Piše: Sandra Kocijančič v novi številki Karme plus

Ednina ali dvojina! Zakaj ednina ne bi bila enako čudovita kot dvojina? Ni potrebe, da bi travmatizirali samoto. To pa zato, ker je vsako obdobje življenja naravnost čudovito in je takšno tudi obdobje, ko ste sami. Ni res, da nimate nikogar, kajti 'imeti sam sebe' je pogosto več kot 'imeti nekoga'.

Ni se treba skrivati v nemogočih in trpečih zvezah, da bi se počutili izpolnjene in poklicane v življenje. Tudi to, da smo v nekem trenutku sami, je dar in ga moramo pustiti, da polno živi z nami. Ker kot vse mine, vse odhaja in se vse spreminja, bo tudi ednino zamenjala dvojina. In takrat vam bo morda celo žal, da si niste dovolili polnosti sebe.

Ljudje smo bitja, ki so se še iz pradavnine vajena povezovati v skupnost. Potreba po pripadanju je stara ravno toliko kot človek. Vendar človek postaja vedno bolj neodvisen od okolice in širše družbe, ker lahko vse dobrine za preživetje pridobi na način "kupi in plačaj". Kupimo vodo, elektriko, ogrevanje, hrano in oblačila. S tem je naš osnovni preživetveni nagon potešen in zato preprosto ne potrebujemo nikogar. Kaj pa potreba po pripadnosti? Čustvovanju? Deljenju misli z nekom? Po ustvarjanju družine? Za vse tovrstne potrebe potrebujemo bližino, dvojino in - nekoga, ki bi nam te potrebe lahko uresničil in obogatil.

Naša družba postaja vedno bolj odprta. Vendar še vedno o(b)staja prepričanje, da smo dovolj dobri in izpolnjujoči edino tako, da imamo vsaj partnerja, če ne celo družino. Res je, da je ta potreba vgrajena v bit človeka, vendar verjetno postaja vse bolj postranska. Popolnoma prav je tako za človeka, ki čuti, da je lahko najboljši tudi sam. V primeru, da čutite, da ste popolnoma izpolnjeni sami, potem v tem trenutku ne spreminjajte ničesar. Biti sam, kar pomeni 'ne biti v razmerju', ni nič manj kvalitetno življenje kot kakršno koli drugo.
Čisto prav je, da vsakdo živi po občutku, ki mu ga narekuje njegov tihi, notranji glas. Nihče ne ve bolje od vas samih, kaj je pravzaprav najbolj prav. S tem, ko dopuščate sebi, da ste lahko tudi sami, si pripravljate najboljše izhodišče za življenje v dvoje. Edino tako se boste kljub razmerju zanašali nase in še naprej polno sprejemali odgovornost zase in svoje življenje. Takšen pristop ima precej več možnosti, da dvojina preživi.

Če se spuščamo v razmerja samo zato, ker se nam zdi, da to pričakuje okolica in ker je "bolje, da nismo sami", se takšna zveza na daljši rok nikakor ne obnese. Tako samo odrinemo svoj strah v prihodnost, še zdaleč pa problema zares ne razrešimo.

Vse zveze tipa "samo zato da" so podobne odvisniškemu vedenju, kjer se z zvezo in razmerjem povsem oddaljimo od sebe. In ko to storimo, se nikdar ne vprašamo, kaj pa si sam/a resnično želim. Nikdar se resnično ne vprašamo, ali je ta izbrani človek za nas nepogrešljiv, pomemben, in ali je to resnično nekdo, s katerim bi brez vsakršnega spreminjanja želeli preživeti življenje.

Do sebe - in edino do sebe - bi morali biti pošteni. Nihče ne ve bolje od vas samih, kaj je za vas sprejemljivo in kaj ne. Če se samo pri eni stvari zalotite, da bi kaj spremenili, potem dobro premislite, kako naprej. Vse, kar poskušate spregledati in se preprosto prepričati, da bo minilo samo od sebe, se motite. Običajno ravno tovrstne moteče stvari povzročijo razhod ali ločitev.

Korak za korakom v pravo smer

Kaj je pravzaprav tisto, česar nas je strah? Biti sam običajno pomeni soočanje z lastnimi prepričanji in željami. Dokler naše prepričanje temelji na tem, da bo naša vrednost dovolj velika samo takrat, ko bomo poročeni ali v resni zvezi, je zelo jasno, da bosta vsa naša energija in življenjski smisel osredotočena, v prvi fazi, na iskanje partnerja, v naslednjih pa, kako le tega obdržati in spremeniti.

Ko se podajamo v zveze z razumom in nezavednimi silami, ki jih ne ozavestimo in nas ženejo v takšna dejanja, se odločamo na podlagi napačnih lastnosti. Odločamo se, ker se nam zdi, da mora tako biti, ker se mudi, ker nam bo zmanjkalo časa, ker bomo prestari, ker mislimo, da je lepo in lažje v dvoje, ker se bo ona ali on čez čas že spremenil, ker, ker, ker ... Naš um poišče izgovor, ki v nekem času postane tudi edina resnica. Izgovor ustreza strnjenemu krogu zaslepljenosti, ki ga pletejo naši možgani. Tako se zavarujemo pred spremembami in bolečinami, ki so največkrat nujno potrebni, ko sledimo svojemu srcu. Kajti slediti srcu je najtežja naloga in v večini primerov najtežja pot. Vendar je nagrada notranjega miru in pomirjenosti s tem, da smo naredili dobro zase in posledično za okolico, najlepši občutek izpolnjenosti. Slediti notranjemu glasu, ki včasih šepeta, včasih pokliče in celo kriči, je naloga vsakega posameznika. Edino tako lahko svoj obstoj na svetu izpolnimo s poslanstvom, ki nam je bilo namenjeno.

Marsikdo se ne zaveda svojih občutenj in hotenj. Marsikdaj se vprašamo, zakaj nas nekam vleče in zakaj gremo v neko smer. Zakaj si nekaj želimo delati in se mučimo, da bi nekaj spremenili. Takšen odgovor je verjetno v našem namenu in poslanstvu, ki ga vsak opravlja v svojem življenju. Zato ste tu in zato vam je nekaj dano ter podarjeno. Z določenimi osebnimi značilnostmi in drugačnostjo spreminjamo svet okrog sebe. Dotikamo se ljudi in jih s svojim osebnim obstojem vodimo do spoznanj, ki jih v življenju morajo in moramo sprejeti.

Vse skupaj je izredno preprosto: "Če vam življenje ponuja limone, si naredite limonado." Kar bi v našem primeru pomenilo, da iz tega, kar vam ponuja življenje, naredite nekaj posebnega. Le-to pa vam bo uspelo samo tedaj, ko limon ne boste stiskali do onemoglosti in še naprej, tako da v njih ne bo niti kapljice soka več. Če zmanjka limonade, poiščite ali pa si ustvarite novo pijačo.

Nikdar niste sami in nikoli ni prepozno. Lahko ste osamljeni, vendar tudi to ni konstruktivno predajanje melanholiji. Seveda ni čisto nič narobe, če izjokate bolečino, ko je to potrebno. Solze bodo pritekle, ko za to pride ravno pravi čas. Tako kot to velja za mnoge stvari v življenju. In takrat jokajte. Vendar nikdar ne čakajte na druge, da bodo nekaj storili namesto vas ali da vas bodo (po)tolažili. Kot čakate danes, boste čakali tudi še naprej. Da ste trenutno sami, je blagoslov, ki vam ga namenja življenje. To pomeni, da vaša prava baza za 'dvojino' še ni pripravljena.