Človek ne bi smel biti nikoli popolnoma zadovoljen. Vselej mora v nas tleti plamen radovednosti in vprašajev. Nezadovoljstvo je nujna stopnja vsakega duhovno malo bolj razvitega človeka. Pomeni iskanje zahtevnejšega od samo smisla. Pomeni prekoračitev povprečnega. V nezadovoljstvu nas veliko obtiči, nekateri se tam izgubijo, oziroma si v njem najdejo udobnost. In ker nezadovoljstvo zaobjema več kot si sploh upamo predstavljati, se ljudje v njem bolje prepoznajo.

Osebe, ki trpijo za bulimijo nevrozo so vselej nezadovoljne, kar pa ne pomeni, da je takšna tudi njihova narava. Nezadovoljstvo jim na nezavedni stopnji nudi posebno vrsto užitka. Ta užitek je sicer poln trpljenja, predvsem zaradi zavestne nerazumljivosti a vseeno se mu nočejo odpovedati. Nezadovoljstvo z leti postane njihov vsakdan, njihova dodatna hrana. Ostaja pomladi in jeseni. Ostaja tudi če vidijo barve in lepoto. Tudi, če jih imajo radi ali jih ljubijo. Tudi, če so uspešni in zabavni. Ostaja kot materino znamenje.

Harmonija, sreča, mir, radost, modrost…se v človeka naselijo, ko ugotovi, da je Bog zanj pomemben! Ko spoznamo človeka, ki je poln življenja in ljubezni, človeka, ki sije, vedno ugotovimo, da je zanj Bog pomemben in juhej kako je za druge takšen človek pomemben!

Nobenega drugega izvira življenja, miru, sreče in veselja ni kot edino v Bogu. Če ga kdo najde kje drugje naj mi prosim takoj, takoj sporoči, kajti ta drugi izvir iščem že 12 let.

V kakršni koli stiski ali težavi se znajdemo je najbolj učinkovito, da se obrnemo na svojega Stvarnika, ki nas res pozna. Zdravnik nas ne pozna, da bi nas ozdravil. Danes mnogi nemočni zaradi bolezni, nezdravega življenja umirajo že pri 50 letih in prej, število samomorov raste iz leta v leto…

Znanstveniki so ocenjevali, koliko na tehtnici sreče dejansko odtehta 10 najpogosteje omenjenih razlogov za srečo - denar, želje, pamet, geni, videz, prijateljstvo, zakon, Bog, delanje dobrega in staranje.

Zaslužiti več?
"Se lahko z denarjem kupi srečo? Na kratko rečeno - lahko - a zelo malo. Kakorkoli se je raziskovalo, se je vedno odkrilo, da so bogatejši ljudje v povprečju vseeno malo srečnejši. Čeprav obstajajo bogati obupanci in srečni siromaki, je nesrečnemu bogatašu vseeno lažje kot nesrečnemu siromaku," trdi Roberz Frank, ekonomist na univerzi Cornell.

Čudi me, kako malo ljudi ima v življenju jasne cilje in realno vizijo. Usklajenost tega dvojega pa je predpogoj za srečo. Tudi mir, harmonija, samozavedanje in celo ljubezen so namreč le prazni pojmi, če jih s primerno osmišljenim življenjem ne ohranjamo živih. Tako v vsakdanjih situacijah kot pri usodnih odločitvah se človeški obstoj vrti okoli ciljev in vizij. Vedno znova prihajamo v situacije, ki terjajo delovanje, toda zgolj inspiracija in volja nista dovolj - potrebno je skrbno načrtovanje.

Vsaka naloga, s katero se v življenju spopademo, je kakor stena. Izvirnost, ustvarjalnost, domiselnost pa so lestev, ki vodi proti cilju. Vrh stene tako predstavlja cilj, vrh lestve pa vizijo. Če si znamo jasno začrtati cilj, bomo lažje našli tudi ustrezno vizijo, ki nas bo pripeljala do njega. Večina ljudi ni povprečnih zato, ker imajo slabše izhodiščne pogoje, temveč zato, ker njihova vizija seže le do nizkih ciljev.

