TAROT

Tarot je tehnika samospoznavanja, samoraziskovanja, čeprav se danes v glavnem uporablja kot metoda  razbiranja za  vedeževanje in je verjetno ena najbolj popularnih oblik  vedeževanja na svetu. Tako priljubljen je iz več razlogov, ker so karte izjemno lepe in ker večini ljudi podobe na kartah »skrivno« spregovorijo in posredujejo nenavadna in koristna pojasnila.

Tarot razbiramo preko simbolov, ki so narisani na karti. To so lahko osebe, različni vsakdanji predmeti, astrološki znaki, kabalistični simboli. Simboli in znaki so sestavni del našega vsakdana, ki nam prinašajo določeno sporočilo, nas obveščajo (npr. cestni znak). Obstajajo pa tudi simboli, ki so nekoliko drugačne narave. Njihovo sporočilo ni samo po sebi umevno in prepoznavno.  Gre za simbole, ki za svojo zunanjo formo skrivajo globjo notranjo vsebino.

Slediti in si želeti tistega kar obljublja religija, sveti spisi, voditelji…, je vzorec ki je zelo razširjen.
Toda na tak način zagotovo ne spoznavaš samega sebe.
To ne pomeni brati lastno knjigo o samemu sebi.
Tako še zmeraj bežiš pred tem kar si v resnici, v namišljeni (duhovni, svetleči, boljši…) svet.
Kopičenje t.i. »duhovnega« znanja, le še bolj otežuje direktno spoznavanje samega sebe, takega kot v resnici si.

Tako kot za opazovati lepoto sončnega jutra ne potrebuješ nobenega znanja, nobenih priprav, nobenih ritualov in tehnik, tako za opazovanje samega sebe in svojih notranjih procesov, ne potrebuješ ničesar.
Zadostuje le gola radovednost in pozornost.

Telo … tempelj, v katerem prebiva Duša. Čudovit tandem, vsak neponovljiv. 

Dandanes je telo zlorabljeno, največkrat s strani nas samih. Moj namen ni pisati o abecedi zdravega življenja niti o številnih raznovrstnih obsesijah. Poraja pa se mi vprašanje: Kdaj so nam uspeli podtakniti kvazi ideale o lepoti, ki puščajo kot sito in s tem posledično povzročili, da smo izgubili stik z lastnim telesom?

V procesu odkrivanja smisla lastnega obstoja in samospoznavanja ima sprejemanje celotnega sebe ključno vlogo. Dokler ne sprejmemo vseh aspektov, vključno s fizičnim telesom, stopicamo na mestu. Te stopničke se ne da preskočiti, pa bi si marsikdo želel. Ne moremo izkušati izpolnjenosti, dokler zavračamo del sebe. Nemogoče.

Pogovor s fizioterapevtko Melito Gole Kordiš pripravila Petra Arula

Pravilen telesni razvoj dojenčka vpliva tako na njegov zdrav telesni kot tudi intelektualni in lahko celo čustveni razvoj. In prav za pravilen telesni razvoj dojenčka je še kako pomembno pravilno rokovanje z njim. O tem, kako pravilno rokovati z dojenčkom, kako zaznati spremembe, ki jih ne želimo, in tudi kako jih omiliti, kdaj k pediatru oz. fizioterapevtu, pa tudi o prvih korakih in izbiri čeveljčkov bomo govorili s priznano fizioterapevtko Melito Gole Kordiš.

Kaj pomeni pravilno rokovanje z dojenčkom?
Beseda je prevod iz angleškega jezika baby handling. S pravilnim rokovanjem z dojenčkom lahko preventivno vplivamo na nadzor drže in gibalnih vzorcev. Sicer je to zelo pomembno pri tistih otrocih, ki so bili poslani na nevrofizioterapijo, da se tega rokovanja starši naučijo in potem to prakticirajo skozi ves dan.

