Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080507154500656

Nekaj za učitelje... petek, 9. maj 2008 @ 05:02 CEST Uporabnik: W Dogajanje v razredu lahko popestrimo s smešnimi zgodbicami, ki jih lahko povemo na tisoče načinov. Lahko jih glasno beremo iz knjige, lahko jih odigramo, lahko pa narišemo smešno sliko – ali strip. Otroci naj napišejo šaljivo domačo nalogo. Doma se razglejmo po knjižni polici – najbrž imamo celo zbirko smešnih knjig, ki samo čakajo, kdaj bodo prišle na vrsto. Smešnice v razredu lahko lahko beremo iz knjige ali jih recitiramo na pamet. Branje pride prav za začetek, dokler se se ne moremo zanesti na svoj spomin. Zavedajmo se naslednjega: * Preden preberemo smešnico v razredu, jo moramo poznati – tako se izognemo kakšnim presenečenjem. * Uporabljajmo običajen način govora – spreminjanje glasov ali poigravanje z naglasini potrebno, razen če smo za to posebno nadarjeni. * Ne glede na to, ali sedimo ali stojimo, poskrbimo za udoben, sproščen položaj. Pripovedujmo le zgodbe, ki so nam všeč. Kadar se z načinom humorja ne strinjamo, bo tudi naše pripovedovanje okorno. V posebno mapo si zapisujmo smešne zgodbice, na katere slučajno naletimo. Vaja dela mojstra tudi v pripovedovanju zgodbic na pamet. Ni nam treba odrecitirati zapisanega od besede do besede – zapomnimo si ključne besede, pomembne dele in seveda zaključek. Pomembno je še naslednje: * Vadimo, vadimo in še enkrat vadimo. Zgodbico nekajkrat preberimo od začetka do konca. Nato jo preberimo še na glas. Nazadnje jo poskusimo nekajkrat povedati na pamet. * Če želimo slišati svoj glas, posnemimo svojo pripoved s pomočjo kasetofona, diktafona ali programa za zvočno zapisovanje datotek na računalnik. Nato poslušajmo zapis s kritičnim ušesom. Ali smo izpustili kak pomemben del zgodbice? Ali govo-rimo prehitro? Prepočasi? Nerazumljivo? Ali se spotaknemo ob kakšnem izrazu ali se nam zaplete jezik pri izgovarjanju zapletene besede? * Ko ocenimo, da nam gre pripovedovanje zgodbice že dobro od rok, jo povejmo sorodniku ali prijatelju. Če je ta potrpežljive, blage narave in ga ne moti, da sliši isto stvar večkrat, lahko prejšnji nasvet o uporabi kasetofona kar izpustimo. To posebno ustreza tistim med nami, za katere je poslušanje lastnega glasu s posnetka podobno nočni mori. Lahko pa si tudi najdemo sodelavca, ki se ukvarja s podobnim projektom, in si s skupinskim delom olajšamo napredek. Zavedajmo se naslednjega: sproščenost, smeh in zabava v pravih odmerkih in ob pravem času pomagajo otrokom, da laže sprejemajo učno snov. Prijetni in zabavni dogodki med učnimi urami olajšajo delo njim – in tudi nam. Prirejeno po knjigi Rona Burgessa »Laughing Lessons«. Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog