»Ne poznam starša, ki svojim otrokom ne bi želel najboljše,« pravi Lisa Parkinson, mama in babica družinske mediacije v Angliji, kot pravi sama sebi. Problem pa je, da se starši pogosto razlikujejo v oceni tega, kaj je za otroka najboljše. Posebno ko se partnerja razhajata in sta polna razočaranj, jeze in zamer. Takrat nekateri svoje otroke uporabijo tudi kot orodje za nagajanje ali maščevanje partnerju, ki jih je, kot so prepričani, razočaral, pustil na cedilu, razžalil.

Otroci so pri tem največje žrtve konfliktov med staršema, ki se ne zavedata, da bosta starša do smrti, čeprav njun zakon ali partnerska zveza lahko razpade. Njune starševske vezi ne pretrga nobena razveza, nobena ločitev, pove Lisa Parkinson, izredno živahna, vedno prijazna in nasmejana starejša gospa iz Bristola, mama dveh odraslih otrok in babica štirih vnukov.

Na delavnicah družinske mediacije, ki jim namenja dobršen del svojega časa vsepovsod po svetu, potrpežljivo posluša tudi slabšo angleščino in z nasmehom rešuje zagate zaradi slabega razumevanja jezika. Skrbno pa »posluša« neverbalno komunikacijo, govorico telesa, mimiko obraza. In po tem natanko ve, o čem teče beseda, predvsem pa, v kakšnih odnosih so ljudje, ki se pogovarjajo. Na dvodnevni delavnici za družinske mediatorje, ki jo je organiziral Inštitut za mediacijo Concordia, je pokazala neverjetno vzdržljivost, predvsem pa mojstrstvo v mediaciji. Kar seveda ne preseneča, saj je Lisa, kot ji pravijo preprosto vsepovsod po svetu, vrhunska mediatorka, ena izmed 30 najboljših na svetu. 

Otroci so žrtve konfliktov med starši
»Delala sem kot socialna delavka in družinska terapevtka v bolnišnici v Lincolnu in v šoli za otroke s težavami v duševnem razvoju ter psihičnimi težavami pa tudi v družinskih in otroških svetovalnicah v okolici Bristola,« pripoveduje Lisa. »K meni so otroke pošiljali zdravniki, češ da so otroci bolni, v stresu, da imajo psihične težave in v večini primerov se je izkazalo, da so ti otroci prizadeti zaradi konfliktov med starši. Večina staršev je bila v ločitvenem postopku in starši, namesto da bi se pogovarjali o tem, kaj je za otroka najbolje, ter skupaj iskali najboljšo rešitev, so se borili za skrbništvo nad otrokom.

Nekaj enakomislečih pravnikov, socialnih delavcev in psihoterapevtov se je odločilo in ustanovili smo Službo za družinske pomiritve pri družinskem sodišču v Bristolu, saj na spremembo zakonodaje, ki je omogočala bitke za dodelitev otroka enemu ali drugemu staršu, nismo mogli čakati. Vedeli smo namreč, da bi trajalo leta in leta, preden bi parlament spremenil zakon, zato smo hoteli ljudem, ki se razvezujejo, takoj ponuditi možnost za reševanje sporov, še preden ti pridejo do sodišča,« je zgovorna Lisa. Razloži, da je mediacija postopek, v katerem se osebe, ki so v sporu, ob pomoči tretje osebe (mediatorja) pogovorijo ter ugotovijo, kje so točke njihovega spora, si izmenjajo stališča, izrazijo svoja mnenja, ideje, težave in strahove ter poskušajo najti rešitev, ki bo ustrezala vsem. V mediaciji prevzameta sprti strani sami odgovornost za razrešitev nastalega konflikta. Mediacija ima zato moč, da okrepi oziroma na novo vzpostavi odnos zaupanja in spoštovanja ali pa pomaga, da se odnos zaključi na način, da so čustvene in psihološke izgube čim manjše. Postopek mediacije je prostovoljen: svobodna vključitev strani, vpletenih v konflikt, v postopek mediacije, je pogoj in zagotovilo za uspešnost mediacije.

