Pred kratkim sem se z novinarko neke naše revije pogovarjala o nenavadnih pojavih, čudežih. Kako so možni, zakaj se nam zdijo nadnaravni, je vprašala. Ali gre pri tem za neko, nam neznano, nedoumljivo obliko energije, vrsto vibracije, morda skupek informacij, ki ga z našim umom ne razumemo? Ali se nam čudeži iz tega paralelnega, očem nevidnega sveta pokažejo prav zato, da nas spomnijo, da obstaja nekaj več, kot lahko doumemo z razumom in vidimo z očmi?

O vsem tem sem razmišljala, ko sem gledala filmski spektakel Avatar, ameriškega režiserja Jamesa Camerona. Zgodba sama je barvito črno bela. Barvita zaradi čudovitih prizorov narave in neverjetnih fantazijskih bitij, ki živijo na planetu Pandora. Črno bela je zaradi kontrasta med nasilnimi in pohlepnimi Zemljani, ki so prišli na planet, da bi ga izropali, in nenasilnimi, v harmoniji z naravo in med seboj živečimi prebivalci Pandore.

Nastopa tudi peščica plemenitih Zemljanov, a brez glavnega junaka jim njihova plemenitost ne bi bila dovolj. Tudi brez ljubezenske zgodbe ne gre. Zemljan, ki se preobrazi v svojega "avatarja" - Pandorjanca, in domorodka se zaljubita. "Happy end?" Naj to razkrije ogled filma, če se boste odločili zanj.

Kritiki niso spregledali podobnosti med Pandorjanci in prvotnimi naseljenci Amerike na eni ter osvajalskimi prišleki s Hernandom Cortezom na čelu, ki so lačni bogastev prišli s stare celine, na drugi strani. Očiten je tudi klic k ekološki ozaveščenosti in opozorilo glede brutalnosti nesmiselne vojaške moči, s katero upravljajo ljudje danes. Predvsem pa je film od začetka do konca poln znanstvene fantastike. Eni mu pravijo kar pravljica za odrasle. Pravljica zato, ker ni resničen. Vendar pa najbolj prefinjen del njegove fantastike trka na vrata paralelnega, čudežnega sveta, k i ni daleč od resničnosti. V njem se razodevajo svetloba v bitjih narave in ljudeh, fizična lahnost, skoraj že breztežnost, premagovanje omejitev časa, prostora, oblike in smrtnosti fizičnega telesa. Prizori tega sveta na meji med fizičnim in notranjimi svetovi so za subtilnega gledalca najlepši.

Predstavljajte se, da  bi živeli v dvodimenzionalnem svetu - takem, kot je na tem listu papirja. Če bi nekdo nekaj narisal ali napisal na ta list iz svoje, tretje, dimenzije, bi se nam to zdelo kot znanstvena fantastika, čudež. V resnici živimo v trodimenzionalnem svetu, ne vemo pa, da obstaja tudi še višja, četrta dimenzija. Če in ko se ta dva svetova stakneta, se sprašujemo, kaj neki je zdaj to. Podobno se glavni junak v filmu v nekem trenutku vpraša, kateri svet je pravzaprav bolj resničen: ta, ki ga ima za sanjsko - čudežnega, ali tisti, od koder prihaja in ki ga imajo drugi za edinega in resničnega.

Ezoterika govori o tem, da obstajajo višje ravni bivanja, ki jim pravimo eterične in astralne ravni, in da obstajajo še višje in še bolj subtilne ravni bivanja. Znanost teh višjih in bolj subtilnih ravni bivanja in njihovih načinov delovanja ne pozna. Podobno kot elektrike niso poznali pred petsto leti in če bi nekdo takrat prižgal žarnico, bi bilo to za tisti čas nekaj nemogočega. Hkrati samozavestno mislimo, da  že vse vemo. Tako kot fizika 19. stoletja. Mislili so, da že vse vejo, da morajo dopolniti še nekaj lukenj in to bo to. Iz tistih "lukenj" se je rodila kvantna fizika - cel nov svet.

Na nek način je naše življenje kot za železno zaveso. To je zelo sivo in materialistično življenje. Polepšujemo ga samo na videz, s šminkami. In z ogledi barvitih filmskih spektaklov. Notranji paralelni svet je čisto normalen svet, samo da smo mi slepi zanj. Ni tak, kot ga prikazuje omenjeni film, je pa podobno raznolik. Normalno bi bilo, da bi bili bolj v stiku z njim. Če bi bili, bi lahko pojasnili obstoj življenja po smrti in obstoj drugih nezemeljskih civilizacij, alternativne oblike zdravljenja in čudežne ozdravitve. Posamezniki, kot je fant, ki je videl resničnost, in o katerem pišemo v tej reviji, so bili v stiku s tem svetom. S tem ne mislim, da moramo v vse kar slepo verjeti. Dobro je biti zdrave pameti, a tudi odprtega uma.

Barbara Škoberne
www.cdk.si/soutripanje