Skrivnosti zemlje so neskončna,
naj nam bo drža še tako pokončna,
usoda, nit življenja vsem neznana,
a nam premalo premalo spoštovana.
Če ozrem v nebo se tja med zvezde,
skrivnostno svetijo na moji, naši poti,
svetovi zgoraj so neznani, nepoznani,
spoznavamo, opažamo da nismo sami.
Morja globina ostaja še skrivnost,
zgradili smo predore, čez morje most,
izginjajo že ledeniki smo krivi sami,
kdo priznal bi da krivci so med nami.
Naravi jemljemo kar nam bilo je dano,
a ne zgolj za stoletje naše eno samo,
toplotna greda nepremišljenosti že sledi,
prihodnost naša v strahu trepeta, živi.
Mar res puščave večajo se kot Božji dar,
nam pa za prihodnost tako je malo mar,
dovolj besed, potrebna naša so dejanja,
pozitivna, že preveč boleča so spoznanja.
Skrivnosti zemlje so neskončna,
