|  Skoraj vsak izmed nas ima življenjsko izkušnjo, kako je to, če si "na tleh".
Če se nam to dogaja zelo redko, ni nobene težave. Če pa je to skoraj vsakodnevni pojav, potem nas lahko to pripelje v kronično stanje, ki se največkrat odraža v slabi samopodobi.
Takšno stanje nas privede do nezdravega odnosa do življenja. Postanemo apatični in resignirani.
Začnemo se prepuščati toku dogodkov, naš najpogostejši občutek je nemoč. Naše soočanje z življenjem se omeji le na medlo pariranje izzivom in vsakodnevnim nevšečnostim.
Rešitev je kot na dlani, a se nam lahko sprva zdi kot nemoralna.
Reči si je namreč treba: "Dovolj imam tega, hočem, da se svet začne vrteti tudi okoli mene. Me prav malo briga, kaj si bodo drugi mislili o tem. Pa saj ne bom nikomur nič škodoval. Nihče ne bo umrl, če bom tudi jaz izpolnil svoje cilje. Naj tudi drugi kaj naredijo zame. Saj jih ne bo konec zaradi tega."
Dejansko lahko živimo v tako absurdnih odnosih z nekom (življenjski partner, naš prvi nadrejeni v službi, družinski član, oseba iz državnega aparata itd.), da je že kar ogabno in kliče po nujnih ukrepih, ki so v obojestransko korist.
Vsekakor si moramo začeti ustvarjati sliko, da smo pomembni, da imamo tudi mi kaj prispevati k družbi, mikro in makro zgodovini. Najlažje bo, či si zadamo kakšen trimesečni rok, v katerem bodo drugi plesali tako, kot bomo mi igrali.
Takšno časovno obdobje je precej realno, da nas obvaruje pred morebitnim pretiravanjem. (Zelo nevarno je lahko, če postanemo preveč uspešni za svoje dejanske sposobnosti in kondicijo. Še huje pa je, če nenadoma "priplezamo" zelo visoko in se nato prestrašimo tolikšnega uspeha.) Zato je zelo dobro, če se ob takšnem postopanju redno ukvarjamo z molitvijo ali meditacijo.
Ker živimo v takšnih časih, da ga skoraj ni človeka pod soncem, ki ne bi imel kakšne svoje fotografije (tudi iz srečnih dni) življenja, se lahko posvetimo kontemliranju ali zrenju samih sebe.
Najbolje je, če imamo kakšno fotografijo ali sliko iz otroštva. Še posebej je učinkovito, če je na fotografiji skupaj z nami tudi kakšna ljubljena oseba.
Morda se nam bo na začetku to zdelo vse skupaj absurdno in brez učinka. Toda prepričan sem, da se nam bo v naši notranjosti začelo dogajati marsikaj lepega že prej kot v enem mesecu, pa četudi smo lahko zelo okoreli in brez odnosa do svoje preteklosti in otroštva.
Takšna meditacija lahko prebudi v nas skrito energijo, čustva, misli, ideje in predvsem vizije.
Vsekakor nam to lahko pomaga k izboljšanju samopodobe, samozavesti.
Prepričan sem, da se tale članek ne bo dotaknil nobenega pravega narcisa, ker govori o stvareh, ki so njim popolnoma tuje. Zato ni nobenega strahu, da bi kdo pretiraval z narcizmom.
|
NE ZAMUDITE
Zdravilna doza narcizma
Prispeval/a: Hunter dne torek, 1. december 2009 @ 14:58 CET
Zelo rad prebiram poučne mislenosti, ki so osebna izpoved in razmišljanja tistega, ki to potem objavi za širšo javnost saj vedno potegnem ven nekaj koristnega in poučnega zase.
Jaz mislim da zmerna doza narcizma ne škoduje nobenemu, ampak je sama samozavest posameznika odvisna od veliko skupnih pomenk, ki tvorijo osebo, ki je neomajna in trdna oz. prilagodljiva v vsakem konfliktnem trenutku, ki ga srečamo v življenju.
Če je oseba preveč naravnana in ima preveč narciosidnosti, tudi ni dobro kajti v spodnji meji konfliktnosti lahko doživi poraz oz. se nezna nositi s tem, ne prenese poraza.
Ker ni navajena je zanjo to lahko pogubno. Iz tega menim, da je vera, pomen vere, meditacija in poglobljena molitev čiščenje in ravnovesje notranjosti, potem lahko negativne dejavnike sprijemamo in naredimo trijažo perečega problema, s katerim se v življenju soočamo.
Za mene je vera prvi vir in akumulator za črpanje moči za življenje ki zahteva veliko vztrajnosti in veliko trdnosti za danšnje stresno življenje.
