Spletni časnik Žurnal24 piše, ali laganje v službi vodi k uspehu? Večina ljudi se v življenju kdaj pa kdaj zlaže ali pa malce priredi resnico, da bi imeli od tega kakšno korist. Iščete novo službo in ste "nekaj malega dodali" življenjepisu ali pa ste na razgovoru za delo opisali projekt, ki ni bil ravno vaša ideja? Razmislite, preden olepšate resnico.

Prvič, delodajalec lahko vedno preveri navedbe iz življenjepisa. Drugič, laž vas lahko pripelje do razgovora, a za kakšno ceno? Osebe, s katerimi se boste pogovarjali, razpolagajo z znanji in tehnikami, s katerimi vas lahko hitro razkrinkajo. Poleg tega je eden od ciljev razgovora tudi vzpostavljanje medsebojnega zaupanja.

Na enak način kot kapljice vode delajo luknjo v kamen, se lahko poskušamo mesec za mesecem ločiti od tistih današnjih življenjskih okoliščin, ki ljudem najbolj škodujejo. To skromno, ponižno delo je majhen prispevek, ki ga lahko uresničimo z našo filozofsko držo.

Neprimerno obnašanje ljudi je iz dneva v dan vse bolj prisotno in se množi v neskončnost. Danes se srečujemo s situacijami, ko moramo kričati, da bi ustavili kričanje; biti moramo nasilni, da bi zaustavili nasilje; uporabiti najbolj grobe izraze, da bi nas razumeli tisti, ki poznajo le najhujše besede pouličnega žargona ...

Sicer je res, da je neko silo možno odvrniti le z enako silo, vendar je pri tem namen nasproten. In prav tu je težava: danes uporabljamo le enako silo, a ne z nasprotnim namenom. In zato ne moremo doseči želenih rezultatov.

V življenju se marsičesa oklepamo, da bi bili srečni. Običajno mislimo, da se oklepamo premoženja, lepote, zdravja, drugih ljudi. Ampak zanimivo, oklepamo se tudi strahov, skrbi, žalosti, zamer, depresije ... Zdi se, da se tega oklepamo še celo bolj kot tistih bolj prijetnih stvari. Zakaj jih sicer tako težko spustimo?

Če se jih tako držimo, to pomeni, da nam dosti pomenijo. Zakaj nam nemir, strahovi, zaskrbljenosti, zamere in podobni, sicer neprijetni občutki, tako veliko pomenijo? Po vsej verjetnosti zato, ker če bi jih spustili, ne bi imeli kaj drugega. Oziroma mislimo, da potem ne bomo imeli več nič drugega. Kot da smo zgradili svoje življenje na teh občutkih in kot da za njimi ni ničesar drugega.

Spletni časnik Žurnal24 piše, da je postati očim ali mačeha pogosto težka naloga, lahko pa je tudi izpolnjujoča izkušnja. Če nimate otrok, boste imeli prvič priložnost življenje deliti z mlajšo osebo in hkrati oblikovati njen značaj. Če že imate otroke, boste lahko pomagali vzpostaviti tesnejše vezi, kakršne si delijo bratje in sestre.

Seveda to ni enostavna naloga, saj lahko nova starševska vloga pripelje do konfliktov s partnerjem, njegovo bivšo ali bivšim in njunimi otroki, obstajajo pa poti, kako vsem vpletenim olajšati sprejemanje nove situacije.

Le kdo še ni videl reklame za obrazno kremo, na kateri sta upodobljeni mati in hči z enako sijočo poltjo, kožo, ki je pri obeh napeta kot otroška – obe večno lepi in mladi? Veselo se smehljata v fotoaparat in nevede človek pomisli, da sta nedvomno tudi najboljši prijateljici.

