Piše: Bernarda Pavko Prava

Ozaveščanje mojega bežanja pred žensko energijo me je privedlo do prepričanja, da je strah pred žensko energijo v moških in ženskah naš osnovni izziv. Boginja in njene rane so razlog Mavrice in zemeljske izkušnje in prav v tej cokli je tudi naše zdravilo. Vse to je zaradi potisnjenih bolečin, ki zadevajo našo dušo, najglobje spodaj zelo skrito in pravi mojstri smo postali v skrivanju strahu in v izogibanju ženski energiji.

Boginje se bojimo ljudje, ne boga (na oltarju) ali Boga (v sebi). Bojimo se vseh Njenih odtenkov, posebej rojevanja, ki je izraz, naših kreativnih sposobnosti.
Ustvarjanje je domena ženske - ne moške energije - a ne?
Je potem Zemljo ustvarila moška ali ženska energija? Je naš planet naredil bog ali boginja?
Nekdaj Eno, zdaj pa v zemeljskem dualizmu, ženska in moška energija eden brez drugega ne moreta. Namen je, višji zakon, če hočeš, da sta (bila) in bosta skupaj. V njunem medsebojnem spoznavanju pa se danes dogaja to, kar čutimo v svojem energijskem polju, živimo v svojih in dojemamo v tujih življenjih, beremo in poslušamo. Mene že nekaj časa zanimajo, česa se pri tem res učimo, pa poti in načini, ki bi nam na kar se da ljubezniv način pomagali obe energiji v sebi res sprejeti, jima dovoliti, da spravljeni druga z drugo (spet) postaneta Eno.

V času mojega ukvarjanja z astrologijo sem se prav lahko odprla prepričanju, da sem "karmični moški". Kot najstnica sem bila vesela, ko me je moški na avtobusu zamenjal za fanta, že pred dvema desetletjema sem si strigla lase na dva centimetra. Z voljo in doseganjem ciljev nikoli nisem imela težav, eno obdobje sem rada nosila kravato, klobuk in (moško) obleko in ko me je bližnji sorodnik sicer ljubeznivo vprašal, če bom kdaj podobna ženski, sem se zasmejala in rekla, da ne. Dobro sem se počutila v kompromisih, ki se jih še zavedala nisem. Ženski energiji sem se bolj odprla z materinstvom hčerke, prve in še danes ene najbolj izrazitih ženskih energij v moji bližini. Desetletja kasneje se mi je zjasnilo, da sem se tako kratko začela sama striči po njenem rojstvu - zato, da me za rojstvo moje ženskosti ne bi kaznovale sestre magdalenke.

Tale knjiga bi bila za vas, je pred kakšnimi sedmimi ali osmimi leti rekel poslovodja knjigarne na Čopovi, ki sem jo redno obiskovala. Ponujal mi je veliko debelo knjigo s črnimi platnicami, na njih zlato žensko in volkom ob njej in zlatim napisom Ženska, ki teče z volkovi. Na-a, sem rekla, dobesedno stopila korak nazaj in jo potem naslednje tedne hodila gledat. Tudi blizu ji ne grem, je rekla hči, ko sem ji jo želela kupit, dokler me ni en zimski večer presunilo: Tista knjiga je res zame! Kupila sem zadnji izvod, poln sledov drugih prstov, ki so jo mesece odpirali. Celo knjigo sem že takrat prevedla (zase), se temu ustrezno preobrazila, začela sem pripovedovati zgodbe in tako odprla vrata Boginji. Ta vrata so bila izbira - bom spustila kontrolo, vsa stopila noter v (žensko) energijo zgodbe in dovolila, da jo govori ona ali bom zgodbo povedala iz svoje glave? Pred prvim srečanjem s publiko sem se doma dobesedno zjokala od nerazložljivega strahu, potem pa izbrala: Vsa grem noter, kolikor lahko!

Spominjanje ženske energije je pri vsakem človeku - tako kot vrnitev Kristusove zavesti - najbolj osebno možno potovanje, v katerem se vse notranje dogajanje slej ko prej odrazi zunaj.
In vračanje občutkov v prej gluhe prostore spremlja bolečina...

Po dodatnih letih pohajanja po Makovem polju sem pred šestimi leti na polju v Novem polju na vzhodu Ljubljane dobila naslov takrat že napisane knjige, polne z rakom povezanih izkušenj: Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem. Kot otrok sem pri sorodnikih zelo rada gledala podobice, na maturantskem izletu sem si v Grčiji kupila rožni venec in jih kasneje zbirala na ostalih potovanjih in na začetku spoznavanja mojega duha sem nekajkrat prebrala sveto pismo. Zgovornost naslova me je zabavala, pa tudi napolnila z novim smislom in me prestavila na novi tir, ki ga na en način nisem vzela resno; rekla sem si tudi, da mi je naslov dala Mati Zemlja. Navajena čutiti angelsko bližino, sem se po izidu knjige čudila, kam so šli intenzivni občutki z mojega hrbta, ki so me spremljali ves čas pisanja. In le koga ali kaj sem čutila na ta poseben način, na hrbtu?