Čustva je treba prepoznati, priznati in umiriti
»Na mediacijo, zlasti družinsko, prihajajo ljudje z zelo močnimi čustvi. Nekateri so zelo jezni, celo besni, drugi ranjeni, tretji prizadeti, saj jim razpada skupnost, za katero so si, vsaj na začetku, iskreno želeli, da bi ostala »v dobrem in slabem«, za vse življenje. Pa pogosto in vedno pogosteje ne gre, število razvez raste, skoraj nobena pa ne poteka brez močnih čustev enega in drugega partnerja. Čustva je treba najprej prepoznati in priznati, potem pa jih sprejeti in umiriti. Če so tu še otroci, je treba predvsem upoštevati njihova čustva in njihove potrebe. Pojavijo se finančna vprašanja, delitev premoženja, preživnina za otroke, stiki z njimi…, stvari, ki jih mnogi partnerji ne znajo ali ne zmorejo rešiti sami brez hudih besed, brez borbe, strahu, tesnobe.

Mediacija jim daje možnost, da se začnejo pogovarjati med sabo brez strahu in tveganja, pogosto je to po dolgem času prvi pogovor med partnerjema, ki se nista ne poslušala ne slišala. Omogočimo jim, da se pogovarjajo kot starši, da govorijo kot starši, da so starši. Ko ugotovijo, da lahko govorijo o svojih čustvih in da so celo slišani, da je mogoče težave reševati korak za korakom, da imajo iskanje rešitev v svojih rokah, jim je laže In takrat praviloma sprevidijo, da je na prvem mestu otrok in njegove potrebe. Partnerja, ki prideta k meni na mediacijo, pogosto prosim, naj mi opišeta svoje otroke. Kakšni so, kaj jih veseli, o čem razmišljajo, kako čutijo. Prav zanimivo je slišati, kako različni so včasih njuni opisi, zlasti pa to, da se skoraj brez izjeme takrat osredotočita na otroka in svoje zamere potisneta v drugi plan. Nekateri starši se v času, ko se spopadajo z medsebojnimi konflikti, ki jim niso kos, s svojimi otroki zelo malo pogovarjajo, drugi jim povedo zelo veliko, tudi stvari, ki jih otroci nočejo slišati. Menim, da otrokom ni treba povedati vsega, saj jim to prav nič ne pomaga, nasprotno, lahko jim zelo škodi. Zdi se mi, da otroke pogosto podcenjujemo, saj razumejo veliko več, kot si mislimo.«

Otroci niso dolžni prenašati problemov staršev
»Veliko otrok, posebno mlajših, se boji, da jih starši, ki se prepirajo, nimajo več radi in da so za to krivi sami, ker niso bili dovolj pridni, ker so naredili kaj narobe. Tem je treba povedati in pokazati, da niso prav nič krivi za prepire svojih staršev, da njegova mami in oči sicer ne moreta ali nočeta živeti več skupaj, da pa sta še vedno in vedno bosta njegova mami in oči. Otroci potrebujejo posebno v tistih zanje in za njihove starše turbulentnih časih zelo veliko zagotovil in dokazil, da so staršem pomembni.

Velikokrat rečem staršem, ki se razhajajo, naj si predstavljajo, kaj si bo njihov otrok mislil čez dvajset let o dogodkih v času razveze. Kaj bo čutil, kaj mu bo najbolj ostalo v spominu? In prosim jih, naj se poskušajo vživeti v kožo otroka in kako bi se počutili, če bi bili v njej. Mnogi se takrat resno zamislijo in spremenijo svoj sovražni odnos do partnerja. Otrokom je namreč najhuje, ko se starša prepirata in grdo govorita drug o drugem. Pravico imajo do normalnega življenja, niso dolžni prenašati problemov staršev, kaj šele jih reševati. Mnogi starši se zamislijo, ko jih na to opozorim, in postanejo bolj pozorni na otroke in njihova čustva.«

Lisa Parkinson poudarja, da mediatorji niso družinski terapevti, ki bi pomagali reševati odnos med partnerjema ali zvezo, čeprav se včasih tudi zgodi, da se partnerja po mediaciji odločita ostati skupaj. Mediacija jima omogoči, da se začneta pogovarjati, se poslušati, se bolje razumeti in šele takrat se odnosi lahko izboljšajo − če ostaneta skupaj ali če se razideta. Lahko se mirno pogovarjata tudi zunaj mediacije, si telefonirata, brez jeze urejata skupne težave, ki z razvezo ne izginejo, saj otroci ostajajo.

