Z julijem, na svojem letnem merilniku premaknem za eno črtico. Grem v nov cikel rasti, nova energija, nekaj se konča in začenja se novo, grem do moje ljubezni – morja, kjer začutim, tako kot tam zgoraj v hribih, svobodo, radost, globino … in naredim tudi kratek pregled, kje sem, kdo sem, kaj je ostalo zadaj in kaj gre z menoj naprej…

Odnosi so moja »poslastica«. Tukaj sem naredila veliko »nepravilnega«, doživela bolečino, razočaranje, sama prizadela, užalila, poškodovala…, zato mi je odkrivanje tega, zdaj razumljivega polja, v toliko večje veselje. Razumevanje sebe in drugih odnosov, mi daje vedenje.

Piše: Bern Jurečič v novi Karma plus

Včasih med prebiranjem priljubljenega 'rumenega' tiska naletimo na zgodbo o (navadno mladem) človeku, ki "ima vse", a polni rubrike senzacionalističnega tiska s svojim obnašanjem, izpadi, izleti v seks, droge ali kriminal in podobno.

Ker sami živimo manj izpostavljeno življenje, polno stroškov in skrbi, se večinoma vprašamo najbolj logično vprašanje – "Pa kaj mu je tega treba, saj vendar vse ima?!" Kot da je življenje ena sama logična pot – pot napredka, pot navzgor, iz bede, odrekanja in stiskanja pasu proti nekam gor, karkoli to že je. K slavi, izobilju, bogastvu. Več ali manj holivudski scenarij, tokrat za domačo rabo.

Verjamem, da se v vsakemu izmed nas skrivajo dobre lastnosti in da prav nihče ni slaba oseba v kater ni moč najti nič dobrega. Vsak med nami se je rodil s čisto dušo, potem pa je med odraščanjem ustvaril določeno mišljenje in razumevanje sveta. Velik del tega mišljenja smo ustvarili skozi starše, nekaj malega svojega karakterja smo prinesli s seboj. Zadnji vpliv na nas pa je imela še okolica v kateri smo odraščali.

Tako smo svojo čisto dušo založili z veliko prtljage in pozabili na pravi namen samega življenja. V resnici je velik del tega kar mislimo popolna neresnica, ki smo si jo izmislili sami. Danes lahko veliko opazimo kako ljudje med sabo želijo tekmovati kdo bo boljši, kdo ima več in na vsak način želimo skriti svoje napake in včasih iskreno priznati to, da smo kaj naredili narobe. Skozi to postanemo do drugih neprijazni in neiskreni.

Vedno več in vse pogosteje lahko beremo o odnosu med človekom in živaljo. O tem, kako ima človek do živali in do vse narave velikokrat zelo krut odnos. Veliko je govora tudi o vegetarijanstvu in prepričanju, da živali na Zemlji niso zato, da bi jih jedli. Mnenja o tem so zelo različna, kar je normalno, če o nečem razpravlja veliko ljudi. Pri tem sem se spomnila knjige »Ti, žival – ti, človek. Kdo je vreden več?«, izdajatelja Univerzalno življenje, iz katere bi rada citirala nekaj odlomkov, ki bodo morda še komu zanimivi.

RAZVOJNA POT DUHOVNIH ŽIVLJENJSKIH OBLIK OD DUHOVNEGA ATOMA PREK EVOLUCIJSKIH STOPENJ TJA DO DOVRŠENEGA DUHOVNEGA BITJA

»Vse duhovne oblike so izhajale in izhajajo iz Vseedinega. On je odem vesolja in vesolje samo. On, Vseedini, je izgovoril Svojo vsemogočno besedo, in nastala so prva bitja in življenjske oblike.

Meni zelo draga oseba ima zasluge, da so me zasrbeli prsti ob prebiranju članka, revije Polet. Objavila ga je na FB in ne morem mimo tega, da ne nebi z vami delila svojega razmišljanja.

V članku so pisali o teku. Nekaj je bilo napisanega o knjigi »tekaška biblija«, navedeni so bilo statistični podatki, da je število tekačic zraslo veliko bolj kakor število tekačev, da se razmerje v udeležbi med spoloma manjša… Enim je tek v zabavo, drugim sprostitev, tretjim druženje ali lahko tudi za tekmovanje. Naslednjih nekaj vrstic me pospremi v razmišljanje. Takole pišejo:

V starem ne more biti nič novega !?
Sliši se logično in vsem nam znano, pa vendarle se tega dejstva največkrat ali praviloma nikoli ne zavedamo.
V kolikor bi se, potem ne bi skozi vso našo zgodovino ponavljali, in modificirali prastare vzorce obnašanja ter odnosov nasploh.

