Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Globoka-Custva-Bozicni-Praznik-Hrepenimo

Vsak trenutek je lahko tako čudovit kot božični večer četrtek, 24. december 2009 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonja Ličof Spet se približujejo dnevi, ki jih želimo preživeti s tistimi, ki jih ljubimo in s katerimi smo najbolj srečni. Božični prazniki v nas prebudijo posebno globoka čustva, neko nedoumljivo hrepenenje, ki nas spremlja vse življenje, čeprav velikokrat spi v nas, nekje globoko v naši podzavesti, do koder naše misli ne sežejo več. Po čem pravzaprav hrepenimo? Ker je prav vsak človek enkraten in neponovljiv, pravzaprav vesolje zase, tudi vsakdo nosi v sebi drugačne želje in drugačno hrepenenje. Toda prav vsa ta globoka čustva, ki se pri vsakomer izražajo na drug način in v njem izzovejo drugačne želje, imajo isto korenino – globoko željo po miru, harmoniji in varnosti, po življenju v enosti z vsem, kar obstaja, željo biti sprejet in ljubljen, ljubljen resnično in iskreno. Kaj nas lahko še bolj osreči kot občutek, da nas nekdo brezpogojno ljubi in sprejme, ne glede na to, kakšni smo in kako živimo. Takrat občutimo varnost, ki v nas prežene vsakršen dvom in strah, varnost, ki v nas vsak trenutek prebudi novo upanje in zaupanje. Ko smo bili še otroci in smo še veliko bolj kot danes znali s svojim obnašanjem izraziti to, kar smo čutili in si iz srca želeli, so nam starši in drugi odrasli okoli nas znali pričarati pravljico o Božičku. Božiček se nam je takrat zdel najpopolnejše in najpravičnejše bitje v vsej neskončnosti, bitje, ki prav enako ljubi vse ljudi. Bitje, ki nas vedno vidi in ve prav vse o nas, a vendar nas ne kara, temveč nam vedno znova daje občutek, da nas razume in nas ima rad. Darila, ki nam jih je prinesel, so nam naredila veselje, toda še bolj od tega nas je osrečil občutek, da nekje živi nekdo, ki je iskren in pravičen. Prav vsi, tako otroci kot odrasli, nosimo v sebi to hrepenenje. Vendar pa nikoli ne moremo hrepeneti po nečem, česar ne poznamo, po nečem, česar nismo še nikoli doživeli. Če ne bi poznali popolnega miru, si ga ne bi mogli nikoli želeti, saj ne bi poznali občutkov, ki jih sproži v nas. Če ne bi nikoli živeli v harmoniji in enosti, po njiju ne bi mogli hrepeneti, saj bi bili prepričani, da je to, kar lahko občutimo, edino, kar obstaja. In če se ne bi nikoli počutili popolnoma sprejete in ljubljene, potem prav tako ne bi vedeli, da kaj takega obstaja. Toda od kod spomin na to mirno, harmonično življenje v enosti in popolni ljubezni? Tako kot smo veliko lepih in dragocenih spominov zakopali globoko vase, smo tja zakopali tudi najčudovitejšega vseh spominov, praspomin naše duše. Marsikdaj smo že slišali modro misel, da je duša zrcalo človeka in da so oči zrcalo duše. Če se zazremo v oči človeku ali živali, nam bodo marsikaj povedale o tem, kaj čuti duša – mir, gotovost, občutek varnosti in ljubezni, ali pa neodločnost, strah in tesnobo. In marsikatere oči se marsikdaj zazrejo v nebo, ker duša sluti, da je tam, v neskončnem univerzumu, izvor njenega hrepenenja. Sonce in celotno ozvezdje se nam zdita čudovita. Kako čudovito je šele tam, kamor človeško oko ne seže več? Vendar pa naša duša sluti, pravzaprav ve, kako je tam, saj se globoko v sebi še spominja občutka varnosti in prečudovite, neusahljive moči ljubezni nebeškega Očeta, katere dotik je ves čas čutila. Da se tega resnično spominja, izražajo tudi človekove oči. In prav v času božičnih praznikov se v mnogih od nas spet prebudi ta praspomin, čudoviti občutki notranje blaženosti in miru ter želja, da bi s tistimi, ki jih ljubimo, preživeli čudovit večer, v katerem bi ponovno občutili to, kar je nekoč, ko smo bili še neobremenjeno, svetlo bitje nebes, bilo naše