Šrila Bhakti Dajita Madhava Gosvami Maharadža

Šesti del

KALKUTA

Šrila Gurudev je s svojim prepričljivim Hari katha naredil zelo močan vtis na dva ugledna Kalkutčana, Manikanto Mukhopadhjajo in dr. S. N. Ghoša, direktorja tovarne Homeopathic Factory. Ko je bil Šrila Gurudev v navidezni stiski, sta mu priskočila na pomoč, postala njegova desna in leva roka ter prevzela odgovornost za upravljanje in izpopolnjevanje vseh templjev, ki jih je ustanovil. Šrila Gurudev je s svojim sijajem, značajem in besedami kasneje pritegnil tudi kalkutskega odvetnika Džajanto Kumarja Mukhopadhjajo, ki je prevzel številne odgovornosti pri vodenju Šri Čaitanja Gaudija Matha.

DRUGI PRIDIGARSKI DOSEŽKI

Eden izjemnih dosežkov Šrila Gurudeva je bil tudi njegov preboj v trdnjavo impersonalistične filozofije v Pundžabu in Hyderabadu. Na stotine mož in žena iz teh krajev je sprejelo čista načela Mahaprabhujeve vere in vajšnavskega sadačarja ter se zaobljubilo čaščenju Gospoda na način, ki ga je predpisal Mahaprabhu.

Atul Krišna Gosvami iz templja Radha Raman v Vrindavanu je imel zelo visoko mnenje o Šrila Gurudevu in je rekel, da še nikoli ni videl take 'gigantske duhovne osebnosti'.
Šrila Gurudev je s svojo duhovno osebnostjo pritegnil visoke in vplivne osebnosti, kot so bili guverner Andhra Pradeša Šri Bhim Sen Sačar, bivši guverner Utar Pradeša Šri B. Ramkrišna Rao, sodnik Šri D. Munikania, Radža Šri Panalal Piti, minister za izobraževanje Andhra Pradeša Šri P. V. G. Radžu, minister za dotacije Andhra Pradeša Šri C. H. V. P. Murthi Radžu ter mnogi drugi.

ulični Sankirtan

Na obsežno turnejo v Indijo je prišla zelo ugledna skupina osemnajstih profesorjev z različnih univerz, ki so predstavljali kulturno misijo ZDA. Skupina, v kateri so med drugim bili dr. Milan E. Haphala, dr. George Iokum, dr. Lincoln Johnson in dr. P. Šrinivasačar, je prišla 3. julija 1962 v Šri Čaitanja Gaudija Math, Pathergati, Hyderabad, da bi se pogovarjali na splošno o indijskih filozofijah, specifično pa o vseobsegajoči religiji božanske ljubezni Šri Čaitanje Mahaprabhuja. Ko jim je Guru Maharadž govoril o univerzalni religiji božanske ljubezni, so pokazali veliko zanimanje. Slišali so tudi prijetne devocijske pesmi, ki opevajo igre Vsevišnjega Gospoda Šri Krišne. V spomin na obisk v Mathu so prejeli par činelic.