Politiki so s svojimi monotonimi in ponavljajočimi obljubami stari.
Učitelji so s svojimi pristopi k vzgoji in izobraževanju stari.
Lažni mirovni sporazumi so del starega.
Psihologi in psihiatri so v svoje spominske celice nakopičili to, kar so jim njihovi mentorji in učitelji vcepili ter vse to ponavljajo.

Včasih je kdo rekel: »ta je pa še kot nepopisan list!« A ko gledam življenje z današnjim vedenjem, si kdaj, malo za šalo in malo zares, povem, da je vsak kot knjiga. Pa se takoj vprašam: »ali je že prebral svojo knjigo?, ali že ve kaj vse je zapisano v njej?« Kdo ve? 

Rada opazujem ljudi, ki gredo mimo, jim berem z obraza, kretenj, iz drže telesa ali hoje… Poigravam se z mislimi in ugibam kaj vse nosijo s seboj. Seveda se zavedam, da sem tudi sama dana na ogled in da drugi ugotavljajo in ugibajo, kaj zapisanega nosim v sebi, kakšna zgodovina me krasi ali ovira v tukaj in zdaj.

Ko razmišljamo o sodobnem času, še zlasti v kontekstu hude ekonomske, okoljske in družbene krize, ne moremo mimo pojma oziroma koncepta komercializacije. Komercializacija predstavlja enega ključnih vzrokov današnje krize. A ker je komercializacija tako vseprisotna in ker smo kot posamezniki in kot celotna družba tako zelo 'potopljeni' vanjo, se je komajda zavedamo. Naše 'vrednote', naši odnosi z drugimi ljudmi in z okoljem, naša politika in ekonomija, celo kultura in vsa druga področja človeškega delovanja so 'do konca' prežeta s komercializacijo.

V splošnem komercializacija (v slovenščino besedo lahko prevedemo kot trgovinizacija, vendar rajši ohranjamo originalen izraz) opredeljuje procese uveljavljanja tržnih odnosov ter modelov na vsa družbena področja, v naša medsebojna razmerja, v naše mišljenje in v naš odnos do okolja.

Imate tudi vi doma navihanca ali navihanko, ki se na vse kriplje brani šole in vsega kar je s tem povezano? Se tudi vi dnevno soočate z urami priprav in prepričevanjem, naj se vendar mladina spravi k učenju? Zveni poznano?

No, če pogledamo iskreno, je šola resnično skoraj neuporabna in brez veze! No skoraj;). Večino podatkov brez problemov dobimo na google.com, računalnik nam izračuna najzahtevnejše matematične operacije v delčku sekunde,.. Znanje, ki ga dobivamo v šoli je skoraj zgodovinskega pomena ali lepo rečeno zastarelo. Učimo se o zgodovini, namesto o prihodnosti. Slovenski zaposlovalci bi še vedno želeli, da imaš diplomo oz. nek certifikat, pomaga pa ti v bistvu prav nič...

https://www.youtube.com/watch?v=-X9wZZzO2Jk

Nasvet za osebno rast - "Zaupaj vase", ki smo ga sprejeli za svojega in ne razmišljamo o njem, delimo ga drug drugemu, si ga pošiljamo, se spodbujamo pri njem, pomaga pa edino tistemu, ki ga dejansko sploh ne potrebuje...

https://www.youtube.com/watch?v=5RsKm4YbHu0

Nasvet za osebno rast - "Bodi to kar si", ki smo ga sprejeli za svojega in ne razmišljamo o njem, delimo ga drug drugemu, si ga pošiljamo, se spodbujamo pri njem, pomaga pa edino tistemu, ki ga dejansko sploh ne potrebuje...

Pred kratkim sem se s fotoaparatom sprehajal po prelepi naravi in ko sem hodil, so se pred mano odkrivali novi in novi čudoviti motivi. Bilo je resnično neverjetno. Dobival sem ideje za kompozicije kot nikoli prej. Gozdna potka in njene podrobnosti, ki bi bile ponavadi precej nezanimive, so dobivale novo perspektivo. Skala v bližnji reki, delček drevesa, pogled iz daljave, motiv iz bližine, ideje in kombinacije so se mi odvijale pred očmi. Neverjetna izkušnja...

