Že pred stoletji sva pokopala,
Objokala nedonošenčka.
Na grobu je zrasla trava,
Rodile so se druge ljubezni,
Stoletja so šla mimo.
Z drugimi ljudmi, v drugih krajih,
V drugih posteljah, ob drugih mizah
Življenje teče naprej.

Krsto je prekril prah
Navidezne pozabe,
Povsod klije trnje.
Občasno bi se eden od naju
Spomnil in na hitrico prižgal
Lučko,
Nato pa bi jo ugasnil,
še preden je zagorela.

Pod težko debelo ploščo,
Ki sva jo sama polagala na srcih,
Zabetonirala na možganih,
Pandorina skrinjica še vedno skriva
Živo pokopano
Bolečo vsebino.

Bożena Łozinska