Zamišljenosti radi rečemo odsotnost, ali ne zainteresiranost, pa vendarle ni ne eno, ne drugo. Nikjer ne piše, da je dovoljeno živeti samo v enem svetu, kajne? Zakaj si potem ne bi lastili več njih? Kdor biva, naj biva razkošno! Imeti dva ali tri svetove pomeni imeti neskončno široko dušo.

O neotipljivem svetu, ali drugače, o fantazijah je gospod, ki ga spoštuje vsa moja bit, gospod Carl Gustav Jung zapisal takole: »O fantazijah imam namreč zelo visoko mnenje. Zame so materinska, ustvarjalna pot moškega duha. Karkoli storimo, fantazijam se ne moremo nikoli izogniti.«

Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

Darilo je najlepše, če je vanj energijsko vtisnjena ljubezen
Nenavadna knjiga Prosite, dano vam je ima tudi nenavadno naslovnico. Nastala je v trenutku Vesnine brezpogojne predaje in vzhičenih občutenj radosti in igrivega veselja, ob spoznanju, da je Vesolje neomejeno in da je prav tako neomejena ona sama, saj je delček istega Vesolja.

Ob slikanju se je avtorica popolnoma predala Univerzumu, da bi ustvaril tisto, kar je bilo v trenutku slikanja najbliže božanskemu namenu slike. Morda je podzavestno prišepnila Abrahamu, naj jo vodijo, saj je vibracijo slike težko določiti z neko zemeljsko razlago … Slik ne podpisuje, ker se ima le za orodje neskončne inteligence, boga, vesolja …

Piše: Manca Košir

Kolikokrat smo že slišali – posebej ženske, moških se to kot da ne tiče v tolikšni meri – da ni problem v tem, kaj se je zgodilo in kaj se nam dogaja, četudi gre za hude reči, temveč je največji problem v našem pogledu na zadevo. V našem odnosu do tega, kar se dogaja, v osebni interpretaciji pomenov, ki jih pripisujemo ljudem, dogodkom in stvarem. Pol kozarca vode lahko doživljamo kot veselje, ker je kozarec na pol (še) poln, ali kot žalost, ker je (že) na pol prazen. Odvisno od našega zrenja.

Za 8. marec sem v kavarni Maximarketa  gostila Nežo Maurer, pesnico in pisateljico, dolgoletno prijateljico, predvsem pa mojo učiteljico življenja. Če me je kdo veliko naučil o tem, kaj je prava ženska, me je Nežika, kot jo kličem, morda največ. Nikoli nisem odšla od nje brez pomembnega spoznanja, da lahko izbiram svoj pogled na življenje.

Lara Archer Huxley je s psihosintezo prvič prišla v stik v Firenzah leta 1954. Nato pravi: »Tam sem srečala starejšega moškega, gospoda P., ki ga je zanimalo psihološko in duhovno učenje. Izmenjala sva si nekaj besed in moje delo je pritegnilo njegovo pozornost. Prosil me je za terapijo. (Že leta 1950 sem začela razvijati tehnike, ki sem jih pozneje opisala v svoji knjigi.)

Živela sem v uglednem staromodnem penzionu, kjer so nas k večerji poklicali z majhnim zvoncem, kar me je spominjalo na sveto mašo. Gospod P. je prišel k meni ob petih. Imela sva intenzivno terapijo, ki je izvabila močno reakcijo s solzami in ihtenjem. Ko je ta prenehala, sva nadaljevala v bolj lahkotnem in prijetnem tonu. Bližala sva se koncu terapije, ko se je gospod P. nenadoma znašel v posebnem stanju. »Svetloba, povsod je svetloba,« je vedno znova ponavljal.

Ste že kdaj prisluhnili navodilom, ki vam jih posreduje osebje letala pred vzletom? V primeru nesreče, nataknite masko najprej sebi in šele nato svojemu bližnjemu ali otroku. Seveda je ta stvar popolnoma logična. Šele ko ste sami pri popolni zavesti, boste z lahkoto pomagali komurkoli na letalu.

