Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080610193211591

Eliza - šola za orličke sreda, 11. junij 2008 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Za uvod bom vključila zgodb »CELO ORLI POTREBUJEJO ZALET«, avtorja Davida McNallya. »Orlica je svoje potomce nežno, z dobrikanjem privabila na rob gnezda. Njeno srce se je borilo z mešanimi občutki, saj je čutila njihov odpor. »Zakaj je navdušenje nad letenjem povezano s strahom pred padcem?« je razmišljala. Tudi ona je svoje gnezdo zgradila visoko v gorah. Pod njim ni bilo nič drugega kot zrak, ki ga bodo njeni otroci sedaj potrebovali kot oporo za krila. Čeprav se je orlica bala za svoje potomce, so orlički vedeli, da je njihov čas napočil. Orlici je ostala še zadnja naloga, da svoje mladiče potisne iz gnezda. Enega za drugim je potisnila in leteli so. Dokler mladiči niso odkrili svojih kril, je bilo njihovo življenje brez smisla. Šele, ko so se sami naučili leteti, so ugotovili, kakšne privilegije imajo s tem, da so rojeni kot orli. Zakaj toliko govora o šoli za orličke? Kako se počutite ta trenutek? Se imate za veličastna bitja? Če se sprejemate in verjamete v lastno ustvarjalnost, vam ne bo tuja miselnost o orlih. Če v sebi ne vidite vaše enkratnosti, ali jo lahko vidite v otroku? Jaz verjamem, da se vsak rodi kot orel, da je lahko vsak otrok v pravih pogojih na svoj način enkraten, edinstven in na neponovljiv način ustvarjalen. Vsi si želimo biti radostni. Ali to ni dovolj? Sama želja ni dovolj. Najprej je potrebno ugotoviti, kje so prepreke za radost, torej vzroki neradosti. Šele, ko se soočimo z našimi čustvi, kot so to strah, žalost, jeza, bo radost sama zažarela v nas. Če bi bilo dovolj le želeti, bi to že imeli. Tudi dobre službe, dobre zakone, dobre odnose. Pa to imamo? Ne, ker smo obtičali nekje na prvih dveh stopničkah, ki pravita, da naj DRUGI poskrbijo za mojo srečo, da naj DRUGI poskrbijo za učenje/izobraževanje mojih otrok. Torej so DRUGI ODGOVORNI za nas, za naše otroke. Tako smo vsi postali NEODGOVORNI,  saj vso odgovornost prelagamo na druge. Vsi si želimo dobro šolo. Ali to ni dovolj? Seveda ni. Spet je treba najprej ugotoviti, kje je »nedobra«. Šele, ko odkrijemo prave vzroke, ti pa so običajno v nas ljudeh (v naših strahovih, v naši neresnicoljubnosti, nevednosti, nepogumu, neljubezni, nesočutju), se lahko začne izgrajevati nekaj novega. Soočiti se moramo z našo neresničnostjo. Šola smo ljudje, šola smo naši odnosi. Sedaj se preveč posvečamo zunanjim, obvladljivim materialnim standardom. Kje najpogosteje delamo napake? Da iščemo rešitve izven nas. Da se kot starši ne zavedamo, da smo STRANKE, ki moramo odgovorno sodelovati v izobraževalnem procesu, da ni dovolj, da otroka samo damo nekam, kjer bi ga naj oblikovali po kriterijih zunanje uspešnosti. Tako se mrzlično vržemo v posnemanje rešitev, ki so jih »našli« DRUGI. Tisti DRUGI pa so nam pokazali le PRST proti luni, mi moramo sami znati poiskati to, kar so našli tisti, ki jih (vedno neuspešno) posnemamo. Zakaj se Eliza imenuje radostna šola? Ne poznam nikogar, ki bi bil radosten in ne bi vsaj težil k resničnosti (resnicoljubnosti). Dokler se vsaj ne trudimo, da bi zlezli na tretjo stopničko, smo raje RESNI. Če smo preveč pametni, smo radi zelo resni. Se pa mešata pojma zabave in radosti. Večina ljudi prvih dveh stopničk pričakuje, da za zabavo poskrbijo drugi, le tisti, ki se trudijo biti radostni, se tudi vprašajo »Kaj pa JAZ lahko naredim za to, da bom jaz bolj radosten..?«Tu je bistvena razlika, da radost zahteva več dela. Ko smo resni, smo lahko pasivni in seveda varni pred bližino, ki jo ustvarja tista prava radost. 