Postaviti je treba v ospredje vprašanje kulture kot psihoanalizo slovenstva. Primož Trubar je povsod poudarjal slovenstvo in s tem je pokazal ponos nad narodovo kulturo. Kaj bi pa danes rekli o naši kulturi? Ali smo še lahko ponosni nanjo? Ko pomislim na svojo nacionalno kulturo, sem ponosna n. pr. na film Cvetje v jeseni in vse tiste prireditve v Cankarjevem domu in gledališčih, ki so me notranje napolnile s pomembnimi prvinami lepote, narodove zavesti, etiko, z zavestjo simbolnega reda mišljenja in s človeškostjo.

Nisem pa prav ponosna na celo vrsto domačih filmov, saj se mi mnogi izmed njih zdijo, kot bi kazali patološko, morbidno, mentalno in čustveno obolevnost mojega naroda. Manjka jim tisto izvirno veselje in volja do življenja, ki je bilo dano našemu rodu skozi zgodovino in ga je opogumljalo, da smo se kot narod ohranili in obstali.

Spomnimo se samo besed pesnika Otona Župančiča, ki pravi« Pred mano so se zbrale vse stvari naše zemlje in hočejo krsta iz mojih ust… Dajem jim pečat duha, dvigam jih iz brezimnosti, pomikam jih narodu v obzorje.« Ali je pomikanje stvari narodu v obzorje prazen nič? Smoter je vendarle nekakšna posvetitev življenja za življenje, ki ni samo gola eksistenca, temveč nekakšno vzvišeno življenje v človeški zavesti.

Dosegli smo kulturnozgodovinski fenomen množičnega medijskega poneumljanja širših množic z uvoženimi in predvajanimi tujimi filmi in raznimi komercialnimi manipulacijami kot je resničnostni show Big Brother.

V preteklosti je prišlo do očiščevanja enoumja, sproščanja duha in vnovičnega onesnaževanja s tujimi vplivi in raznimi manipulacijami. Velik del naroda zaradi socialnih razmer doživlja občutke socialne izločenosti, izgublja občutek varnosti in občuti izgubo življenjskih ciljev. Ljudje sedijo pred TV ekrani in nekritično sprejemajo potapljanje kulturno – etičnega habitata v gosto blato, ki ga izprijeno vodi kapital – pošast, ki golta ljudem psihične in moralne moči in jih duhovno prazni.

Mediji so izrojeni do te mere, da ponujajo vsem isto zobno ščetko za čiščenje ustne votline, ki so jo uporabljali že drugi pred nami in vsi plačujemo zanjo visoko najemnino. Nekaj podlega je v denarni pošasti in hlapenju po zaslužku.

Destruktivno okolje, merjenje spodnje ravni človekovega dostojanstva zeva v nas. Zastrašujoče merjenje stanjšanih tal človeške ubranosti mišljenja in občutenja se nas loteva. Ne pristajamo na 'vrednote' takšnega sporočanja, ki poneumlja javnost. Gre za mitološko ribo Faroniko, ki gnije in smrdi pri glavi, na najej pa stoji ves svet globalizacije.

Mentalna psihoterapija je medicinsko delovanje. Lahko bi rekli, da je marsikatera komercialna TV nosilka klic, mentalni okuževalec množic, ki potrebujejo zdravljenje. Gre za mentalne motnje naroda, za percepcijo, za obolevanje duš. Po drugi svetovni vojni so zdravili množice po vsem svetu z veselimi filmi, in glasbenimi showi, z Glenn Mullerjevo glasbo. Radostne vsebine so predstavljale nadomestno religijo in placebo za rane, ki jih je zapustila vojna. Danes se nam odpirajo nove rane, ki jih mnogim zadajajo družbene razmere.

Ker imamo v naši družbi bolnike s hudo motnjo prehranjevanja psihe, veliko shizofrene mladine, ki vstopa v svet mamil, nasilja in pijančevanja, bo morala postati narodova skrb za mentalno zdravje vseh tistih, pri kateri so se razvile te simptomatike. Odgovoriti si bo treba na vprašanje kaj drži skupaj ta psihični svet in kaj nas lahko pozitivno notranje povezuje. Ti bolniki so zrcalna slika naše notranje zavesti.

Komercialne TV hiše bodo morale doumeti, da človek potrebuje nekaj oprijemljivega, kar imenuje duhovno. Ljudje potrebujemo nekaj vzvišenega. Človek ne potrebuje vzgledov nasilja, grobosti in surovosti, potrebuje in želi čutiti nekaj, kar ga plemeniti, da se čuti poveličanega in potolaženega, potrebuje duhovna sporočila, veselje in radost, potrebuje družbo, skupnost, da nekaj deli z drugimi. Skupni jezik, skupne vrednote, način kako sebe kot posameznik in kot narod predstavlja pred drugimi. To je tista luknja komercialnih TV in drugih medijev, ki hodijo po odgovore v tujino, namesto, da bi jih iskali izvirno pri lastnem narodu. Slovenci imamo toliko lepega v svoji zgodovini, literaturi in umetnosti, da lahko marsikaj damo drugim in jih veliko naučimo za srečo in uspeh.

Tudi za zabave naše mladine bi morali drugače poskrbeti. Nočni klubi, v katerih se prodajajo alkohol in mamila, uničujoče vplivajo na njihov mentalni, duševni in telesni razvoj. Slovenci se hočemo razvijati kot zdravo narodovo jedro. Le tako bomo kot narod obstali in preživeli. Ne bodimo tako frivolni in samozadostni v svojem pridobitniškem in podjetniškem uveljavljanju, saj denar ni edino merilo za naše življenje. Bodimo pozorni pri uvozu filmov in resničnostnih showov, odpovejmo se svoji samodopadljivosti, da smo na vrhunski multinacionalni kulturni ravni, če uvažamo cenene newyorške in čikaške policijske zgodbe in kriminalke najbolj surovega tipa. S tem kažemo naš oportunizem in neumnost, da nam cenena kultura pomeni več kot naša ali tuja, ki prinašata kakovost v naše mišljenje, čutenje in zavest.

Najdragocenejša človekova valuta je narodova samozavest in napor, da sledimo dobrim in etičnim vsebinam pri oblikovanju naših vsakdanjih medijskih programov, ki naj bodo predvsem kulturni. Po mojem na to ni preprostega odgovora in področje je zelo subtilno.

Menim, da bi SAZU morala tem vprašanjem posvetiti posebno poglobljeno razpravo in sporočiti svoje zaključke in priporočila vsem institucijam, ki menijo, da lahko samozadostno delujejo izven moralnoetičnih temeljev slovenske družbe, zgolj na kapitalnem principu. Smo majhen narod in mislim, da je to nujno.

www.tatjana-malec.si