Resnično lep dan bil, ni utonil v pozabo,
kadar spomnim matere se očeta, sestre,
bila še družina smo midva otroka s starši,
odhajali neštetokrat smo v gozd v naravo.
Bila tam gozdna trata polna prelepih rož,
ko prvič stopili smo v gozd, bil še otrok,
tam oče našel gobo, jurčka je ves vesel,
še jaz sam jih skrivoma iskati sem začel.
Orjaškega pobral sem na obronkih gozda,
klobuk mu bil kot moja glava, barva prava,
tekoč odnesel sem ga kaj podarja narava,
ves srečen slišal ni strupen, je goba prava.
Z veseljem borovnic še nabirali smo in lisičk,
tam poslušali zvok ptic, ob vetru ki je zavel,
svojo lepo pesem z njimi zaigral nam zapel,
tem lepim spominom srce mi vedno zaigra.
Resnično lep dan bil, ni utonil v pozabo,
