Pogovor s fizioterapevtko Melito Gole Kordiš pripravila Petra Arula

Pravilen telesni razvoj dojenčka vpliva tako na njegov zdrav telesni kot tudi intelektualni in lahko celo čustveni razvoj. In prav za pravilen telesni razvoj dojenčka je še kako pomembno pravilno rokovanje z njim. O tem, kako pravilno rokovati z dojenčkom, kako zaznati spremembe, ki jih ne želimo, in tudi kako jih omiliti, kdaj k pediatru oz. fizioterapevtu, pa tudi o prvih korakih in izbiri čeveljčkov bomo govorili s priznano fizioterapevtko Melito Gole Kordiš.

Kaj pomeni pravilno rokovanje z dojenčkom?
Beseda je prevod iz angleškega jezika baby handling. S pravilnim rokovanjem z dojenčkom lahko preventivno vplivamo na nadzor drže in gibalnih vzorcev. Sicer je to zelo pomembno pri tistih otrocih, ki so bili poslani na nevrofizioterapijo, da se tega rokovanja starši naučijo in potem to prakticirajo skozi ves dan.

Delam predvsem z otroki, pri katerih pozneje pride do slabe drže, slabših gibalnih vzorcev. Skozi leta prakse sem ugotovila, da se vse začne na začetku pri novorojenčku in da je tudi pravilno rokovanje s sicer zdravim dojenčkom največja naložba za njegov motorični razvoj in njegovo držo.

Zakaj mamice svojih dojenčkov največkrat ne nosimo/držimo pravilno?
Po navadi se prve napake začnejo pri 'podiranju kupčka'. Otroka takrat dvignemo pokonci in potem ga predolgo časa pestujemo v tem položaju. To je zelo neprimerno predvsem pri majhnih novorojenčkih, pa tja do tretjega meseca starosti. Ko z novorojenčkom podiramo kupček, naj bo visoko, glavica in rokice pa naj bodo čez naša ramena, tako da dojenček počiva na naši rami in da mu glavica ne opleta okrog.

Druga stvar je ta, da otroka premalokrat polagamo na trebušček. Zdrav novorojenček je sposoben glavico dvigniti in jo preložiti na drugo stran. Če dojenčka vsak dan pri previjanju vsaj za par minut obrnemo tudi na trebušček, mu damo možnost, da dvigne glavico, s tem pa si krepi vratne mišice. Otrokova glavica zelo  hitro raste in je vsak dan težja. Če je otrok vsak dan na trebuščku, vsak dan trenira svoje mišice. Vratna krivina se oblikuje nekje do šestega meseca starosti. Če otroka ne obračamo tudi na trebušček, mu glavica postane pretežka in začne jokati. Po navadi mi vsi starši povedo isto zgodbo: naš pa sploh noče biti na trebuščku, takoj začne jokati. Potem ga starši vzamejo v roke in ga začnejo pestovati pokonci, kar pa za njegov razvoj ni najbolje.

Tretja stvar, ko mamica otroka doji, pozabi, da ima eno rokico za njenim hrbtom. Pravilno je, da so obe rokici naprej v centru, tudi kadar se otrok doji.

Četrta stvar je ta, da otroka predolgo puščamo v lupinicah, gugalnikih… Zdrav otrok potrebuje ravno podlago in dovolj prostora, da se njegova hrbtenica lahko razvija. Enkrat mi je ena mamica rekla, da so njeni prijateljici na fizioterapiji rekli, da mora imeti otroka čim več v lupinici. Otroci, ki so v nevrološki obravnavi, potrebujejo obravnavo nevrofizioterapevta, ki je specifična za vsako diagnozo posebej. Morda je imel prijateljičin otrok poudarjen ekstenzijski refleks in je bil to en od načinov, kako ga omiliti. Zato ni nikoli dobro poslušati, kaj so rekli prijateljici. Zdrav otrok naj spi na ravni podlagi. Odlagamo ga vedno na bok.

