POŠAST IZ AMSTETTNA

Tako kot zahtevajo različne vrste bioloških odpadkov različne režime, ki jih je v dobro ljudi in okolja potrebno strogo upoštevati, kar zahteva tudi določen nadzor, lahko isto pravilo prenesemo tudi v naše moralno življenje, kajti človeštvo ima tudi svoje odpadke ali odpadnike. Pošast iz Amstettna je ena izmed njih. Posiljeval je svojo lastno hčer 24 let, tudi pred očmi otrok.

Ob tem se lahko vprašamo ali imamo tudi med nami kakšnega Josefa Fritzla, za katerega ne vemo. Morda je prav sedaj in nekje tudi pri nas kakšna Elisabeth Fritzl, ki jo oče posiljuje in se ji v temi rojevajo otroci, ki bodo čez nekaj let brez zobovja, rahitični in zaostali zagledali luč sveta.

Segregirani Elizabethini otroci namereč so anemični, brez zob, komaj kakšno besedo znajo napisati, saj niso niti vedeli, da šola obstaja. V bunkerju razen ene televizije, radia in video ragistratorja, ni bilo ničesar drugega za njihov razvoj. Sedaj se z njimi ukvarja veliko psihologov za mladostnike in odrasle, terapevtov, nevrologov, logopedistov in fizioterapevtov, je pojasnil Berthold Keppinger, direktor klinike v Amstettnu. Vsak od teh pacientov ima ločeno terapijo glede na različno simptomatiko. Vsi pa trpijo za klavstrofobijo.

Times je prvi objavil podrobnosti o zdravstvenem stanju treh otrok in vnukov hkrati Avstrijca Jozefa Fritzla s hčerko Elisabeth, v starosti 19, 18 in 5 let, ki so živeli v celici, ki meri 50 do 60 m2 v kletnih prostorih, pod hišo in niso bili nikoli zdravniško pregledani, nikoli pri nobenem zobozdravniku, hči Kerstin je izgubila vse zobovje, vsi imajo probleme z imunsko odpornostjo organizma, trpijo kronično anemijo in pomanjkanje vitamina D, ki regulira presnovo kalcija in izgradnjo kosti. Otroci niso nikoli videli dnevne svetlobe, kar jim je povzročilo tudi probleme s slabovidnostjo, bili so prisiljeni hoditi sključeno pod stropovi, ki so bili visoki le 1,70 m in so se razvili s skrivljeno hrbtenico.

Medtem ko polemiziramo o upravičenosti dosmrtne ječe, lahko samo pritdimo: »Dosmrtno ječo da!« Usmiljenje do takega človeka, kot je Josef Fritzel bi bilo minimum pravičnosti in nevarnost za še okrutnejše ponovitve, če bi bil kdaj odpuščen na prostost. Za takšno človeško pošast bi se zavzemala za tolonsko načelo: »Zob za zob, brez pardona«. Če primerjam Trobca, ki je sežigal ženske v peči, je Josef Fritzl storil neprimerno hujši zločin.

Kaj na tem svetu lahko upraviči tako okrutno dejanje, da se lastni oče spozabi nad svojim otrokom, da svojo lastno hčer 24 let zapre v kletne prostore in ji zaplodi 7 otrok in enega mrtvega celo sam zažge v peči. Tak oče ni slaboumnež, saj je bil po poklicu elektroinženir in je v javnosti veljal za uglednega meščana, temveč je do fundamenta izprijena oseba, brez slehernega moralno-etičnega in človeškega zadržka in usmiljenja do bližnjega, ki ga trpinči. Tako strahoten incest je nasilje, tiranstvo in sadizem brez primere.

Kakšen je lahko psihološki okvir takega človeka? V jedru gre za izgubo stvarnega čuta, za blaznost, ki lahko tiči tudi v sestavi kromosomov, v genih. Vendar to so le ugibanja. Takšen primer bi težko uvrstili med umske bolezni.

Incest sodi v dejanje spolnih perverznosti. Takemu človeku pomeni sadizem nad lastnim otrokom in trpinčenje hčere užitek. Zelo podobno kot pri nekrofiliji, spolnem občevanju z mrtvo osebo, ki je značilna ob posilstvih z umori. Spolno zlorabljanje mrtve žrtve je nekakšen nekrofetišizem. Pri zlorabljanju duševno strte in ponižane hčere pa gre za nekrofetišizem do lastnega otroka, vse od oskrunitve in ponižanja njene duševnosti, uničenja njenih čustev in sadističnega uničevanja v incestu rojenih otrok. Strahoten zločin, hujši kot umor in pokol.