In potem me prešine. Natanko tako je vse v našem življenju! Razlog zakaj vidim vse te motive, je v tem, ker jih iščem. Zavestno sem se podal na pot, da jih odkrijem in ves čas pozorno opazoval. In potem so se sami pojavljali pred mano. Novi in novi.

Nisem privrženec meščanske kulture. Biti pripadnik srednjega sloja zahodne kulture v 19. in začetku 20. st. se mi zdi ena najobupnejših oblik človeškega obstoja. Samozatajevanje, zlaganost, neumorno dajanje vtisa, brezizhodna ujetost v vedenjske vzorce … Brrr!

Kljub temu pa je bila prav ta srhljiva razvojna stopnja zadnja, v kateri so vljudnost, prijaznost, spoštovanje, čast in ponos še nekaj pomenili. Zadnjih nekaj desetletij, ko zgolj vztrajno izničujemo nesnovne in kompulzivno arhiviramo snovne dosežke človeške kulture, si s tega gledišča vsekakor ne zasluži naziva 'razviti svet'.

Če verjamemo, da je nekaj nemogoče, ne bomo tega nikoli poskusili. Na tem stavku sloni bistvo manipulacije časa, v katerem živimo. Večina ljudi preprosto verjame, da obstaja le tisto, kar so jih učili, zato se kot družba ne razlikujemo od orla, ki so ga, takoj ko se je izlegel, pustili odraščati s kurami. Ko je zrasel, je skupaj z njimi ril po zemlji in mu nikoli ni prišlo na misel, da bi razprl svoja krila in vzletel. 

Če so vas že v zgodnjem otroštvu naučili, kdaj morate jesti, kdaj lulati in kakati, kdaj spati, kaj so pravilni odgovori, za katere se dobita posladek in pohvala, da ste pridni, itd., potem je sistem uspel v svojem namenu.

Imamo različne namišljene prijatelje, tudi »BAVBAV-i« sodijo med njih. Takšni kot jih poznajo otroci in tudi tisti, ki strašijo odrasle ljudi. Slednji so šele pošasti, ki se jih kljub vztrajnemu odganjanju težko spregleda. Ampak saj veste, kako pravijo: »Strah je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni«.

Kaj je uspeh? Več več več ? Večja hiša, več denarja, več avtomobilov, višji položaj... 
Ste morda opazili, da vas ta ideja o uspehu izčrpava?  Pa ne le vas, izčrpava tudi Zemljo in vse njene vire. Obsedeno stremenje po kvantiteti namesto kvaliteti jemlje vsemu življenjsko energijo.

Pravzaprav je vse to le še en mit, ki so nam ga prodali. Pravljica o uspehu, kjer palček čepi v VIP loži, se prevaža s pravo znamko kočije in neprestano hlasta po prestižu, vendar je ironično istočasno v nenehnem strahu pred izgubo. Palčki smo postali, ker so nam oprali možgane in nas prepričali, da nismo dovolj dobri in zato večina verjame, da »potrebuje še več, da postane še več«.

Če nam ljubezen pomeni bolečino in trpljenje, potem ljubimo pretirano. Če se pogovori z našimi najboljšimi prijateljicami večinoma sučejo okrog partnerja, njegovih problemov, njegovih misli, njegovih občutkov, če začnemo skoraj vsak stavek z, »on…«, potem ljubimo pretirano.

Če je on do nas čemeren, razdražljiv ali ravnodušen, če nas morda celo ponižuje, mi pa opravičujemo njegovo obnašanje, ker da je bilo njegovo otroštvo nesrečno, in se imamo tako rekoč za njegovega terapevta, potem ljubimo pretirano.

Še en dan, ki ga bom namenila sebi, svojemu razmišljanju, vpogledom in zavedanju, da sem v tem trenutku tisto najboljše, kar zmorem in znam, glede na to kako razumem sebe,  druge in svet.

Neštetokrat sem se že vprašala kaj je smisel mojega obstoja in vsakič dobim nov drugačen, dopolnjen odgovor. Učim  se, berem, iščem, življenje pa me  preizkuša na takšne in drugačne načine. Pred dnevi me je znanka vprašala: »si se že našla?« Sem,  sem ji odgovorila, a z delom nadaljujem in se odkrivam vsak dan posebej. Sem pač filozofinja po duši, ki nenehno razmišlja, ugotavlja, dopolnjuje, razglablja. Redko kdaj sem zadovoljna samo z enim odgovorom in danes nisem več tisto, kar sem bila včeraj, prav tako jutri ne bom to, kar sem danes.

