Danes sem razmišljala o partnerstvih. O nesrečnih partnerstvih. Poslušaš pare okoli sebe ali pa samo poslušaš eno stran in je kar težko, da bi ostal objektiven. Včasih sem komaj čakala, da smo se dobile s prijateljicami in smo si vse povedale o svojih fantih. Pa kako so čudni, pa kako nas ne razumejo, zamujajo, žurajo s prijatelji....in podobno.

Po zadnjem takem pogovoru s prijateljico pa sem začela razmišljati malo drugače. Poslušala sem jo in poslušala in nisem dodala ničesar. Spomnim se, da sem prišla domov in si sama pri sebi rekla, da čez svojega fanta ne bom več govorila. Prvič se mi je zgodilo, da se nisem hotela o tem pogovarjat. Res sem jo samo poslušala in se čudila. Na koncu nisem dodala svojih opazk ali dodala še kaj svoje kritike čez moške ampak sem se osredotočila na svoje razmišljanje, ki je bilo tokrat malo drugačno.

Vprašala sem se, kaj hudiča pa potem še delaš z njim?! Če ti ne posveča dovolj časa, če se z njim ne moreš pogovarjat, če je preutrujen, ko ga ti najbolj potrebuješ....Najbolj se me je dotaknilo to, da je ves čas vztrajala, da ga bo spremenila in kako ga na to vedno znova opozarja. Hm! Pa smo tam. Zdaj vem, zakaj sem tokrat samo molčala...odkrila sem skrivnost. V življenju lahko spremeniš samo sebe! Manca Košir je v eni svojih kolumn pisala o ženski, ki je izgubila svoje srce, ko se je tako trudila, da bi vzbudila pozornost svojega moža. Njena zgodba se je na srečo lepo končala. Ko je skoraj umrla, je njen mož opazil kako jo ljubi. Tako bi si želela, da bi se vsaka taka ali podobna zgodba tako končala...vendar, ne morem mimo, da se ne bi vprašala, če je vedno vredno počakati.

Ta tema zveni po eni strani za koga tako enostavno: če se ne ujameta, je bolje, da se razideta, ker očitno ni pravi ali prava zate. Kaj je torej tisto, ki nas drži skupaj? Zakaj smo nezadovoljni in vseeno ostajamo skupaj. So dovolj tisti mali razlogi, ki se jih spomnimo vsakič, ko nam je hudo. Morda bi takrat bil čas, da se spomnimo, da bo partner ostal tak kot je in da smo samo mi tisti, ki se lahko kam premaknemo. Ali ostanemo skupaj in spremenimo svoj koncept sprejemanja partnerja ali pa se razidemo in si tokrat zaželimo boljšega partnerja, takega, ki nam bo nudil kar potrebujemo.

Skozi svoje izkušnje sem se naučila, da je res najhuje sedeti in se pritoževati. Ne rečem, sem naredila veliko tega in sem se še preveč pritoževala, dokler mi ni končno postalo jasno, da je vse ostalo na istem. Še vedno se partner ni spremenil in še vedno sem ostala jaz, tista, ki se je venomer nekaj pritoževala. Torej. Včasih me kaj zmoti in me naredi jezno. Takrat se umaknem in se vprašam. Od kod ta jeza?

Kaj me moti na meni, da je nekdo lahko v meni vzbudil tako reakcijo. Nekdo se mi je opravičeval nekaj tednov nazaj, ker me je prizadel. Stala sem pred njim in mu rekla: ne, nisi me prizadel, ker me ne moreš, če ti jaz sama tega ne bom dovolila. Gledal me je začudeno, ko sem mu razložila. Ne moreš me prizadeti. Če bom jaz dovolj močna in če bom dovolj samozavestna, bom poskusila razumeti od kje so prišla tvoja dejanja in ali imajo res tako močno težnjo, da se splača, da ponoči ne bom spala in bom jezna, ker me je tako bolelo.

Zato se dostikrat sama soočim in si rečem...kaj me moti na meni, da sem zaradi tega jezna na svojega fanta. Sliši se kar malo smešno ampak deluje. Enako velja za druge ljudi. Se kdaj zalotite, da vam nekdo kar ni všeč, pa še sami ne znate definirati zakaj je temu tako. Zakaj? Navadno je to zato, ker mu zavidate. Samo to je zelo težko priznati in včasih si je treba vzeti nekaj časa, da se to spoznanje kristalizira. Podobno velja za partnerstvo.

Zakaj smo jezni na svojega partnerja? Kaj so stvari, ki nas motijo? Te stvari vas motijo, ker so to stvari, ki jih vi nimate ali bi si jih želeli imeti, po njih hrepenite. Delajo vas nepopolne oz. neizpolnjene. Ampak partner vas ne more resnično zadovoljiti, ker vas nikoli ne spozna tako dobro, kot se poznate sami. Partner vas ne more narediti privlačne, lepe in uspešne. Lahko vas spremlja na tej poti, prehoditi pa jo morate sami.

Ko boš sama sebi dovolj lepa, ko boš zase dovolj uspešna in ko boš srečna sama s seboj, takrat bo srečen tvoj partner. Ker bo lahko odložil breme, ki ga je on nosil na sebi, pa mu sploh ni bilo namenjeno, da bi ga nosil že od začetka.

Nikomur ni všeč, če ga hočejo spremeniti in to tudi ni naše delo. Vsak posameznik je ena celota, ki jo je ustvarila njegova preteklost in ki se je gradil sam od časa, ko mu je bilo to namenjeno. Včasih pravim, če bi ga tako rada spremenila in če si tako nesrečna, je morda čas, da iščeš naprej. Če pa boš tako odrasla in boš najprej pogledala vase in realno videla, da tudi ti nisi popolna in sama izvedla nekaj sprememb...morda...saj boš sama ocenila, če se bo kaj spremenilo. Ko pa boš ti naredila vse, pa boš še vedno nesrečna, pomeni da si morda nista usojena. In seveda enako velja tudi za moške, ki so v partnerstvih nezadovljni.
Obnašaj se tako, da bi še sam s seboj užival v svoji družbi in bodo tako uživali ob tebi ljudje okoli tebe...Imej se rad in boš ljubljen!

Karmen Kolar