Kako vzgajati otroka, da bo znal z ljubeznijo postaviti meje?
torek, 9. december 2014 @ 22:31 CET
Uporabnik: Sonce
Zakaj je bolje, da pri vzgoji izberemo ljubezen in podporo kot pa kritiko in ustrahovanje ter kaznovanje?
Na okrogli mizi, ki smo jo imeli pred kratkim in katere gost sem bila tudi sama, smo razglabljali o tem, kakšna je razlika med permisivno in samoomejitveno vzgojo. O permisivni vzgoji smo vsi že veliko slišali, o samoomejitveni vzgoji, katere največji zagovornik in učitelj je dolgoletni družinski terapevt Jasper Juul, pa zelo malo ljudi ve kaj več. Pri njej gre za pozitiven pristop do otroka. To pa predvsem pomeni postavljanje meja z ljubeznijo.
Da se ne bomo narobe razumeli - pozitiven pristop ne pomeni, da otrok lahko počne, kar hoče. Ključno pri samoomejitveni vzgoji je, da z ljubeznijo in spoštovanjem otroka kot malega človeka poskrbimo, da bo tudi sam zrasel v človeka, ki bo znal z ljubeznijo postaviti meje. Meje tudi za dobro sebe. Da bo znal biti prijazen in empatičen, hkrati pa bo znal poskrbeti zase. Znal reči ne, ko je to dobro za njegovo zdravje, in ob tem ne bo obremenjen z občutkom krivde.
In kako to lahko storimo? Seveda ne s kritiko in z nasiljem - ne s fizičnim, ne s psihičnim in ne z verbalnim. Psihično nasilje je najbolj kočljivo, ker ga je zelo težko prepoznati oz. ugotoviti, kdaj konstruktivna vzgoja prestopi mejo manipulacije in psihičnega nasilja. Fizično in tudi verbalno nasilje veliko lažje identificiramo. Prav zato, ker je meja med običajnimi vzgojnimi prijemi in psihičnim nasiljem tako tanka, pa to pušča veliko dolgotrajnejše in globlje poseldice. Kritika in psihično nasilje povzročata strah, ki sproži v možganih proces "preživetja". Ta pa pri majhnih otrokih onemogoča pravilen razvoj možganov in posledično zmožnost učenja.
Kako prepoznamo psihično nasilje? Če pogledam iz svojega modela sveta, verjetno pa mi bodo pritrdili mnogi, ki se s temi stvarmi znanstveno že veliko let ukvarjajo, je psihično nasilje katerokoli vedenje, pri katerem v otroku povzročamo stresno situacijo. Tudi takrat, ko se z otrokovim vedenjem ne strinjamo, odrasli prevzemamo odgovornost za odnos in s svojo mirnostjo skušamo situacijo skomunicirati tako, da bo naše in otrokovo dostojanstvo ostalo nedotaknjeno. Kar pomeni brez nadvlade, ustrahovanja, podkupovanja, kričanja, etiketiranja (si len, si neumen, si zmešan….).
Žal se v vsakodnevni komunikaciji starši v odnosu do otroka še vedno najpogosteje odzovejo tako, da na koncu izpadejo zmagovalci, kar pa je daleč od resnice. Pred kratkim sem poslušala predavanje zame enega najboljših strokovnjakov za vzgojo, Kena Robinsona, ki je na koncu prebral pesem nekega angleškega poeta. Ta gre v zadnjem verzu takole: In tako reven sem, da pred tvoje noge lahko poleg oblakov posujem samo še moje sanje, zato pazi kako boš stopal po njih…
Zapomnite si, da otroci vsak dan pod naše noge vsujejo njihove sanje, zato bodimo resnično pazljivi, kako bomo stopali po njih!
Zakaj je bolje, da pri vzgoji izberemo ljubezen in podporo kot pa kritiko in ustrahovanje ter kaznovanje?
