Raztresena se odpravim v knjižnico. Listam goro knjig in končno naletim na odstavek, ki sem ga iskala. V kaosu svoje torbe zaman brskam za pisalom. Sposodim si ga od gospe nasproti. Delam izpiske, ko se pojavi slutnja: "Uh, samo da ne bo zahtevala pisala nazaj, še preden mi uspe prepisati bistveno." V naslednjem trenutku zaznam, da gospa že oblači svoj prehodni plašč. Dvignem pogled. Z nasmehom mi da vedeti, naj ji vrnem moder kemični svinčnik. Intuicija?

Morda se mi je kaj podobnega zgodilo že prevečkrat, da bi lahko upala, da bo tokrat drugače. Je na delu notranji občutek ali zgolj logično sklepanje in neugodna statistika podobnih pripetljajev? Če ga ne bi morala vrniti, bi zagotovo nehal pisati, si mislim. Sicer pa ima vsak svojo definicijo intuicije, včasih celo več kot eno. Glede na situacijo in potrebe pač uporabimo najbolj prikladno. Nekateri govorijo o šestem čutu, odločitvah iz trebuha, o tretjem očesu, drugi o inspiraciji oziroma navdihu. Dih jemajoče umetniške stvaritve so plod intuicije, ko nas pred pomembno odločitvijo prijetno požgečka po trebuhu, si rečemo, no, pa se prepustimo intuiciji. Pomen besede s toplim prizvokom se nam zdi preveč lasten, da bi ga postavili pod vprašaj. Zaupamo ji, ali jo tudi poznamo?

Od navdiha do instinkta

Leksikon intuicijo pojasnjuje kot najvišje spoznanje, ki se neposredno dotakne tistega, kar je razumu nedostopno. Filozofsko. V drugačnem kontekstu jo razume Slovar slovenskega knjižnega jezika, in sicer kot neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja, navdih, govori o predajanju intuiciji, ustvarjanju in obdarjenosti z intuicijo. Ker slovar odseva le našo rabo jezika, nas ne pripelje bliže k odgovoru, kaj naj bi intuicija dejansko bila.

"Žal je pogosto težko govoriti o intuiciji, ker moramo prej ugotoviti, kaj nekdo misli s pojmom intuicija. Celo strokovnjaki dostikrat nimajo niti približno istega v mislih, ko govorijo o intuiciji. V znanosti se je zato lotevamo precej obotavljaje," pojasnjuje zmešnjavo že pri poskusu definicije intuicije redni profesor na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete dr. Janek Musek. "Slovarska definicija se opira na tradicionalno filozofsko pojmovanje, da obstaja poseben način spoznavanja tistega, kar ni razumsko spoznavno. Problem je, da je zato postala intuicija pravi koš za smeti. Vanj mečemo tudi vse tisto, kar se nam zdi razumski način spoznavanja in dojemanja."

Intuicije, ki botruje našim vsakodnevnim odločitvam, ne moremo kar enačiti z na primer najvišjo obliko spoznavanja, o kateri govori leksikon. Bilo bi naduto misliti, da je izbira poti do trgovine naše najvišje spoznanje. In žalostno, če bi bilo to res. "Razlikovati jo (vsakdanjo intuicijo, op. a.) moramo na primer od razodetja, mističnega izkustva in drugih oblik transcendentnega izkustva. Res pa se intuicija pogosto pojmuje kot poseben način spoznavanja, ki se razlikuje od običajnega razumskega spoznavanja. In tu se včasih mešajo pojmi razumskega, emocionalnega in intuitivnega. Podobno mešamo pojme instinkta in intuicije," opozarja na nedoslednost pri rabi pojma intuicija Musek. Pogosto se za umetniško delo reče, da je plod gole intuicije. Intuicijo torej, čeprav ne povsem upravičeno, uporabljamo tudi kot sinonim za navdih. "Lep dokaz za to, kako ohlapno in neenotno uporabljamo pojem intuicija. Med intuicijo in navdihom so lahko določene povezave ali celo podobnosti, vendar eno in drugo težko enačimo."

Trebuh središče šestega čuta?

Nekateri strokovnjaki so se odločili, da bodo metaforo odločitev iz trebuha, sinonim za intuicijo, preverili. In res, ugotovili so, da je v trebuhu več sto milijonov živčnih celic, zato so mu dodelili mesto središča intuicije. Ali je to upravičeno? Zveneče ime slovenske psihologije dr. Janek Musek pravi, da ne. "Malokdo resno povezuje intuicijo s trebuhom. V drugih delih telesa je še neprimerno več živčnih celic kot v trebuhu. Samo majhen delček možganov jih ima neprimerno več. Kaj je sto milijonov proti desetim milijardam," jedrnato zavrača govor o trebuhu kot o drugih možganih.

