|  Dogajanje v razredu lahko popestrimo s smešnimi zgodbicami, ki jih lahko povemo na tisoče načinov. Lahko jih glasno beremo iz knjige, lahko jih odigramo, lahko pa narišemo smešno sliko – ali strip. Otroci naj napišejo šaljivo domačo nalogo. Doma se razglejmo po knjižni polici – najbrž imamo celo zbirko smešnih knjig, ki samo čakajo, kdaj bodo prišle na vrsto.
Smešnice v razredu lahko lahko beremo iz knjige ali jih recitiramo na pamet. Branje pride prav za začetek, dokler se se ne moremo zanesti na svoj spomin. Zavedajmo se naslednjega:
* Preden preberemo smešnico v razredu, jo moramo poznati – tako se izognemo kakšnim presenečenjem.
* Uporabljajmo običajen način govora – spreminjanje glasov ali poigravanje z naglasini potrebno, razen če smo za to posebno nadarjeni.
* Ne glede na to, ali sedimo ali stojimo, poskrbimo za udoben, sproščen položaj.
Pripovedujmo le zgodbe, ki so nam všeč. Kadar se z načinom humorja ne strinjamo, bo tudi naše pripovedovanje okorno. V posebno mapo si zapisujmo smešne zgodbice, na katere slučajno naletimo.
Vaja dela mojstra tudi v pripovedovanju zgodbic na pamet. Ni nam treba odrecitirati zapisanega od besede do besede – zapomnimo si ključne besede, pomembne dele in seveda zaključek. Pomembno je še naslednje:
* Vadimo, vadimo in še enkrat vadimo. Zgodbico nekajkrat preberimo od začetka do konca. Nato jo preberimo še na glas. Nazadnje jo poskusimo nekajkrat povedati na pamet.
* Če želimo slišati svoj glas, posnemimo svojo pripoved s pomočjo kasetofona, diktafona ali programa za zvočno zapisovanje datotek na računalnik. Nato poslušajmo zapis s kritičnim ušesom. Ali smo izpustili kak pomemben del zgodbice? Ali govo-rimo prehitro? Prepočasi? Nerazumljivo? Ali se spotaknemo ob kakšnem izrazu ali se nam zaplete jezik pri izgovarjanju zapletene besede?
* Ko ocenimo, da nam gre pripovedovanje zgodbice že dobro od rok, jo povejmo sorodniku ali prijatelju. Če je ta potrpežljive, blage narave in ga ne moti, da sliši isto stvar večkrat, lahko prejšnji nasvet o uporabi kasetofona kar izpustimo. To posebno ustreza tistim med nami, za katere je poslušanje lastnega glasu s posnetka podobno nočni mori. Lahko pa si tudi najdemo sodelavca, ki se ukvarja s podobnim projektom, in si s skupinskim delom olajšamo napredek.
Zavedajmo se naslednjega: sproščenost, smeh in zabava v pravih odmerkih in ob pravem času pomagajo otrokom, da laže sprejemajo učno snov. Prijetni in zabavni dogodki med učnimi urami olajšajo delo njim – in tudi nam.
Prirejeno po knjigi Rona Burgessa »Laughing Lessons«.
|
NE ZAMUDITE
Nekaj za učitelje...
Prispeval/a: Ljuba dne petek, 9. maj 2008 @ 09:03 CEST
Kot učiteljica sem na ta način otroke navduševala za branje, da so nazadnje (skoraj) vsi postali odlični bralci, ki so tudi še po končanem osnovnem šolanju radi zahajali v knjižnico.
Razlika je bila le v tem, da sem si smešne zgodbice izmišljala sama, ali jih prirejala po kakšnih šalah, vsakodnevnih dogodkih, življenju otrok..., le da so v njih nastopale živali ali kaki predmeti. Namreč - učenci so bili berila in Cicibana že kmalu siti, kajti obdelovali so ju vsakodnevno že pri pouku. Ker sem nekaj let delala v oddelku podaljšanega bivanja, takorekoč nisem imela česa prijeti v roke, ne da bi pri učencih izzvala zehanje, dolgčas in uporništvo.
Pa sem pričela sama izdelovati bralne liste z zgodbicami, ki sem jih opremila s sličicami, pobranimi od vsepovsod. Teh bralnih listov se otroci zlepa niso naveličali, ker so pri (frontalnem) branju komaj čakali, kdaj bomo prišla do tja, ko oni reče to in to, naredi to in to, ob čemer so se nato vsi glasno smejali, in jaz z njimi.
V zgodbo sem zato vtkala smešne dialoge, nenavadne zaplete, čudne, nenavadne besede, trapaste pesmice.... In kadar so zjutraj pri pouku obravnavali novo črko, sem gledala, da je bilo v besedilu čimveč teh novih črk (glasov), da so se jih učili izgovarjati v najrazličnejših kombinacijah z drugimi glasovi.
Tako nam pri branju nikoli ni bilo dolgčas, in ko so učenci znali že odlično brati, so bile tudi zgodbe še daljše, še bolj vesele in duhovite, humor v njih pa že na višjem nivoju njihovega dojemanja.
Otroci imajo radi smešno, radi se smejejo, ker jih smeh sprošča in jim vliva veselje do življenja, zato bi morali učitelji stremeti za tem, da bi jim snov podajali na čimbolj zabaven način, kajti le tako bi dosegli pri učencih zanimanje, s tem pa hitrejši napredek, ker se le-ti pač veliko raje učijo ob smehu kot pa ob zdolgočasenosti. Pa tudi veliko bolj so motivirani za samostojno pridobivanje znanja še potem, ko že zapustijo šolske klopi.
Da, tudi pri učiteljih bi bilo treba izbirati in izbrati takšne, ki so veseli, optimistični in polni življenjske radosti, predvsem pa takšne, ki imajo radi otroke. Učitelji, ki so negativno nastrojeni, pesmistični, jezljivi, pusti - brez smisla za humor, naduti, ali celo sadistični...., nimajo po šolah česa iskati!
Ljuba