Čeprav mi občasno usodo zamota,
Vem, da je prijazen, naklonjen je meni,
Ime mu je Peter, s priimkom Dobrota,
Kar niti ni čudno po moji oceni.
Je visok, turoben in suh nadpovprečno,
Bogve zakaj skriva službeni dve krili,
V starinskem šinjelu varuje me srečno,
Me vestno rešuje, pomaga mi v sili.
Je redko utrujen – pretegne si krila,
Zaspi le v šinjelu – kot pravi vojak.
Na rjuhi mi pušča puh mehek kot svila;
Dokaz, ki ga veter odnesel bo v zrak.
Čeprav mi občasno usodo zamota,