Kaj hoče ženska, odgovor je preprost, ženska hoče hoteti. Hotenje je nek užitek, pa naj gre za subjektivno hotenje ali hotenje drugega v primeru katerega se subjekt manifestira skozi podvrženost, ki je spet stvar volje, razmerje do volje drugega. Med ženskostjo in voljo obstaja določena sorodnost, izraža absolutni, neskončni, brezpogojni značaj, ki se najbolje manifestira v kaprici. V Lacanovem nauku nastopi kaprica v okviru očetovske metafore, v kateri oče zastopa zakon in mati kaprico, pri čemer se za civilizacijski napredek označi pot od kaprice k zakonu.

V Grški mitologiji so bogovi kapriciozni, tako je vse do Mojzesa, prihoda civilizacije in njegovih tabel zakona. Čutiti kaprico do…pomeni biti v krempljih nenadne želje po flirtu, kar najbolje uteleša bog Grkov Zevs. Velik napredek je torej, da se v svet naseli religija zakona in nato pride tisti, ki govori o izpolnitvi v ljubezni. Skratka z smehom je konec, kar strukturira očetovsko patriarhalno metaforo. Tu je zakon s svojimi velikimi parklji, s šibo, z obljubo in zvestobo, zakon je tu zato, da brzda voljo.

Pogovor z Metko Zupančič pripravila Petra Arula

Z otrokom lahko takoj po rojstvu vzpostavimo nežno komunikacijo o izločanju in s tem zavedanja fizioloških funkcij izločanja ne zatremo z neprestanim povijanjem v plenice.

Metka Zupančič, svetovalka koncepta brez plenic in mamica dveh fantkov, ki sta zrasla brez plenic, pravi:

»Koncept brez plenic je metoda nežne komunikacije o izločanju, ki jo odrasli lahko vzpostavi z dojenčkom že takoj po rojstvu. Koncept temelji na naravnem dejstvu, da se dojenčki fiziološke funkcije izločanja zavedajo že od rojstva dalje. To zavedanje sicer najbrž ni na isti ravni kot pri odraslem človeku, pa vendar so dojenčki sposobni zavestno sprostiti ali aktivirati sfinktre – mišice, ki sodelujejo pri funkciji izločanja. Kadar se odrasli poleg potreb glede hranjenja, spanja in bližine odzove tudi na otrokove potrebe glede izločanja, je otrok bolj celostno zadovoljen. Otrok ohrani zavedanje o izločanju, tako da se mu le-tega ni treba pozneje ponovno naučiti.«

Pogovor z Damijano Medved pripravila Petra Arula

V čem se povezovalno starševstvo razlikuje od drugih tipov vzgoje?
Pri povezovalnem starševstvu gre za to, da s srcem in glavo prisluhnemo otroku. To se mi zdi bistvena lastnost in povzetek, kaj je povezovalno starševstvo.

Če predstavim na konkretnem primeru: prepričana sem, da čuteča mama ali oče ne more pustiti novorojenčka samega jokati v oddaljeni sobi. To resnično nikakor ne gre skupaj. Novorojenček, nebogljeno, komaj rojeno bitje seveda potrebuje varno in čuteče naročje svojih najbližjih. To pravzaprav sodi k humanosti. To je torej srčna plat povezovalnega starševstva.

Da je življenje v dvoje lahko lepo in izpolnjeno ali pa prazno in prežeto z nezadovoljstvom, vedo mnogi med nami. Večina tistih, ki živijo v dalj časa trajajoči zvezi, pozna svetlo in temno plat odnosa. Zakaj prihaja do tega, da človeka, ki sta si bila nekoč blizu, danes komaj še izmenjata nekaj besed na dan? In kakšen čarobni napoj poznajo pari, ki še po mnogih skupnih letih uživajo v medsebojni družbi? Je njihova skrivnost v prilagodljivosti, sorodnih dušah ali sreči?

Najbrž povsem zadovoljivega odgovora ne moremo dati, saj tako, kot je vsak posameznik edinstven in drugačen, ima tudi vsak partnerski odnos svoje posebne značilnosti, ki ga razlikujejo od drugih parov. Toda nekatere značilnosti so prisotne v taki ali drugačni obliki skoraj v vseh partnerskih zvezah. Poznavanje teh nam pomaga na poti rasti v dvoje. Preden se posvetimo tem 'stopnicam' v razvoju odnosa, pa si osvetlimo smisel skupnega življenja, kot ga lahko razumemo v današnjem času.