Vse to ste se verjetno naučili že prej, a je lekcija tako pomembna, da se jo je potrebno učiti znova in znova v različnih okoliščinah; da lahko pomagaš drugim, moraš najprej poskrbeti zase. Veliko staršev ravna proti temu pravilu. Večino sebe razda družini, partnerju in otroku in ne poskrbijo najprej za svoje potrebe. Verjamejo, da če naredijo kaj za sebe,vzamejo nekaj od drugih. A v resnici takrat dajo sebe manj drugim.

Osebno sem mnenja, da je brezpogojna ljubezen praktična stvar. Da je stvar vsakodnevne odločitve, saj nas ravno vsakdanje situacije postavijo pred izbiro, kakšni bomo do sočloveka. Ga sprejmemo takega kot je, ali imamo zanj svoj načrt, svoj namen, kakšen naj bo. Se na njegovo jezo, strah odzovemo s svojo jezo, strahom, mogoče s svojim mnenjem, da ne bi smel biti jezen ali enostavno ne postavimo pogoja. Enostavno...

Včasih to deluje kot najtežja stvar na svetu, saj se mogoče počutimo, da bi bil svet, v katerem se ostali ne strinjajo z nami, za nas preveč osamljen. Da lahko ljubimo le takrat, kadar smo razumljeni. Da lahko brezpogojno ljubimo le pod določenimi pogoji :)

Mojca Gayen je navzven krhka, drobna, mlada ženska. Nežna in bleda, morda je njena bela polt še bolj opazna zato, ker jo obkrožajo temnopolti otroci. Črnih, zvedavih, navihanih oči zrejo vanjo zaupljivo in s pričakovanjem. A Mojca, 30-letna psihologinja iz Ljubljane, ki živi v Indiji že tri leta, je krhka le navidez.

V njej se skriva močna volja, morda tudi trma in predvsem veliko srce. » Zdi se mi, da imam oko, da vidim potrebe ljudi in nekaj v meni me žene, da se ozrem okoli sebe iz svojega majhnega sveta in skušam pomagati, kolikor je mogoče. Le tako sem izpolnjena in srečna,« pove Mojca Gayen ob našem obisku v vasi Piali, 27 kilometrov južno od Kalkute, enega največjih mest v Indiji.

Koliko je med nami takih, ki se vsaj občasno ne jezimo zaradi obveznosti. Zelo, zelo malo. Vsi skupaj se moramo vprašati, kaj nam pomeni delo na naši poti življenja. Mar nam je ovira, ki nam ne pusti uživati, ali je naš sopotnik skozi življenje, brez katerega je težko živeti.

Zamislimo si, da pričnemo opravljati neko delo. Na našem obrazu je že ob začetku izoblikovano naveličanje, odpor, brezvoljnost. Če pričnemo delati s tako popotnico, je zelo malo verjetno, da ga bomo končali z nasmehom. Vse drugače pa je, če začnemo delati z umirjenostjo in sproščenostjo.

Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

Oni dan je naš znani satirik govoril o pisanju pesmi, ki da ob dobrem razpoloženju in sreči pesniku ne gredo dobro od peresa. In res najdemo med pesmimi in popevkami veliko več solzavosti kot pa vzhičenja ob rojstvu otroka, novem avtomobilu ali zadetku na lotu, kar vse so dogodki, ki nam navadno prinesejo precej veselja in vznesenosti.

Z one druge strani nabora pa je žalopojk o tem, da "me ne mara več, da je šla z drugim in da nikoli več ne bom našel takšne" (ali pač "takšnega"), brez števila. Pri tem seveda ni vse samo črno, saj se na primer med narodnimi pesmimi najde tudi veliko veselih viž kot na primer Na planincah ali pa Moj očka 'ma konjička dva, medtem ko se v pesništvu tehtnica že precej bolj nagiba na žalostno.

Intervju z Dianne Lang, izjemno samaritanko
Gill Fry

Dianne Lang, ki je rojena v Južni Afriki, je delala kot psihologinja preden se je leta 2000 odločila za življenjsko spremembo in začela pomagati pri izboljšanju oskrbe ljudi s HIV-om in AIDS-em in izobraževanju o tem v tej državi.