Kaj je preprostost? V nekem smislu to pomeni, da za srečo ne potrebujemo veliko in smo zadovoljni s preprostimi rečmi … Tako da opazujemo sončni vzhod, pozneje pa še sončni zahod. To so zelo preprosta zadovoljstva v življenju.

Da poslušamo ptičje petje, posedamo na rečnem bregu in medtem premišljujemo, kaj nam narava sporoča in modruje. Preprosti odnosi – takšna je na primer privrženost. Ko so otroci majhni, so po naravi dokaj preprosti. Želijo biti ljubljeni in ljubiti. Take stvari ne zahtevajo denarja in so le preprosti življenjski darovi.

Mislite, da so tisti, ki imajo na družabnih omrežjih veliko prijateljev in ki v mestu "poznajo vse", zelo srečni? Raziskava, v kateri je sodelovalo več kot 16.000 ljudi, je pokazala, da ni tako.

Čeprav so raziskovalci sprva menili drugače, je obsežna štiriletna raziskava pokazala, da so tisti, ki so se na začetku raziskave označili za zelo srečne, družabne in z veliko prijatelji (tudi prijatelji na družabnih omrežjih), v štirih letih mnenje in občutke spremenili. Njihova sreča je bila vsako leto manjša, vse bolj so se zapirali vase in postajali nesrečni, piše Daily Mail.

Varljivi blišč materialnosti
Po kratkem in preprostem razmisleku smo torej prišli do zanimivih gotovitev: v življenju so najpomembnejše ideje, odnosi in čustva. Materialnost je pomembna kot domena pripomočkov, s katerimi lahko vse prve tri razvijamo, se tako bogatimo in s tem duhovno rastemo. To pa je ugotovitev, ki sedaj prevladujoči materialistični miselnosti ni blizu. Prizadevanje za materialno torej ni tisto, kar bi ozaveščeni človek postavljal na prvo mesto.

Kdor materialnost uvršča najvišje na spisku vrednot, naj premisli še nekaj: vsak človek teži k doseganju tistega specifičnega stanja duha, ki mu rečemo »sreča«. Uživati srečo je najpomembnejši in najbolj zaželeni cilj vseh prizadevanj človeka. A sreče nam ne more zagotoviti nekaj materialnega. Lahko nam prinese udobje, a to ni isto kot sreča.

Ideja ali snov?
Očitno je treba začeti pri najbolj osnovnih gradnikih stvarnosti, ki je dostopna človeški zavesti. Razčistimo najprej preprosto dilemo: kaj je pravzaprav primarno - ideja ali snov oz. materija? To vprašanje je razdelilo svet na idealiste in materialiste. Zmagali so, kot vemo, slednji. Upravičeno? Odgovor nam bo jasnejši, če si zastavimo podvprašanje: kaj je na svetu najpomembnejše? Je to denar kot instrument moči in nadvlade? Je to človek kot materialno bitje? Je to človeško življenje? Ali so to ideje, (nematerialne) miselne forme, ki so le »pojav v naših glavah«?

Odgovor je nedvoumen: najpomembnejše na svetu so ideje. V imenu idej (npr. krščanstva, luteranstva, komunizma, fašizma, stalinizma, znanstvenih tez…) so skozi vso zgodovino človeštva umirale mase nedolžnih ljudi, med drugim tudi učenjaki in znanstveniki.

Pred skoraj 500 leti je Rene Descartes zapisal: »Presenetilo me je, koliko lažnivega sem v mladih letih imel za resnično.« Razmišljujoč človek dandanes pride na enako misel. Celovitega znanja in spoznanja o stvarnosti namreč ni, razlage in nekateri osnovni koncepti, ki jih skozi današnje svetovno nazorske predstave dobimo v sistemu izobraževanja, pa so tako nekonsistentni, da se z njimi ne more zadovoljiti.

Povprečen človek je morda povsem zadovoljen s sedanjimi predstavami o svetu, vendar je prav to zadovoljstvo poglavitni krivec za blokado napredka. Ne bi se namreč smeli sprijazniti s sedanjim nivojem zavesti, tekmovalno-potrošniško naravnanostjo in prepričanjem, da je smoter našega življenja prizadevanje za preživetje in nekaj malega užitkov.