Vera v človeka v samega sebe v vsemogočega, pomaga in vodi k uspehu in vzponu v življenju, pri vsem tem pa je ljubezen in karakter človeka glavni dejavnik, da si znotraj poln.
Zdravilna je doza v mejah doze narcizma, ker če ne dobiš starševske ljubezni ne dobiš narcizem. Vedno moramo imeti vzor, ločiti moramo realnost od nerealnosti.
Pataloški narcizem pa je bolezen v vseh porah našega življenja.
Lep pozdrav,
hUNTER
Zdravilna doza narcizma
Prispeval/a: hierhod dne sreda, 2. december 2009 @ 01:56 CET
Zelo dober komentar! Da, vera je tista, ki bi morala normalnemu človeku dajati moč za tostransko življenje. Vera, da sta človek in Bog med seboj tesno povezana in da sta usmerjena k uspehu, sreči, rešitvi.
Vera je pa sestavljena iz volje, domišljije, hotenja, želje.
Pravi narcizem (ali narcisoidnost v strogem pomenu) naj bi bil v tem, da se človek erotično ali spolno vzburi nad samim seboj. To naj ne bi bila samo nekakšna platonska ljubezen (ali zaljubljenost) do samega sebe.
Iz tega sledi, da kdor se samozadovoljuje, vsaj malo gravitira k narcizmu.
Si pa dobro izpostavil pojem "biti poln sebe". Veliko ljudi mi je že reklo, kako bi radi bili polni sebe. To so povezovali s tem, da bi imeli super službo (ali pa bi bili težki privatniki), bili poznani v javnosti, imeli super avto, da bi lahko kakšnemu bivšemu "mučitelju" rekli: Ja kdo si pa ti?
Zanimivo pri teh ljudeh je bilo to, da v življenju niso dobivali ljubezni od tistega starša, od katerega so jo najbolj želeli.
Ljudje smo kompleksna bitja in včasih je zelo težko analizirati samega sebe. Če nas drugi analizirajo, se jim lahko čudimo, jim ne verjamemo, smo prizadeti itd.
Pravemu narcisu se bo njegovo početje zdelo nekaj povsem normalnega. Nekroničnim narcisom se bo njihovo početje zdelo normalno takrat, ko bodo določene stvari počeli v določeni privatnosti.
Za določene stvari nismo krivi. Če smo se rodili staršem, ki so nas "naredili" in nas imajo za lastnino, potem se nam res ni treba bati, da bi bili naravnani v smeri narcizma.
Če smo se rodili staršem, ki verjamejo, da je njihov otrok kakor Jezus, potem bomo zelo razvili svojo domišljijo, ki nas bo ohranjala pri življenju.
Če smo se rodili staršem, ki so z našim rojstvom dokazali, da nekaj zmorejo, potem bomo ali psihopati ali sociopati.
Če smo sinčki edinčki ali hčerke jedinice, potem smo obsojeni na altruizem, narcizem, patološko lažnivost, osamljenost, mesijanizem, narkomanijo, doktorat iz ateistične filozofije, poklicno bleferstvo, nedosegljive ljubezni itd.
Veliko ljudi je polnih samih sebe zaradi trpljenja in zaradi premagovanja le-tega. Trpljenje jih zmeraj usmerja na vprašanje: Kaj mi je storiti? Pogosto se jim dogaja trpljenje tako intenzivno, da "nimajo časa Boga prositi za pomoč" in morajo sami nekaj storiti. (Slovenci bi rekli: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.)
Po takšnih situacijah se pojavita dve možnosti: 1.) Ko sem rešen iz težav, se zahvalim Bogu, ker mi je navdahnil ali omogočil rešitev.
2.) Vesel sem, da sem rešil težavo. Obenem sem zagrenjen in prizadet, ker mi Bog ni priskočil na pomoč.
Mislim, da je dobro, da nas v otroštvu ljubita oba starša v besedi in dejanju. Po taki izkušnji ne bomo dvomili, da nas ljubita tudi v mislih. Po taki izkušnji ne ostaja prav veliko možnosti, da bi postali narcisi. Otrok vidi, da starša dajeta. Otrok se ne zaveda, da prejema. On samo kontemplira, da starša dajeta. To mu ostane v spominu.
S pričujočim prispevkom nisem hotel sprožiti debate, ampak samo podati eno od psiholoških tehnik za izboljšanje življenjskih pogojev in samopodobe. Zavedam se namreč, da se v današnjem času lahko človek mimogrede znajde v hudi psihični stiski zaradi svoje službe, stanu ali medčloveških odnosov.
Lp!
hierhod