Jozef Fritzl je težka psihopatska osebnost, ki ji tudi kastracija ne bi pomagala. Takšna osebnost se lahko izrodi tudi zaradi mučnih doživljajev v mladosti in takšna skvarjena mladost gre v smeri patološkega razvoja. Gre za človeka, ki naj bi bil najverjetneje v zgodnji mladosti izpostavljen težkim psihičnim travmam. Lahko mu je tudi ambivalentno čustvo do očeta močni izvor za razvoj tako nerazumljivo težkega odklona. Razvija se zaostalo infantilno stanje, potlačena narcistična znamenja, da vlogo ženske izbranke prenese na svojo lastno hčer, ki jo užije s kanibalskimi strastmi.

Vsaka poslednja zmota in spozaba je hujša od prve. S premočno očetovo podobo vstopi v zaželen odnos s hčerjo najprej s perverznim ogledovanjem, nagovarjanjem, vzdraženjem, tipanjem, eksibisionističnim razkazovanjem genitalij ter slačenjem in razgaljenjem nje. Vse se spreminja v perverzno igro spolnosti.

Možno je tudi, da hčerka, lačna očetovske ljubezni, je v začetku sprejemala takšno približevanje očeta kot izraze očetovske starševske naklonjenosti. Ob morebitnem začetnem spolnem ugodju in užitku je hči razvila deviirano nagnjenje do očeta, ki se ga je potem sramovala in je hotela očeta pred družino in javnostjo razgaliti in oče se je naklepno odločil, da bo hčerko spravil v bunker, jo nasilno zavezal in s silo ukrotil, da bo to početje prikril. Verjetno je bila z njim že noseča. Po mojem mnenju je bil to proces, ki se je razvijal in stopnjeval v družini tudi več ali manj pred očmi Josefove žene. Nihče se ne vpraša kakšna osebnost je bila njegova žena. Da ničesar ni opazila, ne vzdrži. Povsem možno je, da so se zaradi očetovega tiranstva, razvili v družini sadomazohistični odnosi. Možno je tudi, da se je njegova hči tudi samokaznovala, ker je doživljala materinstvo z očetom s krivdo ne le napram sebi, tudi napram materi in da se ni hotela več prikazati pred njene oči in v javnost. Najverjetneje so se tu mešala razna paranoidna ambivalentna čustva sovraštva, ljubezni, brezobzirnosti, ljubosumja, obračunavanja med Josefom in njegovo ženo vse do groženj in očitkov
in samotrpinčenja. Odnos ni tako preprost in enostranski, kot ga prikazujejo mediji.

Mati je za stanje zagotovo vedela. Saj članom družine take stvari ne morejo ostati prikrite. V kleti je bila televizija, radio in slišati je bilo glasove ter govorico in jok otrok, slišati je bilo tudi običajen ropot. Tudi hrana in druge potrebščine se ne morejo prinašati v hišo neopazno. Tudi perilo hčere in otrok je moralo biti nekje oprano in posušeno. Pri rojevanju otrok je moral tudi nekdo sodelovati in prerezati popkovino. Potrebno je realno ovrednotiti okolje in razmere, v katerih se je lahko takšno suženjstvo dogajalo. Zelo naivno je prikazovati javnosti, da je hči pisala pisma, da je v sekti. Verjetno jih je tudi pisala pod silo grožnje, vendar kaj je njena mati storila, da bi hčerko našla. Ničesar, ker je tudi ona prikrivala. Mislim, da gre tu za primer krivde, ki ga je celotna družina sprejela v svoje breme, da je svoj lastni razpad in sramoto prikrila pred javnostjo. Vso umazano igro pa je vodil Fritzl, ki kot je povedala njegova svakinja, ni nikoli trpel ugovorov. Seveda za moralno spodobno družbo se spodobi, da prikaže Josefa Fritzla kot duševno moteno osebo, sebe pa v luči brezhibnosti in čistosti, ki prižiga sveče v znak solidarnosti. Zelo splošna in medicinsko-psihološko pomanjkljiva je takšna ocena o duševni motenosti. Da je to diagnoza tudi sedanje družbe, v kateri razpadajo vrednote, si ne bo nihče priznal.

Slovenski mediji pišejo o zadnjih odkritjih, in sicer, da je policija pozvala okoli sto ljudi, ki živijo v soseski, naj posredujejo kakršnekoli informacije o dogodkih v zvezi s primerom Fritzl. Tako bodo lažje zbrali vse podrobnosti o skoraj četrt stoletja dolgem mučenju. "Morda je kdo opazil kaj pomembnega, kar se je takrat morda zdelo nepomembno," je na novinarski konferenci povedal preiskovalec Franz Polzer. Preiskovalci preprosto ne morejo verjeti, kako je lahko imel Josef Fritzl hčer in otroke tako dolgo zaprte prav pred nosom sosedov in pristojnih organov, nihče pa ni opazil ničesar.