17. maja 1962 je šel Šrila Gurudev v Raštrapati Bhavan v New Delhiju, kjer je v imenu vseh članov Matha izročil Gospodove blagoslove dr. Sarvapali Radhakrišnadžiju, ki je bil takrat izvoljen za predsednika Indijske unije. Dr. Radhakrišna je sprejel blagoslove, tako da je povedal primeren sanskritski verz.
Na 'Birlovi akademiji za umetnost in kulturo' v Kalkuti je od 22. do 26. oktobra 1968 potekala konferenca na vrhu, na kateri so sodelovali predstavniki različnih duhovnih skupnosti. Na tej konferenci, katere pokrovitelj je bila ameriška organizacija 'Temple of Understanding' iz Washingtona D. C., je govoril tudi Gurudev, njegova božanska milost Šrila Bhakti Dayita Madhava Gosvami Maharadž, kot predstavnik Šri Čaitanja Mahaprabhujeve filozofske šole. Šrila Gurudev se je pred tem pogovarjal z izvršnim direktorjem, gospodom Phinlipy Dunnom, s predsednico, gospo Dickerman Hallister, in z gospodom V. G. Rathijem. Gospod Phinlipy Dunn je osebno obiskal glavni sedež Šri Čaitanja Gaudija Matha v Kalkuti in povabil Gurudeva na konferenco na vrhu, ki sta jo organizirala Šri B. K. Birla in njegova žena, gospa Sarla Birla. Podajamo izvleček iz njegovega govora:
'Toplo pozdravljam organizatorje tega simpozija v njihovem prizadevanju, da poiščejo nepristranski in svobodomiseln pristop do različnih stališč vseh svetovnih ver in ugotovijo, kako bi lahko pripomogli k svetovnemu bratstvu različnih veroizpovedi oziroma k složnosti src vseh ljudi. Obstajata dva možna pristopa: 1) odkrit, stvaren in praktičen pristop, ki upošteva dejansko stanje in naravo različnih ljudi in 2) idealističen pristop brez prave praktične vrednosti, ki je le zapravljanje časa z zvenečimi besedami. Če si iskreno želimo doseči stvaren in trajen učinek, se moramo pogumno soočiti z dejstvi. Dejstvo je, da niti dva človeka nista stoodstotno enaka, ker je vsak posameznik zavestna enota z neodvisnim mišljenjem, čustvovanjem in hotenjem. Zaradi različnih dejanj vsakega posameznika se različni ljudje znajdejo v različnih okoljih in z različnimi pritiklinami. Vsak posameznik ima svojo posebno naravo, ki se razlikuje od vseh drugih. Zato je očitno, da bodo imeli različni ljudje tudi različna mnenja in okuse, kar je povsem naravno. Nenaravno je, če poskušamo posameznike na silo zapreti v eno stajo, vero ali ideologijo. Če hočemo, da v svetu vladata mir in enotnost, moramo gojiti strpnost do nazorov drugih. Zdi se, da so zaščitniki indijske religije imeli takšno razumevanje in strpnost, zato je v Indiji vzniknilo in sočasno uspevalo veliko število neodvisnih nazorov. Če ne negujemo strpnosti, razvijemo duh sektaštva, ki nas navaja na prisilno spreobračanje drugih, to pa v svet prinaša nemire in upore. Religija mora omogočiti prostor vsem posameznikom, da se lahko duhovno razvijajo glede na njihove posebne značilnosti. Indijski svetniki so razvrstili človekovo naravo in religijo v tri široke skupine: satvika, radžasika in tamasika … Ti trije modusi se nanašajo na navidezen jaz, ki je spremenljiv. Obstajajo pa še višji in višji načini bivanja, ki transcendirajo te tri gune in materialne religije ter predstavljajo večno, naravno funkcijo pravega jaza. '
Šrila Gurudev je s svojo močno osebnostjo pridobil zemljišče in stavbe v rojstnem kraju njegovega duhovnega učitelja Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Thakurja v Puriju. Ustanovil je tudi centra v sektorju 20-B v Čandigarhu in v Agartali, glavnem mestu Tripure, kjer je prevzel službo v templju Gospoda Džaganatha. Bil je glavni organizator vseindijskega festivala, s katerim so obeležili stoto obletnico Šrila Prabhupadovega rojstnega dne in pri katerem so sodelovali vsi njegovi duhovni bratje.
Šrila Gurudev je pritegnil vsakogar, ki je prišel v stik z njim, naj bo to predsednik, deželni guverner, sodnik, minister, advokat, pravnik, rektor, profesor, župan, visoki komisar, zdravnik, šef policije, bogat meščan, zahodnjak ali predstavnik druge veroizpovedi na medverski konferenci. Celoten prikaz Gurudevovih transcendentalnih dejavnosti in prispevkov je opisan v njegovi popolni biografiji, ki je izšla kot posebna knjiga.
S svojim izjemnim in zglednim značajem, toplino in naklonjenostjo, neizmerno strpnostjo in odpustljivostjo je privlačil izobražene in vplivne ljudi. Mnoge od njih je navdihnil, da so opustili materialno življenje, sprejeli tridandi sanjas ter posvetili življenje služenju Krišne in bhakt. Le po njegovi zaslugi je Čaitanja Gaudija Math v tako kratkem času dosegel tako velike uspehe.