Današnji ideal mladosti in lepote gre z roko v roki s pospešenim staranjem prebivalstva, kar je pravzaprav protislovje. Leta 2050 se bo namreč po izračunih povprečna starost v Evropi z današnjih 39 povzpela na 49 let. Medtem ko politiki ob tem zaskrbljujočem demografskem razvoju ostajajo nemočni, pa se del gospodarstva že preusmerja na izdelke, narejene posebej za starejše uporabnike, kot so npr. mobilni telefoni z glasovno pošto ali večjim ekranom, s katerega lahko berejo tudi brez očal.

Kaj pa smo mi drugega kot berači, ki vseskozi prosjačimo, zahtevamo, hočemo?

Nezadovoljni s samimi seboj nismo zadovoljni niti z darovi, ki jih prejemamo. Nezadovoljni smo s soljudmi, s svojo deželo, s sosednjimi deželami, večno lačni, lačni, lačni. Lačni duhovi. Seveda pa ta pot nikoli ne prinese Spoznanja. Brez tega pa nismo nič, pa naj si prigrabimo karkoli.

Zastonj so velika materialna dobra, molitve in meditacije, vsa prizadevanja, ČE NE SPREJMEMO SVOJE REVŠČINE. Šele ko jo resnično sprejmemo, postanemo mirni in zatem sposobni nekatere stvari izboljšati, a brez lakote, ki nas sili v neučakane, nespametne odločitve.

Spletni časnik Žurnal24 piše, za mnogo otrok so domači ljubljenčki več kot le hišne živali, imajo jih za člane družine in najboljše prijatelje. Žal gredo vsi veseli trenutki, ki jih pričara domači ljubljenček, z roko v roki z njegovo bolečo izgubo. Naj gre za bolezen, starost ali nesrečo, bo nekega dne poginil, kar pa je lahko za otroka zelo težko in stresno.

Konec koncev so domači ljubljenčki pogosto tisti, ki otroka najprej pozdravijo zjutraj in ko se vrne iz šole, ali pa so nepogrešljiva družba v obdobju bolezni in osamljenosti.

Filozof zahteva potrditev svoje vesti. Vendar, pozor, ne imenujmo vest tega, ko gre le za preproste apetite, dvome brez odgovorov, šibkosti, krivičnosti. Da bi nam vest lahko govorila in nam pokazala, kaj je prav in kaj ne, moramo to vest v nas najprej zbuditi.

Najprej se je potrebno izgraditi v razvijanju moralnih vrlin, razločevanja in čustvene katarze. Filozof mora delovati in se motiti, brez strahu priznati svoje napake, brez strahu zavreči tisto, kar ni pravilno. Prestati mora mnoge preizkušnje, da bi naposled znal prepoznati ta notranji glas kot nekaj intimnega, trdnega, povezanega z njegovim pravim jazom, glas, ki se ne glede na spremenljive strasti in druge dejavnike ne spreminja.

Ali ima naše življenje svoj smisel? Ali nezadovoljstvo z določenimi stvarmi in situacijami v nas vzbuja občutek, da mora življenje temeljiti na nečem popolnoma drugačnem? Ali na skrivaj domnevamo, da nam ne da svojih rešitev? Ali pa smo nekaj takega kot "potrošni ljudje" v "potrošniški družbi?" Kajti kljub pravici do človeških pravic, ni težko ugotoviti, da danes človeško življenje velja malo ali nič.

Vsepovsod se zaseda in razpravlja o nujnih spremembah in izboljšavah, o tem kako bi moralo biti, oz. , kako bi lahko bilo. Vendar pa je svetovni mir še zelo oddaljen. Ljudje v vsakdanjih bojih padajo, le čemu? Tega konca še ni videti. To se okoli nas vedno znova dogaja.

Pravijo, da energija zgolj je. Mi pa smo tisti, ki ji damo predznak pozitivna/negativna, ravno tako smo mi tisti, ki jo s svojimi mislimi in čustvi usmerjamo.

Sama doživljam različne energije na zelo specifične načine. Energijo krivde občutim, kot da bi mi nekaj posesalo življenjsko energijo in me zablokiralo, da ne morem narediti koraka naprej ne nazaj. Žalost občutim kot nekaj čudno mehkega, kar mi hkrati otopi ostale občutke.

