Ko se vprašamo kje so meje moje in tvoje svobode, se zamislimo. Nekateri mislijo, da so pravice njegove svobode do izražanja mnenj, brez meja. Ali je res tako? Kako razumemo načelo demokratičnosti in svobode javnega izražanja mnenj ?

Moja meja demokracije in svobode se začenja tam, kjer se konča meja svobode tistega, ki si jo je vzel. Če si nekdo jemlje preveliko polje svoje demokracije in svobode, ki sega v polje pravic drugega, krati svobodo in demokracijo drugemu. Vsiljevanje in posiljevanje z mnenji ter poseganje v pravice drugih, pomeni jemanje svobode drugemu. To ni več demokracija, temveč tiranija. Kje je torej tista pravična uravnotežena sredinska črta, ki zagotavlja enemu in drugemu pravico do njegove svobode? Enemu svobodo do izražanja njegovih mnenj, drugemu pa sovobodo, da se ne kršijo njegove, v ustavi zapisane človekove pravice in svoboščine.

Prvemu torej, da se svobodno izreka in javno izraža, drugemu pa da ne čuti pritiskov ali tiranije tistega, ki posega v njegovo svobodo in njegove pravice. Vsi se zavzemamo za uresničevanje splošno veljavnega načela, da je pomembno, da naša javna beseda ni žaljiva. Ta pojem je zelo raztegljiv. Po teži, nima nič manjše vrednosti spoštovanje človekovih pravic, ki so v ustavi zapisane, kot spoštovanje, da se ne izrekajo žalitve. Žalitve so običajno grobe in neprimerne besede, ki jemljejo človeku njegovo dostojanstvo, žalijo njegova čustva, mu jemljejo ugled in zmanjšujejo njegovo človeško vrednost. Žalitve posamezne fizične ali pravne osebe so pravno sankcionirane, ker takšno ravnanje, družba zavrača.

Prav tako je pravno sankcionirano vsakršno delovanje, ki predstavlja kršitev človekovih pravic, ki uživajo pravno varstvo po mednarodnih konvencijah, ustavi in zakonih. Takšno kršitev človekovih pravic predstavlja na primer to, da kdo javno nagovarja vernike in agitira naj odstopijo od svojega verskega prepričanja in izstopijo iz Cerkve, saj se s tem posega v svobodo vesti in osebno prepričanje posameznega subjekta ter njegovo svetovnonazorsko opredelitev, ki je po ustavi svobodna in predstavlja v vsem svetu (razen v totalitarizmih) temeljno človekovo pravico. To je podobno, kot da bi nekdo javno razglašal in nagovarjal državljane RS, ki predstavljajo madžarsko in italijansko narodnostno skupnost, naj se odpovedo svoji narodnosti in svoji pravici do šolanja v svojem materinem jeziku. Takšno poseganje v pravice, ki so po Ustavi RS in z zakonom varovane, naj bi predstavljalo kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Zavzemam se za to, da prav noben državljan RS ne bi imel občutka, da se kršijo njegove človekove pravice. Le tako lahko pojmujem načelo demokratičnosti in svobode. Ustava RS predstavlja dogovor, načela in pravila kako bomo državljani živeli v miru in sožitju ter uresničevali svoje pravice in dolžnosti, ki so v njej zapisane. Kršitve teh načel pa varuje zakon.

Osebno mislim, da je pojem "žaljivost" pri izražanju javne besede treba raztegniti tudi na ustavno opredelitev "kršenja človekovih pravic in svoboščin", ki vključujejo tudi pravico do osebne integritete. Ne gre samo za spoštovanje človekovih pravic in svoboščin pri fizičnih osebah, temveč tudi za spoštovanje teh pravic pri pravnih osebah. Ali na primer Cerkev (neglede na to ali se strinjamo z njenim delovanjem ali ne) ni vredna tistega spoštljivega nevulgarnega odnosa, ki ga pričakuje vsak osebek na tem svetu, ko se z njim komunicira in se ga obravnava. Osebno mislim, da je treba ta vprašanja malo globlje analizirati in si postaviti določene meje in pravila delovanja. Demokracije in svobode ne moremo razumeti kot neomejene pravice. Kako bi v svetu izgledalo, če bi vsi narodi napadali današnjo Nemčijo za vse zločine nacizma, ki jih je zakrivila v drugi svetovni vojni. Sožitje med narodi ne bi bilo mogoče. V življenju narodov so stvari, ki jih je treba preseči in gledati skoz zavest časa.

V vsaki sodobno urejeni pravni državi imamo zato organe, ki odločajo, če neka fizična ali pravna oseba krši ustavo in pravice državljanov. Ne more nihče namesto pravno ustanovljenih in konstituiranih organov oblasti prevzeti vloge do javnega linča nobenega posameznika, skupine ljudi in katerekoli institucije. Za to imamo sodišča in oblast, ki se do takšnih vprašanj opredeli z zakonskimi srdstvi in postavi meje, tudi do tega, do kje lahko n.pr. cerkev deluje ali posega v javnem življenju. Nihče si ne more vzeti pravice, ki po naravi stvari ne sodi v njegovo delovanje, temveč v pristojnost državnih organov.

Izražanje mnenj je svoboda vsakega. To določa tudi ustava, ko pravi, da je vsakemu zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko izraža javno kritiko o vprašanjih, ki zadevajo javnost. Vendar ustava hkrati določa, da je zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva in da je vsakomur zagotovljeno varstvo njegovih pravic. Ustava govori, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih opredeljuje v svojih določbah. Ugotavlja pa se, da se marsikje ustava ne spoštuje dovolj. Na tem področju kaj hitro lahko zavlada kaos in prihajamo do točke, ko se drug drugega ljudje ne spoštujemo več, da nimamo mere do kje sega naša svoboda v izražanju in kje se začenja kršenje pravic in svoboščin drugega. To so vprašanja, na katera bi bilo dobro, da se resneje zamislimo, če hočemo živeti v miru in sožitju v naši različnosti.