Kot da bi zapel veter lepo melodijo,
s sončnimi žerki obsijana pajčevina
pa je bila kakor kristalna ogrlica,
z neštetimi odtenki barv po dežju.
Oblaki so lahkotno potovali sem ter tja,
od nekod pa se je prikradla mavrica.
Še ptice omamljene od lepote,
so se poigravale v letu k njej.
Nato je prišel temen oblak in vse ,
tudi sončne žarke zakril ,
le en blisk in grmenje je bilo
dovolj da je začelo deževati.

Vse se je v trenutku spremenilo,
Utihnilo je petje ptic, dežne kaplje,
pa so se na zemlji združile v hudournik,
ki je vse odnašal s seboj.
Popustila je brv, lesen most,
skedenj ob hiši je voda pomešana
z blatom kot za šalo podrla,
cesta ob hiši pa se je spremenila,
preprosto spremenila se je izginila
v zastrašujoči gmoti blata v hudourniku.

Ta je odnašal vse pred seboj,
tudi ko so se oglasile sirene,
gasilci pa so vse le skupaj nemočno
opazovali saj je pred tem sicer,
miren potok podivjano uničeval,
vse nosil s seboj kot za šalo,
les, mlade pujske, cesto,
vse kar mu je bilo v napoto,
ne meneč se za krike, vpitje,
jok in gasilske sirene, gasilce.

jože.k