Bila je še bolj dekliška
kot še nikoli prej.
Simbol pogubnega spomina.
Ujeta v notranjost telesa.
V ženski sploh še ni bila prisotna.
S telesom je ustvarjala težo letenja.
Vstopila je v zgodbo preteklosti,
ki je odtekala v vesolje kot lava.
Noč jo je nosila v trirazsežnost.
Spominjam se njenega razcefranega krila,
ko je usodo ženske hotela odgnati iz zavesti.
To kar je njega privlačilo, je njo vznemirjalo.
Čutila se je kot ljubimka v igri neutešenih hrepenenj.
Okrasek lepega obraza, jantar mladosti.

Z izkušnjo onostranskega sveta
se je na novo rojevala in umirala.
Dekle s širokim staromodnim krilom,
ki sanja intimne svetove belih metuljev.
Neuničljiva luč lastnega zatišja v času,
ki je zaplapolala v čarobnost noči,
ko je ogenj ponoči ugašal.
Vzdušje deklice vpleta noč v sanjske
vizije diamantne fasete luči.
Učlovečena memento ženske.
Z volančki aranžiran spomin.
Prebujala se je v njegovi postelji
z nežnim okroglim obrazom,
ki nikoli ni skopnel v zaobljubah.
On je narcisoidno spal.
Se potapljal kot favn v vodnjak.
Noč se dogaja v obratni smeri.
Zgodba ima množico možnih razlag.

www.tatjana-malec.si