Shema in lik osebnosti Josefa Frtizla spada v klinično območje. Zagotovo pa je, da je kriminalec, kakršnega si ljudje niti v domišljiji ne moremo zamišljati.

Policija preiskuje tudi, ali je Josef Fritzl povezan z umorom, ki se je zgodil pred 22 leti. Novembra 1986 so potapljači v jezeru v Kienbergwandu našli truplo 17-letne Martine Posch. Njeno golo truplo je bilo zavito v plastično vrečo. Sumili so, da je šlo za spolni zločin. Ravno v tistem času pa sta zakonca Fritzl ob omenjenem jezeru imela v lasti penzion. Poleg tega je bila njuna takrat 20-letna hči Elisabeth zelo podobna žrtvi. Žrtvinih oblačil še vedno niso našli, zato sumijo, da jih je morilec vzel kot nekakšno trofejo. Preiskovalci so se odločili za temeljito hišno preiskavo Josefa Fritzla. Pravijo, da bo težko dokazati povezavo med Fritzlom in umorom, saj je težko preiskati 22 let star alibi.

Hermann Gruber, predstavnik za stike z javnostmi v občini Amstetten, je še sporočil, da so gasilci leta 1999 opravili rutinski pregled stanja napeljave centralne kurjave v "hiši groze", kjer je Josef Fritzl 24 let skrival svojo hčer in njune otroke. "Gasilci so se odpravili tudi v klet hiše, v poseben zapečaten prostor s centralno pečjo, vendar niso naleteli na žrtve incesta," je dejal Gruber.

Seveda primer je tako pretresel svetovno javnost, da ga Avstrija želi čimprej pozabiti.

Josef Fritzl je menda pred približno šestimi meseci nameraval svojo hčer in njune tri otroke, ki jih je zadrževal v kleti, izpustiti na prostost. "Osvoboditev" je načrtoval tako, da bi bilo videti, kot da se je hči s svojimi otroki skesano vrnila domov k staršem. Znano je, da je Fritzl svojo hčer Elisabeth silil k pisanju pisem, v katerih je sporočala, da živi v neki sekti.

Nemški časopis Bild navaja Fritzlovega prijatelja Paula H., s katerim sta dvakrat skupaj odpotovala na Tajsko. Paul H. je povedal, da je Fritzl na Tajsko odpotoval brez žene. Ta je namreč ostala doma in skrbela za otroke. "Na plaži ga je dolgo masirala neka mlada Tajka in v tem je zelo užival," je za časopis Bild povedal Fritzlov prijatelj. Nekega dne je Fritzla zasačil, ko je kupoval večerno obleko in izzivalno spodnje perilo. Fritzl mu je priznal, da so darila za njegovo tajsko dekle. Prosil ga je, naj tega ne izda njegovi ženi. Paul H. je še povedal, da je Fritzla na domu obiskal trikrat, nazadnje leta 2005, vendar za otroke v kleti ni vedel.

Različni mediji poročajo še o tem, da naj bi bil Fritzl okoli leta 1960 obsojen za spolni napad, vendar kartoteke o tem ne obstajajo. Res pa je, da kartoteke po določenem času izbrišejo. Londonski The Times navaja 50-letno Fritzlovo sosedo, ki se spominja svojega otroštva. Ko je bila stara deset let, so se otroci bali igrati v Fritzlovi bližini, ker so se širile govorice, da je posilil neko žensko in bil zaradi tega tudi v zaporu.

Za takšne primere kot je Josef Fritzl je dosmrtna ječa edino pravilna kazenska sankcija. Seveda v zaporu se mu pa ne bo godilo dobro, saj se kaznjenci strahotno znesejo in izživljajo nad takimi, ki so zagrešili incest in se spozabili pred zakoni naravnega prava.

Da je treba voditi register pedofilov pa nam ta primer še kako potrjuje.

V psihologiji se skoraj vedno skrčijo vprašanja na območje nadarjenosti in prirojene inteligence, bolj malo pa na vprašanja, ki pri človeku sprožijo tako strahotno deviacijo, da zagreši incest, pedofilsko zlorablja otroke in ubija. In vendar so tudi za to znaki, ki oblikujejo človeka. Do kdaj bomo prikrivali vzroke za bolno družbo?

www.tatjana-malec.si