Slovenska znanost se sicer z raziskovanjem intuicije na tak način ne ukvarja. Musek pa pojasnjuje, da se ukvarjajo s pojavi, ki se dotikajo tudi intuicije, kot so na primer ustvarjanje, inspiracija, verovanje, duhovnost in druga področja, ki jih zdravorazumsko tako ali drugače povežemo s pojmom intuicije. "Nekaj raziskovanja je bilo tudi v zvezi s posebnimi (na primer paranormalnimi) vidiki intuicije, če lahko sem strpamo prepričanja o slutnjah, jasnovidnosti, prekogniciji in podobnem."

S tezo, da je izvor intuicije v trebuhu, bi bilo rešeno marsikatero nadaljnje vprašanje. Tako pa še vedno ni povsem jasno, ali je intuicija povezana z razumom ali moramo govoriti o povsem ločeni stvarnosti. Sta intuicija in razum povezana? "O tem so mnenja zelo deljena. Za Carla Junga in Henrija Bergsona je intuicija posebna psihična funkcija, ki jo je treba razlikovati od mišljenja. Jung meni, da intuicija ne deluje na podlagi pojmov in misli, kakor mišljenje, temveč na podlagi simbolov. Intuicija je po Jungu tista psihična funkcija, ki nam omogoča tolmačenje simbolnega pomena in s tem tolmačenje arhetipskega sveta."

Intuitivno mišljenje

Večina psihologov, ki se ukvarjajo z intuicijo, kot pravi Musek, pa jo vendarle močneje povezuje z mišljenjem. Razlikujejo dva tipa mišljenja. Diskurzivno mišljenje je analitično in zavestno nadzorovano, medtem ko intuitivno mišljenje v večji meri poteka povsem nezavedno. Zavemo se le njegovih izidov, ne pa tudi vmesnih stopenj. Pri diskurzivnem mišljenju, pojasnjuje Musek, poteka predelava informacij v zaporednih fazah, na katere smo lahko zavestno pozorni, pri intuiciji pa v paralelnih procesih, kar seveda onemogoča, da bi se njihovega potekanja zavedali.

Poglejmo primer: Do službe se lahko sprehodimo skozi mesto ali ob rečnem nabrežju. Odločimo se za mestne ulice. Reka prav takrat začne poplavljati in podirati nabrežje. Smo se intuitivno izognili nesreči? Ne. Naša odločitev, po kateri poti do službe, je sicer bila intuitivna, vendar ne zato, ker bi naša intuicija predvidela nesrečo. To bi bila jasnovidnost, slutnja. Odločitev je sprejelo naše nezavedno. Morda zato, ker nam je ob vodi že od nekdaj malce neprijetno?

"Nekateri povezujejo intuicijo tudi z delovanjem desne hemisfere; znano je, da je leva hemisfera tista, ki deluje zavestno. Izmikanje intuicije zavesti naj bi torej bilo tudi posledica tega, da poteka intuitivna predelava informacij bolj kot pri analitičnem in diskurzivnem mišljenju v desni hemisferi," pojasnjuje Musek in opozarja, da trdne in zanesljive psihološke teorije intuicije za zdaj kljub raziskavam v tujini še ni. "Vse psihološke razlage intuicije so še vedno na ravni hipotez in kvečjemu modelov. Druge znanosti pa lahko o intuiciji povedo seveda še bistveno manj kot psihologija."

Različni slogi odločanja

Medtem ko nekateri zaupajo intuiciji in ob uspehih svoje odločitve pripisujejo šestemu čutu, drugi z intuicijo ne pridejo daleč. Nasprotno, za nekatere je intuitivna odločitev lahko celo korak nazaj. Vendar vprašati se, zakaj pri enih intuicija "deluje", druge pa pusti na cedilu, bi bilo enako, kot da bi se vprašali, zakaj so nekateri bolj inteligentni kot drugi. "Ljudje se razlikujemo v slogih našega odločanja. Nekateri se raje odločajo na podlagi razmišljanja in tehtanja razlogov, drugi raje na podlagi 'občutka'. Toda tukaj so tudi tisti, ki se odločajo na mah, brez vsakega premisleka, impulzivno. Ker so takšne odločitve zelo pogosto napačne in otežijo reševanje problema, je vprašanje, ali jih lahko povezujemo z intuicijo. Vendar tudi prava intuicija (kaj je to?) očitno ni nezmotljiva. Ljudje, zlasti tisti, ki so prepričani o svoji intuiciji in intuitivnosti, ji lahko zaupajo in zabredejo tako daleč, da ne morejo več nazaj."

Katja Gönc

Vir: www.dnevnik.si (revija Nika)