Jeza je ognjena, rušilno ognjena. Tudi ljubosumje podžge, vendar je bolj usmerjeno in bolj strupeno od jeze. Čustvena bolečina me lomi po čakrah, tudi žalovanje za nekom, ki odide, lahko zlomi notranjost. Strah mi pošlje nemir po telesu, občutki osamljenosti in izoliranosti pijejo energijo iz telesa. Depresija ima težko, počasno energijo in še bi lahko naštevala.

Spletni časnik Žurnal24 piše, obstaja odkrita agresija, kako pa na delovnem mestu prepoznati in kako se obnašati do ljudi, ki so pasivno agresivni? V nogometu je znan pasivni prekršek, ko eden od igralcev ne sodeluje aktivno v igri, ampak s telesom pasivno blokira nasprotnikov napad. Kako je to videti znotraj organizacije – na delovnem mestu?

Kako se postaviti zase? Poleg pasivno agresivnih kolegov namreč obstajajo tudi podobna podjetja … Avtorja knjige Results, G. L. Nielsen in B. A. Pasternack, govorita o pasivno agresivnih podjetjih, ki jih opišeta na naslednji način:

Ha – ha! Večina ljudi večino življenja izgublja čas z brezplodnim prizadevanjem, da bi spremenili partnerja! Imajo oči, pa ne vidijo, kaj sporoča partner s svojim vedenjem; imajo ušesa, pa ne slišijo kaj sporoča partner z besedo! Teoretično sicer razumemo, da je sreča stanje brez želja – vendar skoraj vedno in neprestano ravno od partnerja nekaj želimo v stilu: »I want you to do«!! (želim, da ti narediš zame)

Predstavljajmo si, da se dvojica, ki še nikoli ni bila v čolnu, usede v kajak za dve osebi in se spusti po divji reki; točno tako je, ko se odločimo za skupno pot po reki življenja, ne da bi o tem, kar nas čaka, imeli vsaj najosnovnejše pojme! Zato ni čudno, da se večina parov, poročenih ali ne, z velikim razočaranjem prej ali slej spet loči, otroci ostanejo zapuščeni vsaj od enega izmed staršev, izgubljeno je premoženje, dom, delo, zdravje, včasih pa celo življenje.

Spletni časnik Žurnal24 piše, da v časih krize se je že marsikomu zgodilo in se žal še bo, da je izgubil službo, ali da so mu zmanjšali plačo. Kako to povedati otroku, je vprašanje, ki muči marsikaterega starša. "Situacije pred otrokom ni treba skrivati, sploh ne na takšen način, da jih skušamo zaščititi tako, da še naprej zapravljamo enako ali celo več,'' svetuje dr. Bruna Profaca, hrvaška psihologinja na zagrebški Polikliniki za zaščito otrok.

''Možno je, da otrok ne bo imel na voljo vseh dosedanjih aktivnosti. Recite mu, da bo moral v določenem obdobju izbirati med nekaterimi dejavnostmi. Ponudite mu alternativo in se pozanimajte, kje obstajajo podobne, a cenejše ali brezplačne možnosti. Starejši otroci se bodo naučili varčevati in z vami iskati nove poti, če bodo videli, da so vam njegove potrebe pomembne,'' dodaja.

Nauki Toltecov, kot jih podaja Theun Mares, so pristop, ki vrača kontrolo nad lastnim življenjem in vodi v svobodo. So obširna antična tradicija, ki se je doslej predajala striktno ustno, od enega nagala k drugemu, z namenom voditi njihove učence na, kar Tolteci imenujejo, Bojevnikovi poti. Posledično so Nauki Toltecov postali znani tudi kot Pot k svobodi oz. Bojevnikova pot.

Nauki Toltecov so božansko pravo po rodu človeške rase in zatorej ne pripadajo nobenemu moškemu, ženski, sekti, religiji, organizaciji ali filozofiji, kajti ti nauki niso bili ustvarjeni v neki določeni mistični šoli, ampak iz izkustvenega znanja, pridobljenega z življenjem življenja, ki ima tako namen kot smisel.