Sankirtan s svojimi duhovnimi brati in učenci

ŠRILA GURUDEVOVO PREDAVANJE NA DAN GURU PUDŽE

Zvečer, 12. novembra 1967, na Utthan Ekadaši, dan njegove pojavitve, je Šrila Gurudev v kalkutskem templju na Satish Mukherjee Road št. 35 takole govoril svojim učencem:
'Danes, na Utthan Ekadaši, je tudi tithi, ko častimo našega predhodnega ačarjo, Šrimad Gaura Kišor Das Babadži Maharadža, saj je dan njegovega odhoda. … Ko izgovarjam njegovo ime, prosim za njegove blagoslove in za blagoslove mojega Guru Maharadža, ki ni različen od njega.
Po naključju je danes tudi moj rojstni dan. Tisti, ki me imate radi, ste to priložnost izkoristili, da mi izročite svoje obilne blagoslove. Kdo bi bil tako nespameten, da ne bi sprejel ponujenih blagoslovov ter izkoristil priložnosti za duhovno napredovanje, ko se ponudi? Zatorej ponižno sprejemam vse vaše blagoslove. Naj bodo po vaši milosti vsi moji čuti nenehno zavzeti s služenjem Krišni in njegovim bhaktam.
Navada za tiste v redu odpovedi je, da na svoj rojstni dan častijo svojega Guruja, zato želim sedaj izpolniti to svojo dolžnost.

Šrila Gurudev časti svojega duhovnega učitelja

Moji Guruji so treh vrst: 1) Prvič, beseda gu-ru pomeni 'uničevalec nevednosti'. Utelešenje neomejenega znanja je sam Gospod, ki s svojim prihodom uniči vso nevednost. Sam Gospod je vir resnice, ki je Guru. 2) Drugič, moj Guru je tisti, ki me je osebno pritegnil in vključil v službo Gospodu in ki je tudi sam le druga Gospodova oblika, tisti, ki je ustanovil Čaitanja Math in Gaudija Mathe po vsem svetu, moj Gurudev, nitja-lila-pravišta Prabhupad Šrila Bhaktisidhanta Sarasvati Gosvami Thakur. 3) In tretjič, vsi Vajšnave so moji Guruji.
Kaj delajo Vajšnave? Tako kot je delo Guruja, da nenehno zaposluje svoje učence v službi najvišjega predmeta služenja, Gospoda, tako tudi Vajšnave skrbijo, da vedno služimo našemu čaščenemu Gospodu. Nemogoče je, da bi se kdo izmuznil. Kakor hitro skreneš s poti, te ujamejo. Zatorej med svoje Guruje prištevam tudi svoje učence.

