtilno. Vsak poseg v energijski prostor drugega človeka z namenom spremenit, popravit, uredit katerikoli del njegovega življenja, je zame zloraba in je del človeških iger moči. Tudi, če se tega ne zavedaš. Učila sem se svoje resnice in precej zvesta sebi ugotovila, da se kljub občasnim bolečim izkušnjam meni to najbolj obnese. Delaj karkoli, samo ne na škodo drugega, je zame še danes znak osebne svobode. Seveda bi se iz glave ven o tem dalo leto dni razglabljat, a poskušaj brat energijo na teh straneh, ne besed. Da sem svojo nemoč preobrazila, potrjuje dejstvo, da sem petnajst let delala v inšpekcijskih službah. Si videl dosti ljudi v službi moči in kontrole, bežat? Si videla kdaj fizično bežat nekoga iz "močne" družine? Ni mu treba, saj sama energija tega prostora hrani njegovo iluzijo moči in varnosti, ki pa v določenem obdobju nabiranja človeških izkušenj dobro deluje. Predvsem pa postane dobro izhodišče za nadaljnje iniciacije. Nekateri se obnašajo kot da bodo v srce lahko prišli, ne da bi se prej soočili in sprejeli svoje (ne)močne dele in njihove izpeljanke. Jaz pa verjamem, da tem v novem tisočletju ne paše več biti potisnjeni, zanikani in zapuščeni. Zato se dogaja, kar se - v medsebojnih soočanjih se preobražajo volja, kontrola in kaznovanje, medtem ko njihovi lastniki, ki so njihovi (po mojem nezavedni) stvarniki, najraje bežijo na področjih čustev in duha; celo zelo se bojijo teh delov sebe. No, moč sem kar dobro spoznala, vendar sem jo očitno dovolj sprejemala, da je bila tudi ona v večini primerov ljubezniva do mene.

Kmalu na začetku moje zavestne duhovne poti sem se kot realizirana odrasla ženska prijateljsko poslovila od stebrov moči in sama pustila službo, očitno naivna in v veri, da kot potrjena volkulja čez noč lahko zamenjam kožo. Polna entuzijazma in še večje nevednosti glede delovanja duha sem stopila na Makovo polje, v prostor subtilnejših iluzij in s tem nadaljnjih izzivov, tudi bežanja (od fizične ravni). Vse to pa so izraziti potenciali resnice (za izbrat). Ko se enkrat naveličamo svoje in tuje megle, vsi ljudje začenjamo stopat v svojo resnico, ne več v tujo, gremo v odkrivanje in predvsem upoštevanje svojih občutkov. Makovo polje je del Mavrice, v katerem jasno dojameš cilj, ki je Smaragdni grad kot navidezna odrešitev. Je dober prostor, v katerem čarovnico Zlobačo in vilo Glindo že poznaš, ne veš pa novih možnih zavajanj, nimaš še ozaveščenih svojih izogibanj na manj oprijemljivih ravneh. Zadrževanje na posameznih delih Mavrice je bolj ali manj zavestna izbira posameznika, ki ji botrujejo strah, srčne rane in pomanjkanje lastne vrednosti kot posledica sprejetih popravljanj in slabih ocen okolice. Prav Makovo polje pa je živano in polno ljudi. Število tam spečih, otrplih in drugače zarjavelih pa tudi vzhičenih in polnih zaleta se med maki spreminja, saj stalno skačemo vanje in ven, na začetek polja pa pred prag gradu in nazaj vanj. Na Makovo polje nas vse spet in spet vlečejo iluzije, na katere smo pripeti s kljukami iz naših glav in iz mesa in naših celic ven; tudi zliti smo z nekaterimi, ker so kode naše DNK.

Ljudje smo različne iluzije in iluzija je zemeljsko življenje. Bolj ko se naučimo igrati z njimi, lažje je nam, naši okolici in Zemlji. (Iluzija je tudi tole pisanje, čeprav kot poskus mojega - in po izbiri tvojega - nadaljnjega odpiranja in občutenja svoje resnice; moj namen je lastno očiščenje in novo ravnotežje, ki je vedno posledica sprejetja ene svoje sence) Iluzije, ki nam otežujejo uhoditi rdeče čeveljce, so programi, ki nas določajo ves čas zemeljskih izkušenj in še dlje. Naša hipnoza so sprejeti in utelešeni sistemi prepričanj, da
- smo ločeni od boga (iluzija kot zablokirana energija na področju nog)
- nismo dovolj (ustrezni, primerni), da smo manj in kot posledica neprimernih jazov in svojih izrazov dvomimo vase (trebuh)
- na Zemlji obstajajo in nas preganjajo energije, močnejše od nas - od ljudi, navad, spominov vse do satana (pleksus)
- smo grešni in krivi (prsni koš)
- se bomo samo s trpljenjem in premagovanjem težav lahko odkupili (predel ramen in vratu)
- je odrešitev možna po Sinu njegovem in ustreznih izpeljankah - avtoritete, močna plemena, angeli, nezemljani (čelo)
- in nad glavo je potencial človekove božanskosti, nove svetlobe, ki je dobesedno Nova energija in potencial Nove Zemlje.

Najraje bi pisala o svoji strasti, ki je resnica, zlita s sedmo čakro - o izkušnjah in vizijah, povezanih s človeškimi potenciali in Bogom, ki vsak človek je, vendar je tule čas za drug poudarek.
Iluzija ločenosti človeka od boga (na kateremkoli oltarju) določa dualnost našega planeta in za sabo potegne vse igre moči. Dober, uspešen, vplivna, bogata... Zakaj se ljudje sploh delamo močne(jše)?
Če bi živeli resnico, pomeni verjeli, da smo vsi Eno in isto, če bi res vsem drugim dovolili njihovo (svetlobo, ki je edina prava) moč, nagiba po izrazu lastne moči, ki je včasih prav potreba, sploh ne bi bilo. Če bi res živeli, da ti si jaz, tako kot ona in on, bi se počutili varne, ne bi imeli izkušenj (ne)moči ne potrebe po obrambah, kaj šele bežanju. Ne bi skušali ustrezati, izpolnjevati tuja pričakovanja, biti ona ali on. Boga bi slišali, ki pravi: Že zdaj si krasna, taka kot si. Še bolj bodi svoja, bodi ti, strasti si upaj živeti in svoje sanje sanjati!
Vendar iluzije tako dobro delujejo, da jih sprejemamo kot edino resnico in ustrezno ravnamo. Slej ko prej vsi bežimo in posebej v Smaragdnem gradu se tega začnemo zavedat.

Vsaka peta ženska si želi pobegniti od nasilja, piše na kartici, ki mi jo je na cesti ponudilo ljubeznivo dekle. Stavek bi šel skozi mene, če ne bi bil na drugi strani apel, ob katerem je oživela moja domišljija, moji čuti, vsa sem se zbudila: 25. novembra zvežite in izobesite rjuhe proti nasilju nad ženskami!
Ne rjuhe, se je oglasilo v meni, ne bežat! Ženske, ne več bežat!!!
Na kartici so fasade treh hiš z izobešenimi rjuhami, namesto katerih bi lahko bili Strašilo, Pločevinko in Lev. V meni se je vse premaknilo in se potem dogajalo teden dni. Intenzivni občutki so me seveda spomnili na moj izziv, ki se ga zavedam zadnji dve leti in je - bežanje pred Boginjo.

SE NADALJUJE

Fotografije izbrala Bernarda, ki se lastnicam fotografij zahvaljuje za dovoljenje za objavo.