Za Harmonično konkordanco, ki je bila ena večjih prilik za duhovni prehod vsakega človeka (vrata so še vedno odprta!) sem šla v Ameriko k Normi Delaney, ki je živo Sočutje, utelešena Quan Yin. Kot z neba nepričakovano sem bila posvečena v duhovnico in zdravilko z duhom, odprla sem se novi ravni ženske energije. Potegnilo me je na Havaje in Bahame in v res izjemne duhovne izkušnje, povezane z Lemurijo in Atlantido. Po točno letu dni sem se spet znašla pri Normi in se lanskega novembra jasno soočila z bolj konkretnim razlogom svojega bežanja pred Boginjo. Doživela sem nekaj posledic tistih začetnih prehodov. V šoku, ki je bil solzna bolečina, večurno močno vibriranje in energijska gluhost sem prepoznala svoje, z Jezusom in Marijo Magdaleno povezane rane, dvome in zamere, ki pa sem jih vse pripisala Njemu:
Zakaj in kaj sploh se že 2000 let in še kar naprej nekaj gremo v Jezusovem imenu in njegovi družbi, ko je vendar kljub svojim besedam, pa naši veri, žrtvam in predanosti - vse zafural!
Marijo Magdaleno sem prepoznala kot moje vse in se zavezala druženju z njo.

Kakšen mesec sem v Njeni prisotnosti doživljala dvatisočletne projekcije ljudi - obsojanja in zaničevanja ženske energije, pa tudi splošen strah pred njo. Strah pred močjo ženskega srca, ki je tako ljubilo, da je nase prevzelo zaničevanja in manipulacije šibke okolice, ki jih na večini zemeljskih in njej bližnjih ravneh dostojanstveno nosi še danes. Jokala sem zanjo in z njo, zase pa, ko je vmes kar nekajkrat iz moje zgrožene notranjosti prišlo:
Veš kaj, draga Magdalena, ti nisi dovolj dobra zame. ??! Ves svet ve, da si slaba, jaz pa imam težav in slabega v svojem življenju dovolj. Saj gotovo razumeš - ne želim se družit s tabo!
Vsakič sem se kot skesana ljubimka vrnila k Njej, dokler nisem začela čutiti njene nove ravni in vrnili so se mi občutki na hrbtu. Iluzija tisočletij je šla, odprla sem se resnici, čutiti sem začela Pravo Marijo Magdaleno. Naenkrat sem začela kupovati krila in obleke, za tem pa sem jo odločno mahnila v nasprotno smer. Kot stvarnik, ki sem, sem zase izbrala več veselja in druženja, šla sem v Avstralijo in Novo Zelandijo. Nisem se zavedala, da bežim stran od svoje zaveze, kamorkoli drugam, nekam, kjer (zame najpomembnejše) ženske energije ni.

Sanjalo se mi ni, da duh, ki si mu življenja iz srca predan in ki je ti, je potrpežljiv in vedno zate, je povsod in ti sledi. Posebejv tem pomembnem času preobrazbe zemeljske zavesti.

Februarja letos sem šla plavat s kiti. Ko sem na katamaranu vsa odprta v družbi duha Kita zapuščala obalo Dominikanske Republike, se je Kitova energija naenkrat umaknila in ob meni povsod in v meni je bila - Magdalena. Zjokala sem se in ji obljubila, da se ji bom po tednu dni s Kitom res posvetila. Vendar tega nisem naredila. Vsa sem se odprla Kitu in to do take meje občutljivosti drugih ravni, da sem se počutila in skoraj obnašala kot norica. Po dveh mesecih izkušanja večdimenzijskosti sem bila tako blizu prestopu na drugo stran, kot še ne. Ne zaradi kakšne teže ali kvazi neznosnosti, ampak zaradi intenzivnega notranjega hrepenenja ter globokega miru ob zavedanju možnosti in sprejemanju odgovornosti enostavnega dejstva, da
- kot človek, ki je na Zemlji že vstal
- kot človek, ki se zaveda svoje božanskosti
- kot stvarnik, ki Jaz sem, lahko grem tja, kjer je meni boljše in lepše.
V resnici sem želela zbežat svoji zavezi.

Srečanje z najčistejšo dveletno punčko me je čudežno vso vrnilo v telo in na Zemljo. Samo nekajkrat sva se spogledali, samo v moji bližini je bila, vsa odprta in kristalna, čista ženska energija v malem telesu. Če je ona tu, me je obšlo, lahko na Zemlji ostanem tudi jaz.

Zvestoba do groba je vedno bila manipulacija - zaprla sem se pred Kitom in se spet odprla Mariji Magdaleni. Ustrezno vloženi energiji sem v tem odnosu doživela nekaj prehodov, ki sem jih seveda ocenila iz iluzije svoje ločenosti od nje, saj je vendar kurba. Njena bližina mi je začela postajati breme, nekaj kar me je obvezovalo, me vleklo v cilj in pričakovanja. V slabem mesecu me je ta Prisotnost obremenila do fizičnih bolečin, dokler se nisem spomnila pomena svobodne volje. Priznala sem sebi, Mariji Magdaleni pa že skoraj jezna rekla, da njene družbe enostavno ne maram. V trenutku, ampak v trenutku mi je odleglo, počutila sem se lahko, osvobojeno, vse težave v telesu so izginile.

SE NADALJUJE

Fotografije izbrala Bernarda, ki se lastnicam fotografij zahvaljuje za dovoljenje za objavo.

Pozdravljena, ženska (energija) 1.del