Vse več parov se razhaja bolj kulturno in razumno
Prepričana je tudi, da se generacije spreminjajo, da se partnerji razhajajo veliko bolj mirno, sporazumno in kulturno kot pogosto mislimo, tudi zaradi filmov ali TV-oddaj, ki pripovedujejo, da je ločitev nujno boleča, travmatična. Vse več parov se razide prijateljsko, odnosi med bivšima partnerjema so prijateljski, veliko očetov, ki ne živijo več s svojimi otroki, ima pogoste in čvrste stike z njimi, saj se starši zavedajo, da je to dobro za otroke.

»Spominjam se 13-letnega fantiča, ki je družino opisal kot skupino posameznikov, ki se med seboj podpirajo, med njimi so čustvene vezi, člani družine se skupaj smejejo, jokajo in prepirajo, včasih celo živijo skupaj,« pove v smehu Lisa, ki se spominja tudi para, ki se je ločeval in prišel k njej na mediacijo. Po nekaj srečanjih sta se odločila prodati hišo, ki sta jo zgradila skupaj, in kupiti dve manjši − v isti ulici. Sinova sta se vsak dan sprehajala od enega do drugega, pogosto pa tudi prespala pri očetu, čeprav sta uradno živela pri materi. Tudi v mediacijo pride vse več staršev, ki pravijo, da so se o otrocih dogovorili sami, da ni nobenega problema s tem, pri kom bodo ti živeli, in s stiki, da se je treba pogovarjati le o delitvi premoženja.

Sorodniki naj ne udrihajo po enem od staršev
Otroci so zbegani in iz sebe, če sorodniki enega »udrihajo« po drugem od staršev. Sovražijo to in ne vedo več, komu naj verjamejo. Podpora širše družine in prijateljev je v obdobju razhajanja seveda zelo dragocena, a tako partnerja, ki sta v stiski, kot njuni družini bi se morali zavedati zlasti, kdo sprejema odločitve, saj ta zanje tudi prevzema vso odgovornost in posledice. Stari starši radi pozabijo na to, kar je zelo slabo. Tudi njim lahko mediacija pomaga, da se začnejo drugače pogovarjati, da se soočijo s svojimi čustvi in (napačnim) ravnanjem. »Včasih, a bolj redko in zelo previdno, z občutkom, v mediacijo vključujemo tudi otroke. Seveda je za to ključno soglasje obeh staršev, ki se morata zavedati, da imajo otroci pravico biti slišani. Ne smejo pa biti pod pritiskom, nihče jih ne sme zasliševati ali, kar je še slabše, od njih pričakovati, celo zahtevati, da izbirajo, odločajo.

Starše spodbujamo, da se z otroki veliko pogovarjajo, poslušajo njihove predloge in o njih razpravljajo z otroki, jim razložijo, kaj je mediacija in kaj tam počnejo. Spominjam se fantiča, ki je nenadoma stopil v mojo pisarno, kjer sem imela mediacijo z njegovimi starši, in me vprašal, ali sem mediatorka. Ko sem mu pritrdila, je rekel: 'Oh, zdaj vidim, da obstajate in da sta moja starša govorila resnico. Nisem jima verjel, da se sploh pogovarjata s kom ali med sabo!' Povabila sem ga v pisarno in skupaj smo se pogovarjali naprej,« razlaga Lisa., ki je žalostna, ko k njej prideta partnerja, ki s pomočjo mediacije spoznata, da bi lahko bilo med njima vse drugače, če bi k njej prišla prej, ko vez še ni povsem zastrupljena, zdaj pa je res že prepozno.

Še bolj pa ji je žal, ko k njej prideta partnerja, ki jima je več do boja med njima kot do tega, da bi se sporazumela in razumela. Ko eden med njima ostaja žrtev in hoče ostati žrtev, prepričan, da so vsega krivi drugi in noče sprejeti odgovornosti za svoje življenje. »Taki ljudje so zelo nesrečni, žalostni, jezni in potrebujejo pomoč terapevta. Ne uvidijo, da problem ni v tem, kdo ima prav in kdo ne, kdo zmaga in kdo je poražen, ampak v tem, da so odnosi, vsi odnosi med moškimi in ženskami, zapleteni, da pa se je mogoče komunikacije naučiti,« zaključuje Lisa Parkinson, mojstrica družinske mediacije.

Jasna Tepina
Nika
www.dnevnik.si