Seveda bom pazila na tvoje otroke. Da, vzel bom to enciklopedijo, gotovo lahko najdemo prostor za novo zbirko . Nocoj bom z veseljem skuhala za sedem ljudi. Ja, vseeno mi je. Prav, opravil bom to delo namesto tebe.

Se lahko spomnite, kdaj ste nazadnje privolili, da nekaj storite, čeprav tega niste hoteli? Kolikokrat ste si že naložili preveliko breme, tako v zasebnem kot v poklicnem življenju, ker preprosto niste znali reči 'ne'? Kolikokrat ste se za uslugo nekomu odločili zaradi občutka krivde ali dolžnosti? Koliko časa ste porabili za opravke, za katere vam v resnici ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti?

Osnovno koriščenje proizvodnega aparata je usmerjeno k zadovoljevanju potreb in sposobnosti posameznika. Mnoštvu prebivalstva, se doseg in oblika zadovoljstva določa z njihovim lastnim delom, njihovo delo pa je služenje aparatu, ki ga sami ne nadzorujejo, deluje kot neodvisna sila, kateri se posamezniki morajo pokoriti, če hočejo živeti. Aparat postaja vse bolj odtujen, kolikor bolj je organizacija dela specializirana. Ljudje ne živijo več svojega lastnega življenja, temveč izvajajo v naprej določene funkcije. Dokler delajo ne zadovoljujejo svoje lastne potrebe in sposobnosti, temveč delajo na odtujevanju.

Delo je sedaj postalo splošno, tako kot tudi omejevanje libida: delovni čas, ki zavzema največji del posameznikovega življenjskega časa, je čas napora, kjer je odtujeno delo odsotnost zadovoljevanja - odsotnost načela užitka. Omejevanje libida se prikazuje toliko bolj racionalno, kolikor bolj je omejevanje univerzalno, kolikor bolj prevzema celotno skupnost.

Piše: mag. Veronika Seles, psihoterapevtka v Vivi www.viva.si

Razmišljanja
Zadnje čase se v medijih zelo pogosto pojavljajo vprašanja o govorjenju resnice, prikrivanju in laganju. Marsikdo zadnje dvoje meče v isti koš. Seveda je laganje navsezadnje povezano s prikrivanjem. Lahko bi rekli, da je prikrita informacija oziroma skrivnost nekaj, kar ve ena ali več oseb, vendar to namenoma prikriva drugim. Prikrivanje pa od človeka neizogibno zahteva laganje.

Zastaviti pa si moramo še eno ključno vprašanje: ali oseba laže zaradi določenega dogodka ali pa gre za zakoreninjeno navado, ki je stvar njegovega značaja in osebnosti!?

Da ne boste vedno govorili le o vremenu in delu ter trepetali pred nerodnimi minutami tišine, obstaja nekaj možnosti, ki se jih lahko poslužite, da bo pogovor lažje stekel.

Vreme je vedno prikladna tema med klepetom, ko vam zmanjka materiala, ali pa ko se z nekom prvič srečate. S podatki o tem, ali naj bi deževalo in kdaj, pogosto zapolnemo trenutke, ko bi radi presekali mukotrpno tišino. Tovrstno klepetanje je lahko za osebe, ki so bolj introvertiranega tipa prava nočna mora. Vendar pa obstajajo načini, kako izboljšati posameznikovo interakcijo v takih primerih, ne da bi se zatekli k vremenu.

Glasno prerekanje, kričanje, zmerjanje in razbijanje je nezdrav način komuniciranja, ki ima pogubne posledice za partnerski odnos.

"Zavedata se, da je takšen način komuniciranja napačen. Tudi njima je kričanje in razbijanje nekaj nepoznanega in ju moti," pravi psihoterapevtka. Ker se ne slišita, se ne znata več normalno pogovarjati, zato je pomoč strokovnjaka dobrodošla.

