Skoraj vsak izmed nas ima življenjsko izkušnjo, kako je to, če si "na tleh".
Če se nam to dogaja zelo redko, ni nobene težave. Če pa je to skoraj vsakodnevni pojav, potem nas lahko to pripelje v kronično stanje, ki se največkrat odraža v slabi samopodobi.
Takšno stanje nas privede do nezdravega odnosa do življenja. Postanemo apatični in resignirani.
Začnemo se prepuščati toku dogodkov, naš najpogostejši občutek je nemoč. Naše soočanje z življenjem se omeji le na medlo pariranje izzivom in vsakodnevnim nevšečnostim.
Rešitev je kot na dlani, a se nam lahko sprva zdi kot nemoralna.
Reči si je namreč treba: "Dovolj imam tega, hočem, da se svet začne vrteti tudi okoli mene. Me prav malo briga, kaj si bodo drugi mislili o tem. Pa saj ne bom nikomur nič škodoval. Nihče ne bo umrl, če bom tudi jaz izpolnil svoje cilje. Naj tudi drugi kaj naredijo zame. Saj jih ne bo konec zaradi tega."
Dejansko lahko živimo v tako absurdnih odnosih z nekom (življenjski partner, naš prvi nadrejeni v službi, družinski član, oseba iz državnega aparata itd.), da je že kar ogabno in kliče po nujnih ukrepih, ki so v obojestransko korist.
Vsekakor si moramo začeti ustvarjati sliko, da smo pomembni, da imamo tudi mi kaj prispevati k družbi, mikro in makro zgodovini. Najlažje bo, či si zadamo kakšen trimesečni rok, v katerem bodo drugi plesali tako, kot bomo mi igrali.
Takšno časovno obdobje je precej realno, da nas obvaruje pred morebitnim pretiravanjem. (Zelo nevarno je lahko, če postanemo preveč uspešni za svoje dejanske sposobnosti in kondicijo. Še huje pa je, če nenadoma "priplezamo" zelo visoko in se nato prestrašimo tolikšnega uspeha.) Zato je zelo dobro, če se ob takšnem postopanju redno ukvarjamo z molitvijo ali meditacijo.
Ker živimo v takšnih časih, da ga skoraj ni človeka pod soncem, ki ne bi imel kakšne svoje fotografije (tudi iz srečnih dni) življenja, se lahko posvetimo kontemliranju ali zrenju samih sebe.
Najbolje je, če imamo kakšno fotografijo ali sliko iz otroštva. Še posebej je učinkovito, če je na fotografiji skupaj z nami tudi kakšna ljubljena oseba.
Morda se nam bo na začetku to zdelo vse skupaj absurdno in brez učinka. Toda prepričan sem, da se nam bo v naši notranjosti začelo dogajati marsikaj lepega že prej kot v enem mesecu, pa četudi smo lahko zelo okoreli in brez odnosa do svoje preteklosti in otroštva.
Takšna meditacija lahko prebudi v nas skrito energijo, čustva, misli, ideje in predvsem vizije.
Vsekakor nam to lahko pomaga k izboljšanju samopodobe, samozavesti.
Prepričan sem, da se tale članek ne bo dotaknil nobenega pravega narcisa, ker govori o stvareh, ki so njim popolnoma tuje. Zato ni nobenega strahu, da bi kdo pretiraval z narcizmom.
Skoraj vsak izmed nas ima življenjsko izkušnjo, kako je to, če si "na tleh".