Danes so moji učenci izvajali kirtan in me častili kot svojega Guruja. Med poslušanjem njihovega kirtana pa sem jaz častil njih. Če bi med poslušanjem imel sebične motive, če bi slavljenje hotel zase, potem to ne bi bila pudža. Kirtan je vdano služenje, vdano služenje pa je tudi poslušanje, šravan, ob katerem si mislimo: „Vsi ti bhakte so moji gospodarji, ki jim moram služiti.“ Toda čeprav so moji gospodarji in predmet mojega služenja, jih zaradi velike naklonjenosti, ki jo čutim do njih, poučujem, varujem in skrbim zanje, tako kot sta Jašoda in Nanda kaznovala Gopala, ga poučevala in skrbela zanj. Ko je Jašoda privezala malega Gopala k stopi, ni razmišljala o njem kot o „predmetu svojega služenja“, temveč ga je obravnavala kot svojega otroka. Predmet služenja je lahko tako zaščitnik kot zaščiteni, skrbnik in varovanec. Zato pri čistem bhakti najdemo obe razpoloženji.
Šrila Prabhupad je svoje učence naslavljal z besedo prabhu ali „gospodar“; še tako nepomembnega učenca je klical prabhu in pri tem uporabljal vljudno obliko zaimka, apni. S tui in tumi je tikal le nekaj svojih učencev, ki so mu bili zelo blizu. Nikoli ni bil pokroviteljski, pa vendar je ošteval in poučeval tudi tiste učence, ki jih je naslavljal s prabhu in s spoštljivim zaimkom apni. Če nekdo nekomu reče prabhu, nato pa ga disciplinira, mar ni to protislovno? Komu se utegne zdeti celo dvolično. Toda Šrila Prabhupad nikakor ni bil dvoličen; kadar je učencu rekel gospodar, je to mislil resno, kadar pa je bil v drugačnem razpoloženju, je učenca discipliniral. Guru je za učenca v eni vlogi strog učitelj, v drugi pa njegov najljubši prijatelj in dobrotnik.
Nadvse sem hvaležen tistim, ki ste me danes blagoslovili. Naj vaši blagoslovi pomagajo usmeriti vse moje misli in vzgibe v služenje Krišni in njegovim bhaktam. In če ste častili mene, vedite, da ste v resnici častili mojega duhovnega učitelja, ki je resnično vreden čaščenja. Služenje Guruju je služenje Bogu. V svojem Guruju nisem nikoli videl drugega kot le željo, da osreči Gospoda. Vedno je bil stoodstotno prepričan, da je vdanost Krišni edini in najvišji blagor za pogojene duše. Če ne bi bil tako prepričan, potem v mathu ne bi mogel obdržati nekoga, kot sem jaz.

vaco-vegam manasah krodha-vegam
jihva-vegam udaropastha-vegam
etan vegan yo visaheta dhirah
sarvam apimam prthivim sa sisyat

[Trezen človek, ki lahko obvladuje nagone govora, uma in jeze ter nagone po okušanju okusne hrane, prekomerni napolnitvi trebuha in neprimerni zadovoljitvi spolovil, je kvalificiran, da postane učitelj celemu svetu. (Upadešamrita, 1)]
Kdor je obvladal teh šest nagonov, je kvalificiran, da disciplinira druge. Šrila Bhaktivinoda Thakur je menil, da je to navodilo namenjeno družinskim ljudem in ne tistim v redu odpovedi, ampak kdor še ni obvladal šestih nagonov, dejansko ni kvalificiran, da zapusti družinsko življenje. Zakaj me je potem Šrila Prabhupad naredil za tjagija, ko pa nisem zmogel obvladovati šestih nagonov? Jaz sem lahko zmotljiv, on pa se zagotovo ne moti. On je moj dobrotnik, zaščitnik in gospodar – zakaj me je obdržal v Mathu? Zato, ker je bil popolnoma prepričan, da najvišji blagor lahko dosežemo samo, če se družimo z Vajšnavami in služimo Vsevišnjemu Gospodu.
Ko se družimo z bhaktami in poslušamo svete spise, doživljamo Gospodovo veličino. To nam daje zagon, da služimo Gospodu. Kdor zgolj umetno obvladuje svoje čute, le težko postane bhakta. Dokaz za to je dejstvo, da je na svetu veliko evnuhov, ki pa niso postali bhakte. Brez ljubezni do Guruja, Krišne in Radhe je obvladovanje čutov in odpovedovanje le začasno. Brez ljubezni do Krišne in brez služenja mojemu Gospodu je vse odpovedovanje lažno in ni vredno počenega groša.
Kdor živi v odpovedi ali celibatu, a nima želje služiti Gospodu, nam ni nikoli tako ljub kot bhakta, ki se je posvetil služenju Gospodu in je daleč bolj vzvišen od prvega. Čeprav ima na začetku lahko težave z obvladovanjem čutov, jih bo s pomočjo višjega okusa sčasoma popolnoma obrzdal in ga bo privlačil samo še Krišna.

visaya vinivartante niraharasya dehinah
rasa-varjam raso’py asya param drstva nivartante