Kakšna so naša življenja ki jih živimo?
Koliko je v njih strasti, lepote, preprostosti, plemenitosti, svobode, miru, ljubezni?
Koliko smo zares izpolnjeni in srečni?
Lahko, da smo relativno uspešni in zadovoljni s svojim življenjem, a nas to vendarle ne osrečuje popolnoma.

V trenutkih krize se tega še kako zavemo.
Takrat se zavemo, da je vse kar smo si zgradili ali gradimo, na zelo majavih nogah.
Začnemo se zavedati minljivosti vsega zbranega in »prigaranega«.
Zavemo se, da smo tudi sami minljivi, čeprav smo trenutek smrti na časovni premici postavili na čas čez 30, 40, 60,…let.

V zvezi s pohlepom se danes najpogosteje omenja bogate vodilne uradnike držav, podjetij in nevladnih organizacij. Oni najpogosteje omenjajo vodilne uradnike delavskih združenj. Vsi skupaj se strinjamo, da tudi mnogih varuhov zdravja, pravice in 'resnice' (zdravnikov, pravnikov in znanstvenikov) pri njihovem ravnanju ne vodi toliko skrb za obče kot za lastno dobro.

Znamo se tudi privoščljivo nasmihati sosedu, ki se je uštel s krediti ali je skušal utajiti davke (po domače 'je delal na črno'), pa mu ni uspelo. Tu pa se naše dojemanje pohlepa počasi konča; kot da je pohlep vezan samo na denar …

Verjeli ali ne, ampak moški se z leti naučijo bolj ceniti svoje lepše polovice. Med drugim je s starostjo tudi zveza bolj trdna, saj sta zakonca v letih vse bolj povezana ter odvisna in navezana drug na drugega.

Moški svoje žene bolj cenijo pri 60. in 70. letih kot pa v mladosti in srednjih letih. Srečni pari, ki ostanejo poročeni vse do starosti, se lahko veselijo boljšega časa, ki ga lahko preživijo skupaj. Z leti se partnerja še bolj zbližata in sta v zakonu srečnejša. To je pokazala študija, pri kateri je sodelovalo 268 moških med 19. in 92. letom starosti.

Spet je tukaj poletje in ne, ne bom pisala o partnerskih zadevah, ker to je  tema za bolj depresivne mesece. Sem čistokrvni dvojček. Ne vem zagotovo, kako se v vas prepirajo druga nebesna znamenja, v katerih ste rojeni...ampak moje dve simpatični osebici v mojem rojstnem znamenju sta čisto preveč zanimivi, da nebi napisala članka tudi o tem.

Ključ do notranjega ravnovesja je samozavedanje in samospoznavanje. Da bi ugotovili, kaj smo, na kaj se odzivamo tako pozitivno kot negativno, kaj čutimo, želimo in tako naprej....se moramo ustaviti in slišati. Včasih sem veliko govorila, razpletala, analizirala in za to sem vedno potrebovala potrpežljivega in ljubečega poslušalca, ki mi je , prej ali slej , potrdil vse tisto moje razmišljanje, ki sem ga ravno delila z njim. Veliko sem govorila in malo SEM se poslušala.

Z julijem, na svojem letnem merilniku premaknem za eno črtico. Grem v nov cikel rasti, nova energija, nekaj se konča in začenja se novo, grem do moje ljubezni – morja, kjer začutim, tako kot tam zgoraj v hribih, svobodo, radost, globino … in naredim tudi kratek pregled, kje sem, kdo sem, kaj je ostalo zadaj in kaj gre z menoj naprej…

Odnosi so moja »poslastica«. Tukaj sem naredila veliko »nepravilnega«, doživela bolečino, razočaranje, sama prizadela, užalila, poškodovala…, zato mi je odkrivanje tega, zdaj razumljivega polja, v toliko večje veselje. Razumevanje sebe in drugih odnosov, mi daje vedenje.

Piše: Bern Jurečič v novi Karma plus

Včasih med prebiranjem priljubljenega 'rumenega' tiska naletimo na zgodbo o (navadno mladem) človeku, ki "ima vse", a polni rubrike senzacionalističnega tiska s svojim obnašanjem, izpadi, izleti v seks, droge ali kriminal in podobno.