V svoji nedavno objavljeni knjigi »Reševanje Mandelovih otrok« opisuje svojo izjemno zgodbo; začela je iz nič z delavnicami in izobraževanjem ljudi, ki skrbijo za prebivalstvo v ekonomsko šibkih mestnih področjih Middleberga; z reševanjem zapuščenih otrok in organiziranjem doma zanje ter bojem z lokalnimi oblastmi za pravice teh otrok.

Praznik zahvale so poznala že primitivna ljudstva, ki so v znamenje zahvale in prošnje za blagoslov darovala ječmenove snope, poljedeljska ljudstva pa so darovala enoletno jagnje. Z nastopom judovstva oziroma z izhodom judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti je zahvala dobila odrešenjski pomen. Letošnja zahvalna nedelja se je obhajala 5.novembra.

Hvaležnosti pa se zaveda tudi vsak posameznik, ne glede na to kakšno življenje živi in ne glede na to, katere materialne ter duhovne dobrine so ponujene vsakemu izmed nas.

Enostavno vprašanje. Je tudi odgovor takšen?

Pred tem naredimo nekaj korakov nazaj na začetek življenja. Pogled povsem poenostavimo, da bo slika bolj enostavna, jasna in kratka.

Zagledali bomo majhnega fantka, morda v vrtcu ali drugje, morda kje na obisku. In tu so še drugi otroci. Igrajo se. Skrivalnice. Pa se ta fantek skrije v omaro ali drug skrit, temen prostor. Tam je, sam. Skrit. Pa se zaskočijo vrata in jih ne more odpreti. To mlado bitje zgrabi panika. Kliče, ne more ven in nihče ga ne sliši. To je morda prvi takšen dogodek. S ponavljanjem tega občutenja bo to mlado bitje kasneje, ko bo morda že pozabilo na to, pridobilo klavstrofobijo.

Za kaj je dober  EFT in kaj je dobro pri EFT?

Ker EFT deluje na najbolj bazičnem , energetskem nivoju, je dober za vse.Gary Craig, ustanovitelj, vsakič, ko ga vprašajo, ali bi EFT koristil za kakšno specifično področje, reče: »Try it on everything!«

Ta stavek je že legendaren, saj opogumlja ljudi , da res poskusijo in potem poročajo o uspehih. Zato imamo na www.emofree.com zakladnico zastonj dostopnih znanj in izkušenj laikov in strokovnjakov.

Dehti, dehti po pomladi. Sončni žarki že veselo plešejo salso, ki so se je učili na skrivaj za oblaki in nam zdaj veselo kažejo novo naučene plesne korake. Veter jim pri tem še nekoliko pomaga, da lažje ujamejo pravi ritem. Mi pa vsi veseli že nastavljamo lica, da bi na njih ulovili prve plesne obrate sončne salse.

14. februar je namreč tu. Dan, ko se odvije premiera dneva Ljubezni. In seveda moramo biti pripravljeni, da se zavrtimo z dnevom in odplešemo skupaj z žarki sonca ples zaljubljenih. Sami ali skupaj še s kom. Še bolje: najprej sami, potem skupaj s seboj in nato še s kom. In pri tem pozabimo na vse komercialne namere, na kritike, na vse tisto, kar sicer spada pod senčno stran Valentina. V trenutku zdaj izberimo Ljubezen in si jo dovolimo začutiti v vsaki celici našega telesa. Bodimo Valentin sami sebi in se zavrtimo skupaj s prvim sončnim žarkom. Naj se krešejo iskre pod našimi nogami!

Naši možgani so ves čas bombardirani z veliko količino informaciji iz telesa in njegovega okolja. Da bi jih lahko procesirali, obstaja "ranžirni" sistem (retikularna formacija z amigdalama), ki se "odloča", kam bo konkretno informacijo poslala. V primeru, ko nam mačka skoči pred avto, se ta sistem odloči, da, preden bo obvestil zavest, naredi vse potrebno , da zavremo.

