Pogovor z Damijano Medved pripravila Petra Arula

V čem se povezovalno starševstvo razlikuje od drugih tipov vzgoje?
Pri povezovalnem starševstvu gre za to, da s srcem in glavo prisluhnemo otroku. To se mi zdi bistvena lastnost in povzetek, kaj je povezovalno starševstvo.

Če predstavim na konkretnem primeru: prepričana sem, da čuteča mama ali oče ne more pustiti novorojenčka samega jokati v oddaljeni sobi. To resnično nikakor ne gre skupaj. Novorojenček, nebogljeno, komaj rojeno bitje seveda potrebuje varno in čuteče naročje svojih najbližjih. To pravzaprav sodi k humanosti. To je torej srčna plat povezovalnega starševstva.

Druga plat, ki prav tako utemeljuje principe povezovalnega starševstva, pa so znanstveni podatki, ki govorijo v njegov prid. Če uporabim isti primer jokajočega novorojenčka, tako obstajajo znanstveni podatki (o njih lahko beremo v knjigi Margot Sunderland: Znanost o vzgoji), kako škodujemo dojenčkovim možganom, če ga pustimo samega jokati.

Ob tem lahko dodam še to, da sem prepričana, da vsi starši delujemo tako kot mislimo, da je najbolj prav za našega otroka. Torej, prepričana sem, da nihče svojemu otroku ne želi škodovati. Pogosto pa se zgodi, da preprosto zaradi pomanjkanja informacij (kakorkoli se to že absurdno sliši v družbi, kjer nas z vseh strani zasipavajo z informacijami) starši ravnajo neustrezno. Prepričanje, da bomo novorojenčka razvadili, če ga bomo jokajočega skušali pomiriti, je preprosto napačno. V resnici je dotik za novorojenčka primarni vir učenja in tako nujen za dobrobit njegovega razvoja, zato veliko, veliko pestujmo in ga imejmo v naročju.

Povezovalno starševstvo se tako od drugih tipov vzgoje razlikuje v živetju načel, ki so nasprotna povezovalnemu starševstvu. Marsikomu se namreč zdi povsem nepomembno, kako z novorojenčkom ravnajo ob rojstvu, kako se hrani, kje spi, koliko ga imamo v naročju, kako se odzivamo na jok ter kako iščemo ravnovesje in postavljamo meje. Za povezovalno starševstvo pa so to ključna področja skrbi za otroka.

Kaj pa, če si en od staršev želi povezovalnega starševstva, drugi pa bi raje vzgajal drugače? Kaj svetujete?
Ja, ob skrbi in negi za otroka seveda pridejo na dan tudi naša različna prepričanja, kako bi bilo bolj prav. Navsezadnje vsak od para izhaja iz drugega okolja, druge družine, normalno je, da ni 100 % konsenza o čisto vsem. Sama kot zagovornica povezovalnega starševstva svetujem, da se preprosto predstavi dejstva, ki govorijo v njegov prid, in tako prepričamo tudi tistega, ki sam prej ni bil naklonjen takemu vzgojnemu pristopu. Velikokrat gre pri tem resnično zgolj za pomanjkanje informacij in znanja, kaj povezovalno starševstvo je.

Drži pa tudi to, da zadovoljnega otroka vzgajajo zadovoljni starši. In da je zagotovo kontraproduktivno, da je vzgojni pristop vir večnih nesoglasij med staršema. Zato tudi velja premisliti, kje bi lahko popustil eden in kje drugi. Če je npr. nekomu skupno spanje povsem nesprejemljivo, velja premisliti o kakšnem kompromisu (npr. spanje v isti sobi, a v otroški postelji).

Seveda velja, da več načel povezovalnega starševstva živite, večji učinek dosežete (pri tem gre tudi za sinergijo), vendar obenem tudi velja, da načela prilagodite svoji družini in življenjskim vrednotam.

Kaj so dobrobiti povezovalnega starševstva?
William in Martha Sears, ki ju lahko imenujemo utemeljitelja povezovalnega starševstva, sta oblikovala 7 t. i. zlatih načel povezovalnega starševstva: povezovanje ob rojstvu, dojenje, nošenje otroka, spanje v družinski postelji, odzivanje na dojenčkov jok, vzpostavljanje ravnovesja in postavljanja mej in še ignoriranje 'dobronamernih' nasvetov. Z uporabo načel povezovalnega starševstva bo otrok kot odrasel imel več možnosti, da bo samozavesten, sočuten, komunikativen, prepričan vase in samostojen.

Starši bodo z otrokom razvili odnos, v katerem bo med njimi vladalo zaupanje; sporazumevanje bo tako uspešnejše. Povezovalno starševstvo je seveda več kot samo golo izpolnjevanje sedmih načel, gre za to, da se z občutkom odzivate na otrokove potrebe. Kot družina boste s pomočjo povezovalnega starševstva zaživeli bolj harmonično, saj boste prav zaradi metod povezovanja lahko bolje spoznali otrokove potrebe in se nanje tudi primerno odzivali. Otrok bo tako zgradil zaupanje in krog je sklenjen.

Ali bomo lahko v povezovalno starševstvo vključili tudi dedke in babice in kako?
Seveda je najbolj optimalno, če vsi, ki skrbijo za otroke, sledijo načelom povezovalnega starševstva.

Koliko bomo v povezovalno starševstvo vključili tudi babice in dedki, je odvisno od tega, koliko bodo soudeleženi v našem družinskem življenju. Več kot bodo, večji smisel je, da so tudi oni seznanjeni z načeli. Dedki in babice lahko sodelujejo predvsem pri dveh načelih: nošenje ter odzivanje na dojenčkov jok. Torej, da dojenčka veliko nosijo in ga ne pustijo samega jokati. Seveda lahko sodelujejo tudi pri mejah in ravnovesju. Za marsikoga je to najtrši oreh, saj bi svojemu vnučku/vnukinji radi nudili čisto vse in ne želijo postavljati meja.

V povezovalno starševstvo jih vključujemo s pogovorom, seznanjanjem z načeli in seveda z lastnim zgledom.

Kako se lahko že v nosečnosti pripravimo na povezovalno starševstvo?
Z branjem knjig in gradiva nasploh o povezovalnem starševstvu. Dober vir infromacij so tudi starši, ki tako starševstvo živijo.

Seveda pa lepo povabljeni tudi na predavanje, ki bo v Cityparku, 18. septembra ob 17.30.

Več na www.facebook.com/otroskajogica in www.citypark.si, kjer so predstavljeni tudi drugi brezplačni pogovori s strokovnjaki ter jogica za nosečnice, dojenčke in otroke.

Vabljeni.