Ker sami živimo manj izpostavljeno življenje, polno stroškov in skrbi, se večinoma vprašamo najbolj logično vprašanje – "Pa kaj mu je tega treba, saj vendar vse ima?!" Kot da je življenje ena sama logična pot – pot napredka, pot navzgor, iz bede, odrekanja in stiskanja pasu proti nekam gor, karkoli to že je. K slavi, izobilju, bogastvu. Več ali manj holivudski scenarij, tokrat za domačo rabo.

Verjamem, da se v vsakemu izmed nas skrivajo dobre lastnosti in da prav nihče ni slaba oseba v kater ni moč najti nič dobrega. Vsak med nami se je rodil s čisto dušo, potem pa je med odraščanjem ustvaril določeno mišljenje in razumevanje sveta. Velik del tega mišljenja smo ustvarili skozi starše, nekaj malega svojega karakterja smo prinesli s seboj. Zadnji vpliv na nas pa je imela še okolica v kateri smo odraščali.

Tako smo svojo čisto dušo založili z veliko prtljage in pozabili na pravi namen samega življenja. V resnici je velik del tega kar mislimo popolna neresnica, ki smo si jo izmislili sami. Danes lahko veliko opazimo kako ljudje med sabo želijo tekmovati kdo bo boljši, kdo ima več in na vsak način želimo skriti svoje napake in včasih iskreno priznati to, da smo kaj naredili narobe. Skozi to postanemo do drugih neprijazni in neiskreni.

Vedno več in vse pogosteje lahko beremo o odnosu med človekom in živaljo. O tem, kako ima človek do živali in do vse narave velikokrat zelo krut odnos. Veliko je govora tudi o vegetarijanstvu in prepričanju, da živali na Zemlji niso zato, da bi jih jedli. Mnenja o tem so zelo različna, kar je normalno, če o nečem razpravlja veliko ljudi. Pri tem sem se spomnila knjige »Ti, žival – ti, človek. Kdo je vreden več?«, izdajatelja Univerzalno življenje, iz katere bi rada citirala nekaj odlomkov, ki bodo morda še komu zanimivi.

RAZVOJNA POT DUHOVNIH ŽIVLJENJSKIH OBLIK OD DUHOVNEGA ATOMA PREK EVOLUCIJSKIH STOPENJ TJA DO DOVRŠENEGA DUHOVNEGA BITJA

»Vse duhovne oblike so izhajale in izhajajo iz Vseedinega. On je odem vesolja in vesolje samo. On, Vseedini, je izgovoril Svojo vsemogočno besedo, in nastala so prva bitja in življenjske oblike.

Meni zelo draga oseba ima zasluge, da so me zasrbeli prsti ob prebiranju članka, revije Polet. Objavila ga je na FB in ne morem mimo tega, da ne nebi z vami delila svojega razmišljanja.

V članku so pisali o teku. Nekaj je bilo napisanega o knjigi »tekaška biblija«, navedeni so bilo statistični podatki, da je število tekačic zraslo veliko bolj kakor število tekačev, da se razmerje v udeležbi med spoloma manjša… Enim je tek v zabavo, drugim sprostitev, tretjim druženje ali lahko tudi za tekmovanje. Naslednjih nekaj vrstic me pospremi v razmišljanje. Takole pišejo:

V starem ne more biti nič novega !?
Sliši se logično in vsem nam znano, pa vendarle se tega dejstva največkrat ali praviloma nikoli ne zavedamo.
V kolikor bi se, potem ne bi skozi vso našo zgodovino ponavljali, in modificirali prastare vzorce obnašanja ter odnosov nasploh.

Politiki so s svojimi monotonimi in ponavljajočimi obljubami stari.
Učitelji so s svojimi pristopi k vzgoji in izobraževanju stari.
Lažni mirovni sporazumi so del starega.
Psihologi in psihiatri so v svoje spominske celice nakopičili to, kar so jim njihovi mentorji in učitelji vcepili ter vse to ponavljajo.