1 UŽITEK 2 ZABAVA ČAKAMO NA DRUGE 3 RADOST KAJ LAHKO JAZ NAREDIM Osnovnošolski otroci se počutijo varne v okoljih, kjer vlada prijetno vzdušje in se srečujejo s prijaznimi odraslimi. In če so ti odrasli še polni navdušenja, jim dajemo sporočilo, kako mi vidimo življenje. Kaj lahko naredimo, da bi nehali ponavljati nekoristne vzorce? Morali bi se nehati pretvarjati, da smo res tako uspešni, napredni. Bodimo iskreni do otrok. Dovolimo jim, da PODVOMIJO v nas, v naše vzorce, v vse, kar mi počnemo. Naj iščejo nove rešitve, naj oni razvijajo svojo VELIČASTNOST, ki jo ima vsak v sebi, čeprav mi vase ne verjamemo dovolj. Predolgo smo že v starih vzorcih. Otroci nas posnemajo, že v OŠ je droga, nasilje. Kot pri nas odraslih. To vemo, zakaj pa se nič ne spremeni? Biti resnicoljuben, dovoliti dvom, biti iskren do sebe, sprejeti sebe, zahteva največji POGUM, ki ga večina nima. Tako polni smo strahu, da smo sposobni le slepe poslušnosti in posledično togega posnemanja neživljenjskih načinov. Slepo sledenje drugim pa vedno pomeni biti neiskren – do sebe, do otrok, do lastne modrosti. Postali smo neodgovorni. Svet pa je tako pisana mavrica živobarvnih cvetov. Če bi bili vsi le maki, bi bilo manj lepo. Katera je največja ovira na poti k radosti? Oklepamo se starega, znanega. Bojimo se poskusiti kaj novega, varnost nam daje staro. Poskusiti nekaj novega, pomeni neke vrste negotovosti. Če hočemo nekaj novega, moramo tvegati. DA bi tvegali, si moramo zaupati. Da bi si zaupali, nam mora biti proces ustvarjanja novega pomembnejši od varne merljive stare poti. Življenje je radost in radost prinaša veselje v odkrivanju čudenja čudeža življenja. Ko smo pripravljeni rasti, se odpremo novemu, za to pa moramo običajno odvreči staro, to pa boli. Kajti to staro znanje je prepogosto neresnično, nas obremenjuje, nam ne dovoli dihati. Življenje nas vabi, da ga objamemo, kot svež dotik, kot novo izkušnjo, ki je ni možno ustvariti s starimi znanji, ki večinoma temeljijo na zunanjem nadzoru. Življenje nam ponuja večno čudenje, večni dvom v vse obstoječe- le tako lahko vstopamo v odnose novi, sveži. Nič ni novega brez negotovosti. Kot tudi ni radosti brez tveganja bližine. Nas pa je tega strah. Kaj pomeni pravo znanje? Pravo znanje mi omogoča, da najprej lahko nekaj razumem. Ko dojamem, zakaj se tako oklepamo starega, bojimo novega, lahko naredim korake v pravi smeri. Ugotavljam, da je večina ljudi izčrpanih zaradi nenehnih bojev za NEBISTVENE stvari v starih vzorcih, v starem (ne)znanju. Odprtost za novo prinaša možnost ponovne ranljivosti, soočanja z našo neresničnostjo, ki nas boli. Na delu je naš ego, zgrajen na eni največjih laži, da nismo popolna bitja, da nismo orli, da smo torej slabi. Če smo slabi, rabimo zunanjo potrditev, da smo krasni. Torej nenehna zunanja potrdila, super ocene, zunanji status. Če se jaz ne poznam, mi  morajo DRUGI povedati kdo sem jaz, drugim dovolim, da me ocenjujejo. Ti drugi, ki praviloma sebe ne cenijo (torej tudi mene ne), naj bi ocenjevali mene, kar je možno le z zunanjimi kriteriji, ki pa ne povedo o meni tega, kar jaz sem. Kaj je prava notranja motivacija? Resnična moč je vedno le notranja moč, ki je tudi oblika radosti, saj temelji na samozaupanju. Radost, da nekaj znam sama, da si zaupam, da si UPAM. Šele, ko si zaupam, si upam sodelovati, ne le tekmovati in se primerjati z drugimi. V tekmovalnih odnosih ni sodelovanja, ni prave notranje motivacije, niti prave notranje sreče. Do tega pa ne bomo prišli s starimi odnosi, ampak z novimi odnosi (razloženi v Eliza 2). Radost zahteva nove sodelovalne odnose. Če hočemo radostno šolo, moramo sami postati radostni. Komentarji (0) www.pozitivke.net