Glavno vprašanje, ki se nam lahko zastavi ob tem naslovu je: Ali jezik vpliva na mentaliteto, ali mentaliteta vpliva na jezik?
Lahko je, da sta stvari medsebojno prepleteni.
Vsekakor bi nam moralo biti jasno, da človek najprej dojema in misli, šele nato izraža določene stvari v govorici.
Dal bom samo en banalen primer moči jezika in mentalitete. Koliko Slovencev je že bilo v vesolju? Nobeden. Koliko Američanov slovenskega rodu je že bilo v vesolju? Vsaj eden. In ta zelo slabo ali skoraj nič ne zna slovensko.
Če je res kdaj obstajal babilonski stolp in če je res Bog "ustvaril" ali določil jezike, potem so ti gotovo razvrščeni po kvaliteti.
Res je, da ima vsak človek "usodo" materinega jezika. Toda, če bi bil ljudem omogočen preizkus govora v različnih jezikih, bi vsak lahko odkril jezik, v katerem se njegove glasilke, jezik in pa obrazne mišice minimalno utrudijo.
Tako bi prenekateri odkrili, da imajo biološke predispozicije za slovanske jezike, ali za germanske jezike, ali za romanske jezike itd.
Drugi bi pa odkrili, da se njihova duša bolje počuti v romanskem, slovanskem ali pa germanskem jeziku.
Prepričan sem, da jezik, ki ga največ uporabljamo, vpliva na naše misli. Vsak človeški jezik nosi v sebi določen naboj racionalnega in emocionalnega. To bi lahko primerjali z zvrstmi glasbe.
Ni čisto iz trte zvita šala, ki pravi, da je francoščina za ljubezen, italijanščina za diplomacijo, nemščina pa za konje.
Za slovanske jezike pa obstaja naslednja lestvica. Ruščina za infantilnost, češčina za erotiko, hrvaščina za emocionalnost, slovenščina za teatralnost, poljščina za duhovnost.
V semitskem svetu se arabščina smatra za pravljice, hebrejščina za pravdanje.
Afriški jeziki se smatrajo za ezoterične, azijski pa za križance med človeško in živalsko govorico.
V življenju se nam lahko zgodi, da nam ni jasen smisel besede, ki smo jo izgovorili v maternem jeziku. Če se nam to še ni pripetilo, potem se lahko do takšnega stanja pripeljemo z nenehnim ponavlanjem določene besede.
Iz tega sledi, da so glavne misli in pa dejanja. Besede so nekaj vmes. Besede so pomembne takrat, ko nam pamet odpove in ko fizično nismo več sposobni. V določenih trenutkih človeku namreč deluje samo še sluh.
Lahko pa se zgodi določenim osebam, ki so morda filozofsko ali na splošno misleče usmerjene, da besede izgubijo pomen. Še močnejša izkušnja je, če se takim osebam "zagabi" človeška govorica ali kakršenkoli zemeljski zvok.
Takšni ljudje bodo zahrepeneli po angelskih in nebeških jezikih.
In ti seveda obstajajo.
Morda bi dal ob koncu tega članka vendarle rahlo prednost mentaliteti pred jezikom. Morda je bolje reči, da bi dal prednost iskrici v določeni mentaliteti, kot pa jeziku.
Materinščina je torej človeku v pomoč ali pa v trpljenje.
Na koncu koncev bi pa verjetno obveljala tista "kmečka", da si to s komer se družiš.
Če govoriš večinoma po ameriško, si Amerikanec. Če govoriš večinoma slovensko, si Slovenec.
Glavno vprašanje, ki se nam lahko zastavi ob tem naslovu je: Ali jezik vpliva na mentaliteto, ali mentaliteta vpliva na jezik?