Jaz ________________________ izjavljam, da sem bitje svetlobe, enosti in ljubezni. Od tega trenutka dalje bom med ljudmi siril spoštovanje, ljubezen, veselje in radost.

Z ljubeznijo sprejemam tudi ljudi, ki drugače razmišljajo, ki imajo drugačen pogled na življenje, ki imajo drugačno barvo kože ali drugačno veroizpoved. Vse energije, ki ne služijo mojemu višjemu namenu, nadomeščam z brezpogojno energijo ljubezni.

V svojem življenju se osredotočam na pozitivne stvari, globoko v sebi sem našel ljubezen, ki jo radostno delim naprej. Zavedam se, da je edina resnica brezmejna ljubezen, in da je vse ostalo iluzija. Sem v stiku s samim seboj, s svojim srcem, s svojim bitjem in z vsemi ljudmi v celotnem vesolju.

To je legenda, ki je vselej najbolj vznemirjala človeka zahodne civilizacije. Gre za poglavitni novoveški mit, ki je predstavljal temeljni vzorec kulturne socializacije evropske družbe po antičnem obdobju. V preteklih osmih stoletjih so bili o kralju Arturju in vitezih Okrogle mize napisani številni komentarji in različice, ta mit pa je še zmeraj ukoreninjen v ustnem izročilu večine evropskih ljudstev. Številna mesta so na svoj način prikazovala legendo o kralju ali velikem vitezu, ki spi skupaj s svojo druščino.

Pomembna značilnost arturjanskega mita je, da ne gre le za arhetipski prikaz nečesa, kar se je zgodilo v preteklosti, temveč vsebina mita prikrito traja so tistega trenutka v prihodnosti, ko se bo Kralj Artur skupaj s svojimi vitezi prebudil in ponovno vzpostavil pravičnost.

Spletni časnik Žurnal24 piše, dogaja se vsem staršem. Otrok bi moral biti doma do določene ure, priklati pa se, ko že hočemo poklicati policijo. Kaj storiti v takšnem primeru? Izgovorov je veliko: Nisem imel ure, "Crknil" mi je mobilni telefon, Prijatelj je rekel, da je šele osem, Izgubil sem ključe, pa smo jih iskali, Neži je bilo slabo in sem jo pospremil domov …

Gotovo jih poznate, mogoče celo iz lastnega otroštva, in do danes se niso kaj dosti spremenili. Vendar poanta ni samo v tem, da nas skrbi za otroke in si pulimo lase, medtem ko oni uživajo v toplih poletnih večerih nekje na blatnem gradbišču, čeprav bi se že zdavnaj morali vrniti, gre tudi za prekršena dogovor in obljubo.

Spletni časnik Žurnal24 piše, knjige za samopomoč imajo lahko nasproten učinek od želenega, je pokazala kanadska raziskava. Večina je že kdaj posegla po knjigi za samopomoč v upanju, da bi se počutili bolje, kanadski znanstveniki pa zdaj opozarjajo, da so lahko rezultati tovrstnih priročnikov tudi drugačni.

V knjigah za samopomoč se pogosto pojavljajo pozitivne izjave, kot so "Uspel bom", "Sem ljubezni vreden" in podobne, ki poskušajo dvigniti samozavest, pomagati pri odvajanju od kajenja ali recimo hujšanju. Napisane so, da bi pomagale ustvariti samozaupanje in ga usmeriti v pozitivno akcijo, saj ljudje v obdobju dvomov iščejo poti do samopotrditve. Pa je res tako?

Spletni časnik Žurnal24 piše, da ji je najprej všeč vse na njem. Čez nekaj časa ji je všeč skoraj vse. In potem pride dan, ko jo moti vedno več stvari in bi ga rada iztesala po svoje.