življenje in po čemer ne bomo nikoli prenehali hrepeneti. Neobremenjeno svetlo bitje nebes - tega se ne spominjam, boste rekli. Toda spominja se naša duša in ta spomin je shranjen tudi v naši podzavesti, globoko na dnu našega bitja ter sije tudi iz marsikaterih oči. Odrasli smo in vemo, da v tem materialnem svetu ni popolnega bitja, ki bi bil povsem pravičen, razumevajoč in ljubeč ter smo vanj verjeli kot otroci. Vsak človek ima namreč takšne ali drugačne napake, zato od njega ne moremo nikoli pričakovati popolnosti, ki smo si jo želeli kot otroci in po kateri še zdaj hrepenimo. Od nobenega človeka ne moremo zahtevati nečesa, kar si želimo, a nam on noče ali ne more dati. Dobro se bomo počutili, če mu bomo zmogli dati svobodo, kajti takrat bomo tudi mi postali svobodnejši. Sprejmimo, kar nam iz srca ponudi, kajti s tem bomo prižgali iskrico sreče v njegovem srcu, da se bo počutil bolj sprejetega in ljubljenega v tem svetu. Če potrebuje pomoč, mu pomagajmo in začutil bo delček iskrenosti, po kateri hrepeni. Čeprav že zdavnaj ne verjamemo več v Božička, pa nam bo morda uspelo prisluhniti globokim občutkom hrepenenja v sebi, hrepenenju naše duše. In takrat ne bomo več zaznavali samo ozkega življenja v materiji, temveč se nam bo morda razširilo obzorje in bomo lahko dojeli veliko več od tega, kar smo dojeli doslej, veliko več, kot se da zaznati z materialnimi čuti in očmi, ki lahko vidijo le materijo. Takrat bomo v svojem srcu morda nekaj začutili, nežno, čudovito čustvo, kot bi nam nekdo hotel reči: Ne boj se, nisi sam. Kamor koli greš, sem s teboj. Poznam te in vem za vse stvari, toda ne obsojam te in ne karam, saj te razumem in ti želim pomagati, da boš spet srečen. Želim ti pomagati, da se boš začel zavedati globokega hrepenenja, ki ga v sebi nosi tvoja duša, da se mu boš lahko približal. Takrat bomo lahko spoznali, da resnično obstaja nekdo, ki je popoln, povsem pravičen, ljubeč in razumevajoč. Vendar pa to ni človek, temveč tisti, ki edini lahko ustvari življenje in je nekoč ustvaril tudi nas, naš nebeški Oče, ki se prek Kristusa dotika našega srca. Ko je Kristus na križu izgovoril »dopolnjeno je«, je v Svoji veliki, iskreni in pravični ljubezni iz energije, ki jo je kot duhovno dediščino prejel od Očeta, vsem dušam in ljudem poslal iskro odrešenja, zato je takrat postal naš Odrešitelj. Če smo bili kdaj zelo žalostni, smo morda v srcu lahko občutili tolažbo. To je bil Kristus, ki nam je prek iskre odrešenja sporočil, da je vedno z nami, da nas razume in nam želi pomagati. Če smo bili kdaj obupani, smo mogoče v srcu občutili nežen dotik, ki nam je povrnil upanje in voljo do življenja. To je bil dotik Očeta po Kristusu, ki nam je tako pokazal, da nobena stvar na svetu ni brezupna in da nam želi pomagati. Ko to resnično začutimo, potem tudi verjamemo in v nas se prebudi vera. Vera nam daje gotovost, upanje in zaupanje. Vera prežene strah in obup. In potem začnemo moliti – ne samo z ustnicami, temveč globoko iz srca. In takrat molitev postane to, kar naj bi v resnici tudi bila – pogovor z Bogom, v katerem Mu lahko zaupamo vse, kar nas teži in Ga vedno znova prosimo za pomoč. In če smo prosili iskreno in iz srca, za nekaj, kar lahko nam ali drugim bitjem pomaga na življenjski poti, potem bomo občutili, da Bog pomaga. Mogoče ne takoj in tako kot bi si mi želeli, toda takrat, ko bo prišla pomoč, bomo to jasno zaznali. In takrat bomo lahko vsak dan občutili božič in vsak trenutek bo tako čudovit kot je božični večer ob svečah, z družino ali prijatelji. Takrat se bomo vsak dan bolj zavedali izvora našega resničnega življenja in hrepenenje bo vse manjše, saj nam bo cilj našega hrepenenja vse bliže in bo vedno bolj živ v nas. Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog