Najprej sem sestavljal z rimo,
v njih preproste besede,
res vsem razumljive,
pa so bile nesprejemljive.

Potem sem začel pisati dolge,
do podrobnosti opisoval,
jih oblikoval v verze,
a so bile dolgočasne.

Ponovno sem pisal o ljubezni, ljudeh,
pa so nekateri žalil, komentirali,
lahko bi rekel nesramno,
bilo je kar strašljivo.

Pa sem izbral nov način, preizkušen,
dolgovezno, uporabljal besede,
nerazumljive preprostim,
vendar uspešno.

Resnično lep dan bil, ni utonil v pozabo,
kadar spomnim matere se očeta, sestre,
bila še družina smo midva otroka s starši,
odhajali neštetokrat smo v gozd v naravo.

Bila tam gozdna trata polna prelepih rož,
ko prvič stopili smo v gozd, bil še otrok,
tam oče našel gobo, jurčka je ves vesel,
še jaz sam jih skrivoma iskati sem začel.

Sezidala sem hišo.
Z besedami, brez kamna grajeno.
Mnogo soban ima.
Iz ene v drugo sem tlakovala poti ,
se preseljevala v podaljšek hodnika
iz sedanjosti v prihodnost neskončnosti.
Sobe so bile prazne in puste.
Metež samote je prahu in rji brisal spomin.
Nad stropom je lebdel vodni pršec.

Nato sem začela naseljevati prostore
z zvokom dežja. Brezmejne sobane s svetlobo.
Prihajala je iz oddaljenih svetov.
Glas je bil kakor šumeče vode v cvetju.
Kakor čaše svetlobe se je lesketalo.
Vanje so se naseljevale besede.

Padala sem z dežjem
in trava mi je rasla pod krilo.
Drevesa visoko nad mano.
Žive luči so risale sence
in drsele po brezi.
Polje je pelo svojo pesem.

Nikogar ni bilo,
le moji mehki podplati
so čutili radosti gibov,
ko so drseli v mehki dotik sveta.
Zibajo se trave in gugajo semena
v svojo obredno molitev rasti.

Ko te okuži življenje,
padeš v medeno grenčico sveta.
Stepska antilopa si ostri oči
s pogledom zazrtim
skozi svetlobne line dreves.
Neurejena resničnost
odstira sencam moč luči,
ki se otepajo njenih strasti.
Alkimist spreminja nežlahtno kovino
v zlati odsev, ki ni ne jaz, ne ti,
le čarobni napitek v čaši uzrtja.
Potešiš se neodžejan.

Sladko grenko odpira tabernaklje
osrečujoče blaženosti zveličanih
in preludij v suiti prekletstva.
Ideja ustvari razsežnost iskanj
in relativnost najdenj geneze vzgibov.
Rdeča gosenica se prelevi v metulja
z dioptrijo odbleska svetlobe na roži.
Koloritom, ki se opoteka ob zori.

Nič ni gotovo.
Vse ubira svojo pot v negotovo.
Negotovo je gotovo.
Vse se zgodi, še prej kot se rodi.
Nihče ne nadzira bitja srca.
Ni otipljivo, kar je merljivo.
Med budnostjo in spanjem
sem kopija izvirnika včeraj.
Sanjam, da bom.
Skeiner me žene naprej.
Ostajam dejanje napora.
Dejanje upora z razlogom.
Izpuhtela je duša iz brazgotine.
Dokaz duševne rane je pesem
v drevesu, ki bo jutri cvetelo.
Nekaj se oglaša. Prasketa.

Že pred stoletji sva pokopala,
Objokala nedonošenčka.
Na grobu je zrasla trava,
Rodile so se druge ljubezni,
Stoletja so šla mimo.
Z drugimi ljudmi, v drugih krajih,
V drugih posteljah, ob drugih mizah
Življenje teče naprej.

Krsto je prekril prah
Navidezne pozabe,
Povsod klije trnje.
Občasno bi se eden od naju
Spomnil in na hitrico prižgal
Lučko,
Nato pa bi jo ugasnil,
še preden je zagorela.

Skrivnosti zemlje so neskončna,
naj nam bo drža še tako pokončna,
usoda, nit življenja vsem neznana,
a nam premalo premalo spoštovana.

Če ozrem v nebo se tja med zvezde,
skrivnostno svetijo na moji, naši poti,
svetovi zgoraj so neznani, nepoznani,
spoznavamo, opažamo da nismo sami.

Morja globina ostaja še skrivnost,
zgradili smo predore, čez morje most,
izginjajo že ledeniki smo krivi sami,
kdo priznal bi da krivci so med nami.

Moj je svet, ki me obdaja,
moj je kraj kjer živim,
moje so rože in hribi,
moje so reke in morje,
moje so ptice ki pojo,
moje je vse kar je lepega,
moje je tudi manj lepo,
tudi ljudje ki grešijo,
tako kot tudi sam včasih,
a vem da je vse minljivo,
tudi jaz in me je dano
le za življenje na zemlji,
nič v last, le za ta čas…

jože.k

Spim in bedim.
Oboje hkrati.
Na mejniku dveh skrajnosti.
Na ogretem prostoru.
S svojim težiščem.
Sem. Instanca telesa.
Obris notranjosti.
Duhovno oko.
Živčni končič s pratelesom.
Jezik prihodnosti.
Analogija. Dvojno gibanje.
Armatura duha. Njen soobstoj.
Modulirana bližina duše.
Skladatelj njenih zvokov.
Diham. Delujem. Uresničujem.
Skozi neskončni krog.
Razgrajujem telo.
Ga zlagam v dušo.
Nezavedno. Ekspanzivno.

Kot da bi zapel veter lepo melodijo,
s sončnimi žerki obsijana pajčevina
pa je bila kakor kristalna ogrlica,
z neštetimi odtenki barv po dežju.
Oblaki so lahkotno potovali sem ter tja,
od nekod pa se je prikradla mavrica.
Še ptice omamljene od lepote,
so se poigravale v letu k njej.
Nato je prišel temen oblak in vse ,
tudi sončne žarke zakril ,
le en blisk in grmenje je bilo
dovolj da je začelo deževati.

Pojdi misel,
pojdi bolečina,
pojdi hrepenenje
v brezprostorni mir,
kjer nebo zgoraj
nekdaj še ni imelo imena,
niti zemlja spodaj
še ni bila poimenovana.

Izstopil si s sonca
v krog življenja.
In zgodil se je čudež.
Odprla se je knjiga ljubezni.
Spremenil si se v ogenj
in zgodila se je slovesnost
vžiga vesoljnih ognjev.

Bila je še bolj dekliška
kot še nikoli prej.
Simbol pogubnega spomina.
Ujeta v notranjost telesa.
V ženski sploh še ni bila prisotna.
S telesom je ustvarjala težo letenja.
Vstopila je v zgodbo preteklosti,
ki je odtekala v vesolje kot lava.
Noč jo je nosila v trirazsežnost.
Spominjam se njenega razcefranega krila,
ko je usodo ženske hotela odgnati iz zavesti.
To kar je njega privlačilo, je njo vznemirjalo.
Čutila se je kot ljubimka v igri neutešenih hrepenenj.
Okrasek lepega obraza, jantar mladosti.

Velika mera
samovzgoje
mi je še
kako potrebna,
in predvsem
obilo milosti
z Neba,
da se končno
naučim
iskreno se razveseliti
vsake dobrobiti,
sreče in napredovanj,
vrlin, priznanj
svojih soljudi.

GORSKI KOSMATINEC (»VOUK«)

V malem travnu, ko pomlad
počasi burjo, mraz zamenja,
se iz kraškega kamenja
prebuja volk, odet v škrlat.

Kosmatinec dolgovrat
velikonočnici je brat.
K soncu se na Krasu vzpenja
v malem travnu.

Med nebom in Zemljo
je vse bolj težko,
vedno več je nemira,
obupa, prepira.

So bankroti, propad,
brezdelje, razvrat,
bolj videz je čislan,
kjer vsebine ni mar.

So poplave, požari,
opustošenje, potresi,
nesreče, bolezni
in zrak vse manj zrak.

*VELIKONOČNICA

Velikonočnica ob vznožju Boča,
skromen, nežen modro-lila cvet,
puhast, v drobne dlačice odet,
utira pot iz zimskega obroča.

V sušcu, ko snega ni več – le moča,
zraste vsako leto spet in spet
velikonočnica ob vznožju Boča
skromen, nežen, modro-lila cvet.

Lepi čeveljc, čeveljc zlat,
odet v rdeče-rjav škrlat,
spominjam tvoje se lepote
ob robu gozdnate planote,
kjer polepšal si pomlad.

Orhidejin pravi brat
postal prav redek si zaklad,
lepotec senčnate samote.
Lepi čeveljc…

Odšel si na poletno noč in vzela te je tema.
Sama sem zdaj in prazna je tvoja postelja.
Na njivi za hišo ni več pšenice,
ostanke zrnja še iščejo glasne ptice.

Še lune ni več to noč,
le krajec visoko na nebu.
Vse mirno in tiho, zrem v cestni obroč
in sanjam o morskem galebu.

Nihče ne seje osata,
nihče ga ne mara,
on pa kar vztraja.

Nepreviden dotik
izvabi ti krik,
ko zaboli in skeli.

Ena sama korenina
je močna, odločna,
kot sveder mogočna.

Odriniva na globoko
v zrcalo prihodnost
in naužijva se morskih
valov, slediva jim
v loku ljubezenskih krogov.

Zapriva oči,
prisluhniva nasmejanemu Soncu
in odriniva na globoko
novemu svetu naproti.

Iz izreza tišine,
šumeče nežnosti
me iz rahlega spanja
prebujajo čokolade sanje.

Čokolada povsod,
a nikoli za lačna usta
je ni dovolj.

Izraz čokoladne otožnosti,
izraz neskončne ljubezni
in lačna usta, polna
čokoladnih dobrot.

Ljudje so stali pred rudnikom,
čakali, jokali in bili razburjeni,
toda brez pravega sogovornika,
iz rova pa so že prinašali umrle.

Ljudje so stali tam pred tovarno,
glasno s transparenti opozarjali,
vendar ni bilo odgovornih ljudi,
ki bi jim povedali zakaj je tako.

Ljudje so se zbirali, tudi kričali,
bili prepričani res da ni pravice,
a zakon in sodba je bila takšna,
česar niso hoteli, mogli sprejeti.