Ženska potreba, da spremeni svojega moškega, je velika. Prvi znaki so morda plašno komentiranje njegove pričeske in kavbojk. Sledijo že malo glasnejše pripombe o načinu prehranjevanja (in pitja!), kar naenkrat pa začne pogumno modrovati o njegovih prijateljih in večernih izhodih.

Ženske to počnejo zavestno ali podzavedno. Ko moški na njen ukaz začne lulati sede, je čas za razmislek. Še prej pa o "področjih", kjer ženske najpogosteje "oblikujejo" moške. Vrstni red je lahko tudi drugačen.

Spletni časnik Žurnal24 piše, nihče ne pravi, da je najti popolno žensko lahko. Ko pa enkrat morda uspe, se pojavijo njene prijateljice, ki lahko življenje dodobra zapletejo. Kdo so in kaj pomenijo za vaju?

Divja kolegica iz šolskih dni
Na prvi pogled je videti, da je njeno življenje ena sama … Pozna varnostnike vseh barov v mestu, zlahka navezuje stike z neznanimi ženskami in ob večernih izhodih nikoli ne nosi spodnjega perila. Kaj bi lahko bilo narobe s tem? Marsikaj.

Ko ji bo končno uspelo imeti vašo punco samo zase, jo bo poskusila podučiti, da je monogamija še ena grda beseda in obveze/zvestoba odraz šibkosti. Vašemu dekletu bo pomagala napolniti baterije z brezskrbno nočjo ob moškem striptizu in ob nekaj hitrih tekilah, toda naslednje jutro se bo z glavobolom in hvaležnostjo spomnila, da je v resni zvezi. Mogoče tudi na trenutke dolgočasni.

Ni moč govoriti o filozofiji, ne da bi govorili o filozofu: ni moč omenjati sveta idej, ne da bi govorili o človeku, ki je sposoben živeti te ideje. Ko bi morali izpostaviti eno temeljnih značilnosti filozofa, človeka, ki ljubi modrost, bi povedali, da filozof združuje lastnosti večnega iskalca. Je človek, ki rad osvaja, ki bo nehal iskati šele, ko bo končno prišel do modrosti; ne vemo le tega, ali bo takrat iskal še kaj drugega, nam danes nepojmljivega in nedosegljivega.

Filozof je kot sledilni pes, ki tava po poljih in gozdovih, gorah in rekah življenja, sledeč nekatere posebne sledi. Išče pravo poznavanje vseh stvari. Išče samega sebe. Z eno besedo, išče Boga, kot univerzalni izvor.

Spletni časnik Žurnal24 piše, da večina ljudi enači tisto, kar so, s tem, kar počnejo. To se pogosto spremeni z izgubo službe. Ne le, da ostanete brez dohodkov, ampak je pogosta tudi izguba identitete. Na žalost je recesija mnoge pahnila na cesto, prihajajočim generacijam pa zaprla pot do delovnih mest.

Če ste poročeni, ali imate preskrbljenega partnerja, je lažje previhariti skozi težke čase. Tudi za zmenke vam ni treba zapraviti niti ficka. Kaj pa, če ste samski in še brezposelni – je primerno hoditi na zmenke, ali je bolje počakati, da dobite službo?

Za vas, ki imate starše, za vas, ki ste starši,
za vas, ki ste imeli starše in za vas, ki poznate nekoga, ki ima starše!

Dragi hčerka, (dragi sin!) !

Ko se ti bo zazdelo, da sem postala stara, prosim, bodi potrpežljiva z menoj in poizkušaj me razumeti.

Ko boš opazila, da se vedno počasneje gibljem, da za vsakodnevna opravila potrebujem vedno več časa, naj te to ne vznemirja . Pomisli, da je čas v mojem življenju tekel mnogokrat prehitro in da je sedaj pravi trenutek, da se tempo upočasni.

Če bom v pogovoru ponavljala vedno iste dogodke, ki so se zgodili, te prosim, ne prekinjaj me, pač pa me poslušaj. Ko si bila ti še majhna, sem ti morala, preden si zaspala, isto pravljico pripovedovati ali brati vedno znova in znova.