Zgodijo se kompleksni nevrofiziološki procesi, ki so v polnem teku, preden se zavemo situacije. Muca je že čez cesto, ko nas šele pošteno postane strah. Tu so še informacije, ki našo zavest sploh ne zanimajo, npr, katere in koliko prebavnih sokov potrebujemo za presnovo današnjega kosila, zato se te informacije procesirajo "brez nas", razen, če se nismo prenažrli in nam je slabo (alarm zavesti, naj pomaga).

Einsteinu se pripisuje izročilo, da se problem ne more rešiti na istem miselnem nivoju na katerem smo ga naredili. To je posebej sprejemljivo v odnosih in emocionalnih problemih kot tudi v življenskih okoliščinah, ki jih ustvarajamo.

Pogostoma se najdemo v začaranem krogu emocionalnih porivov in misli, ki so usmerjene na spremembo zunanje situacije in druge ljudi, raconalno donesenih odlokov, ki jih za tem zanikamo ali pa se mučimo zaradi nasprotovanih emocij, ali raztresenosti ki nam onemogoča da se sploh odločimo.

Če poskušamo z zavestjo in voljo premostiti to rastresenost, ali se poskušamo usmerjanjem misli na nekaj drugega dvigniti nad njo, praviloma končamo v potiskovanju
in odstavljanju rešitev. Problem je treba rešiti v njegovih koreninah z direktnim usmerjanjem na globoka in nezavestna, ali zelo močna omejevalna prepričanja.

Človek je posoda, celica Boga, Univerzuma. Šele zavest enosti z neskončnim popolnim Bitjem, katerega del smo da odrešitev. Nasprotje od enosti je enačenje s svojo individualnostjo, egom, navezanost na svojo začasnost in relativnost. Bodimo torej nenavezani na svoj ego. Bodimo opazovalec namesto udeleženec v drami svojega življenja.

To je eden od načinov osvobajanja od trpljenja, ki ga doživljamo zaradi kaosa. Kaos pa je vmesno stanje, oziroma posledica razlike med Božjim načrtom popolnosti, lepote in dobrote, ter človekovo realizacijo tega načrta. Udejanjanje Načrta pri človeku poteka na osnovi njegove proste izbire, ker ima dano svobodno voljo. Dobrota človeka pa je odraz pravilnega izbora njegove svobodne volje.

Pred več kot dvemi leti, ko sem slučajno naletela na EFT, sem ga skoraj spregledala in šla mimo. Ker se že veliko let ukvarjam s psihoterapijo in sem svoje znanje pridobila z dolgotrajnim poglobljenim študijem, se mi je EFT zdel čisto preveč preprost, nekako skupaj zvlečen, pa še(milo rečeno) nenavaden, da bi se mi zdelo vredno vanj poglobiti.

Pa sem se, kar nekaj mesecev »na skrivaj«, dokler nisem ugotovila, da izgleda preprosto zato, ker je avtor Gary Craig na prvi črti želel pritegniti široke množice in jim ponuditi orodje za vsakodnevne fizične in psihične težave.

Človek je celovito bitje, ki ima v sebi moč in znanje, da svoje življenje kreira tako, da izpolnjuje vse svoje potrebe in želje, brez da bi pri tem škodoval drugim ljudem na zemlji.

Vendar na zemlji živimo in verjamemo v zakon močnejšega, ki nas uči, da samo najmočnejši preživijo.

Zaradi napačnega razumevanja tega zakona, smo navajeni, da če mi nasprotnika ne premagamo, bo sigurno nasprotnik premagal nas. To pa nas vodi v nenehno bojevanje z drugimi in v bojevanje z nami samimi.
Tako nastaneta dva pola ljudi. Eni so tako imenovani »žrtve« in drugi tako imenovani »nasilneži«. Vendar, se pozicija lahko kaj hitro obrne. Iz žrtve lahko hitro postanemo nasilneži in obratno, saj ta način nikoli ne prinese končnega rezultata, ki bi zadovoljil oba vpletena.