|
||||||
|
|||||||
Pojdi misel,
pojdi bolečina,
pojdi hrepenenje
v brezprostorni mir,
kjer nebo zgoraj
nekdaj še ni imelo imena,
niti zemlja spodaj
še ni bila poimenovana.
Izstopil si s sonca
v krog življenja.
In zgodil se je čudež.
Odprla se je knjiga ljubezni.
Spremenil si se v ogenj
in zgodila se je slovesnost
vžiga vesoljnih ognjev.
Globok pogled modrih oči,
v katerih so vsa morja sveta.
Spremenil si se v plamen srca
in vzneseno sva zaplula
proti helenskim obalam
in Sredozemlju, daleč od ljudi.
Na otok sreče, kjer brstijo granatni cvetovi.
O Bog, koliko ljubezni sva se naužila,
koliko preteklosti brez sedanjosti.
Nikoli mi ne boš šel iz spomina.
V mislih nate živim polnost hrepenenja.
Gibam se v ritmu najine hoje,
iz katere ne boš nikoli izstopil.
Poljubljam odtise toplih ustnic.
Skoz slikarsko tkivo stvaritev
in sijoči duh barvnih odtenkov
bo tvoj navdih božal moje telo.
Prišel bo znova dan,
ko bova zaslišala govorico
skupnega bivanja v najinih telesih
z eno dušo, ki jo je zgnetla
stvariteljeva roka v večno ljubezen.
Na točki, kjer se razpirajo in rahljajo spomini.
Prihajam z aluzijo na srečanje.
Pritisni na vzmet nestrohnelega srca
in vse se bo začelo znova.
Tako kot je bilo. Nič drugače.
Bilo je božansko.
Ti si ustvaril vesolje v meni.
V neuklonljivem prostorsko – časovnem
sosledju ni ednine, ne tam ne tu.
Kočija drvi v večnost.
Pomikava se proti rdečemu.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Misel-Bolecina-Nebo-Ljubezen
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
