Po nekem čudežnem naključju, se je mali človek znašel sredi puščave.
Naključja žal ne morem opisati, ker je že minilo, ostal je samo mali človek … sam … sredi žgočega sonca.
Sonce je sipalo nanj svoje žarke …tako močno svetlo je bilo … in obrnil je hrbet bleščeči svetlobi.
Na peščenih tleh se je izrisala velika, temna lisa.
Ustrašil se je in začel teči. A naj je še tako hitro tekel, je lisa tekla z njim. In, ko je padel in obmiroval, je obmirovala tudi lisa.
Bila je manjša, zato se je opogumil in jo previdno potipal … Pod prsti je začutil pesek, ki je bil enak pesku, kot ga je čutil pod celim telesom.
Iztegnil je eno roko … pa drugo … in pokril liso.
Oddahnil si je in počasi vstal … in lisa je bila zopet večja od njega. V grozi se je zopet vrgel na tla in zopet je bila pohlevno majhna.
Tokrat jo ni pokril z rokami. Opazoval jo je. In ker je bil mali in ker je bil sam, jo je ogovoril: »Kaj hočeš od mene?« »Želim, da se dvigneš, da si velik.« mu je prijazno odgovorila lisa. »Če vstanem, si tudi ti večja.« je v dvomu zamrmral mali človek. »Dvigni se, ne boj se me. Dovoli mi, da skrbim zate.« ga je še bolj prijazno od prijaznega, bodrila lisa.
Mali človek se je počutil tako …samega … razdvojenega … Osamljen in razdvojen … Zaprl je oči in razmišljal … Kaj hoče od mene? Vedno je tu … ob meni. Morda pa ji lahko zaupam … morda pa je res prijazna? Saj … kaj mi pa drugega preostane, kot da sprejmem njeno pomoč? Ko bi bil vsaj kdo tu, da mi pomaga pri odločitvi … Pa ni nikogar … Razen lise …
…ja, seveda … in bleščeče svetlobe …
Mali človek se je obrnil k svetlobi.
»Pazi, da ne oslepiš!« je zaslišal prestrašen glas za svojim hrbtom.
Mali človek se je dvignil, iztegnil roke proti soncu in si zaželel, da ga bleščeča svetloba vsrka in ponese proč … daleč, daleč stran od lise, ki je tako velika … in tako pametna.
»Obrni se stran!« ga je rotil glas za njegovim hrbtom.
»Oslepel boš!« je zakričala lisa »In potem boš sam in razcepljen in slep!«
Mali človek se je sunkoma obrnil in se omotičen sesedel.
»Vidiš, kakšne neumnosti počneš.« je bila huda lisa »Če ne bi bilo mene, bi, ne le oslepel, zdaj ne bi bil več živ.« Še preden se mu je glava zbistrila, mu je lisa zapovedala: »Dvigni se, greva!«
Mali človek je vstal, opotekajoče sledil lisi, in se v tistem trenutku zavedel, kako zelo, zelo jo sovraži.
V daljavi je zagledal karavano in ji veselo krenil naproti.
»Nikar! To so barbari, če se jim približaš, te bodo usmrtili!« ga je opozorila lisa.
Globoko v sebi je vedel, da ni tako, a vedno, ko je oporekal lisi, mu je zmanjkalo argumentov in se je vdal njeni vsevednosti. Po vsaki vdaji jo je še bolj sovražil, pa vendar je tudi tokrat samo nemo opazoval karavano, kako izginja za obzorjem.
Dan je bil enak dnevu, le nezadovoljstvo in sovraštvo do lise sta se večala.
Lisa ga je vsak dan poučevala o zankah in pasteh, ki jih življenje nenehno nastavlja, pa o tem, kako naj ustvari oklep, da se zavaruje, kako naj se loči od vsega in vseh,…
Nekega dne je poleg osovražene lise zagledal novo, nepoznano liso – liso ptiča. Lahkotno je poplesavala v pesku pred njim. »Umakni pogled!« mu je ukazala lisa učiteljica. Ubogal je, a kamorkoli je usmeril pogled, mu je ptičja lisa sledila.
Nekakšna radost se je začela prebujati v njem … in rasla … in preplavilo ga je nekaj … kot neko čustvo … toplina?
Čisto blizu njega, je ptič pristal v pesku. Opazoval ga je, ptič je vzletel in zopet je bila v pesku samo njegova lisa … in zopet je pristal in … zopet je videl le njegovo liso …
Dnevi so mu sedaj minevali v izmenjavanju ptiča in njegove lise in svarilih lise učiteljice, da je to zanj slabo in naj se igri ptiča zoperstavi. Njegovo notranjost pa je ta igra napolnjevala z nečim toplim … iskrivim … ljubečim?
In nekega dne je nevede s pogledom sledil vzletu … V jasnini svetlobe je ptič z razprtimi krili črtal svoje smeri v modrino neba.
Mali človek je komaj verjel svojim očem. Ptič je preletel njegovo glavo, in ko se je obrnil, se je spustil na tla. Hotel se ga je dotakniti, a ptič je zopet vzletel, in ko mu je s pogledom sledil, so se njegove oči srečale s svetlobo, ki se jo je spominjal …
»Obrni se!« je zaslišal krik izza svojega hrbta. »Oslepel boš! Umrl boš!« je hripavo kričal glas za njim.
»Če moram biti slep ali mrtev, da ne hodim več v lisino šolo … če je to cena … sem jo pripravljen plačati.« se je odločil mali človek in nepremično zrl v luč.
Oči so ga bolele, v glavi mu je šumelo, a preplavljala ga je toplina … nežnost … najraje bi ves svet objel … »Čustvo, ki se prebuja v tebi, je ljubezen. Lisa … to je Tvoja Senca … Ljubezen je ... neskončna … in tvoja Senca tako zelo hrepeni po ljubezni ...« mu je šepetal topel nežen glas v njegovi notranjosti.
»Tudi njo bom objel.« je radostno vzkliknil. Obrnil se je … In … neverjetno! … Senca je bila ponižno majhna … Ozrl se je v nebo … in sonce je bilo v zenitu.
Po nekem čudežnem naključju, se je mali človek znašel sredi puščave. 