[Materialističen človek se z umetnim odpovedovanjem lahko izogiba čutnim predmetom, a je v sebi še vedno željan čutnih užitkov. Resnično inteligenten človek pa spontano odvrže notranjo navezanost na čutne predmete, ker je dobil vpogled v vseprivlačno lepoto Najvišje Resnice. (Bhagavad-gita, 2.59)]
Človek, ki se posti, še vedno ohrani željo po hrani. Lahko da prenehamo s čutnimi dejavnostmi, toda v nas ostane težnja, da jih zadovoljimo. Kdor pa okusi nekaj višjega, takoj izgubi nižji okus. Ko izkusimo radosti ljubezni do Krišne, nižji užitki tega sveta izgubijo svoj čar. To je jukta-vairagja in zato je Narada poučil Judhišthiro: tasmat kenapy upayena manah krsne nivesayet – „O Maharadž Judhišthira! Zaposli svoj um s Krišno z vsemi razpoložljivimi sredstvi.“ (Šrimad Bhagavatam 7.1.32)
Lahko da živim v odpovedi, moj um pa še zmeraj nenehno sprejema in zavrača različne misli in želje. Torej se družim s svojim umom in ne s Krišno. Kakšno korist imam od tega? Nič mi ne koristi, če se družim z nekom, ki me samo hvali in mi laska. Veliko bolje je, da si poiščem družbo nekoga, ki me bo discipliniral in poučeval ter mi pokazal napake.

Šrila Bhakti Dajita Madhava Goswami Maharadž

Predanost Krišni ni odvisna od posvetne učenosti oziroma nevednosti, sicer bi bili vsi učenjaki in panditi Gospodovi bhakte. Kdor je spoznal, da je najvišji cilj življenja le Krišnovo zadovoljstvo, mu ni treba zapravljati časa s študijem. Spominjam se dogodka v Gaudija Mathu v Madrasu, kjer sem preživel kakih deset let. Z združenimi napori Šripad Šridhar Maharadža, Šripad Bon Maharadža, drugih častitljivih duhovnih bratov in moje malenkosti smo zgradili tempelj v Madrasu. Ramačandra Aijar, sin Sadašive Aijarja, ki je podaril zemljo za tempelj, nam je svetoval, naj se naučimo tamilščine, da bomo lahko govorili širšim množicam, ter nam celo pomagal pri učenju. Po vsega treh dneh mojega učenja tamilščine pa je prispel telegram, tako da sem moral oditi v Puri. Ko sem tam obiskal Prabhupada, sem mu povedal, da bom za učenje tamilščine potreboval kakih šest mesecev. Šrila Prabhupad je rekel: „Krišna-bhakti se ne prenaša prek jezika. Prek jezika lahko preneseš znanje ali učenost, to pa je tudi vse. Ljubezen do Krišne lahko posreduje, kdor ima sam ljubezen do Krišne. Oznanjaj v jezikih, ki jih že znaš in raje ne zapravljaj časa z učenjem novih jezikov.“
Math je namenjen negovanju naše prirojene ljubezni do Krišne. Ko jo negujemo, doživljamo srečo, ki jo spontano posredujemo drugim. Kdor ljubi Krišno, ljubi vsa živa bitja. Predanost Gospodu prebudimo ob druženju s svetimi bhaktami: sangena sadhu-bhaktanam isvararadhanena ca (Šrimad Bhagavatam 7.7.30).
Sam sem lahko nezmožen, moj čaščeni Gospod pa to zagotovo ni. Če me zaposlite v službi Krišne in njegovih bhakt, vam bodo moji čaščeni gospodarji – Šrila Prabhupad, Mahaprabhu in Radha-Krišna – zagotovo dali svoje združene blagoslove. Vsem vam želim uspeha in naj bo Šrila Prabhupad zadovoljen z vami!

Nadaljevanje >>>

Slovar >>>

Začetek >>>

Audio posnetek Molitev Šrila Bhakti Dajita Madhav Gosvami Maharadža