Katere napake najpogosteje počnemo v veri, da bomo otroku pomagali, v resnici pa ga oviramo?
Najpogosteje želimo ves razvoj prehiteti. Nekako ne moremo dočakati, da bi se otrok sam potegnil v sedeč položaj in ga veliko prezgodaj dajemo sedet. Podpiramo ga z vsemi možnimi blazinami ali mu preveč dvigujemo naslon v vozičku, otrokova hrbtenica pa še nima opore in pri tem leze postrani ali se kar seseda skupaj. Najpogostejša in najbolj usodna napaka pa je ta, da ga začnemo učiti hoditi tako, da ga potegnemo za roke navzgor in z njih hodimo.

Ko otroka učimo tako hoditi, mu najprej zmešamo občutek za njegov ravnotežni center. Otrok se obesi na naše roke, mišice okrog medenice ima pretirano sproščene, nog pa ne zna pokrčiti v kolku, kolenu in stopalu. Tako začne premikati noge popolnoma nenaravno, s stegnjenimi koleni. Otroka tako okrnemo, da se ne zna naučiti zaščitnih reakcij. To pomeni, da ko bo tak otrok padel, se ne bo znal ujeti na roke, zaradi česar velikokrat pride do resnih poškodb.

Zakaj je sploh tako pomembno, da pravilno rokujemo z dojenčkom?
S pravilnim rokovanjem vplivamo preventivno na nadzor drže in na razvoj gibalnih vzorcev.

Katere so najpomembnejše faze v telesnem razvoju dojenčka in zakaj so tako pomembne?
Kako potekajo faze razvoja dojenčka, je zelo obsežna tema. Na kratko bom opisala samo najpoglavitnejše. Gibalni razvoj otroka na grobo razdeljeno poteka na treh nivojih. Prvi je možgansko deblo in hrbtenjača, ki nam dajeta refleksno in ritmično gibanje, drugi nivo so bazalni gangliji in talamus, ki nam dajejo spontano gibanje in tretji nivo je možganska skorja, ki nam daje zavestno, hoteno gibanje.

Zavestno gibanje poteka od glave proti stopalom in od sredine proti okončinam. Tako otrok najprej obvladuje glavico in trup.

Otrok je prej sposoben dvigniti glavico, ko leži na trebuhu, kot obratno. Če otroka odlagamo na bok, se bo kmalu obrnil na hrbet.  Med previjanjem je dobro, da ga kar kotalikamo z boka na bok in na trebušček in nazaj. Obračanje naj bi otrok osvojil, preden ga damo sedeti. Ko se otrok s svojimi mišicami potegne v sedeč položaj, začne sedeti in takrat se mu oblikuje prsna krivina. Ko je otrok v legi na trebuhu, naj dviguje glavico in vadi oporo na rokah, kar je osnova za poznejše kobacanje. Če otroku dovolimo naravni razvoj, se bo začel najprej plaziti soročno. To pomeni, da se z obema rokicama poteza po podlagi naprej, nogic pa še ne uporablja. Po tej fazi se začne otrok vojaško plaziti. To pomeni, da recipročno uporablja roke in noge pri premikanju v prostoru.

Iz sedenja otrok prehaja v stransko sedenje in iz tega položaja v kobacanje. Kobacanje je najbolj naraven in najbolj zdrav način učenja hoje. Otrok je zdaj mobilen, lahko premaga tudi prag, celo stopnice. Kobacanje naj bi otrok čim bolj utrdil, saj je to zelo pomembno za poznejši razvoj hrbtenice, drže, motorike. Ko se otrok čuti dovolj močnega in ko pride do opore, se ob opori dvigne. Najprej začne prestopati na mestu, potem vstran.

Če se ne čuti sigurnega, se spet spusti nazaj na tla. Otrok, ki je dobro utrdil vse faze ima dobro razvite zaščitne reakcije, se lažje ujame, kadar pade. Paziti moramo samo na to, da ko začne sam hoditi, naj ima proste roke; če ima otrok v rokah kakšno igračo, se včasih zgodi, da se ne uspe ujeti na roke. Otrok, ki je dolgo kobacal, ima zelo dobro razvite mišice okrog lopatic, ima razvito dobro stabilnost trupa, zna pokrčiti kolk, koleno in stopalo naenkrat (trojna fleksija), razvije si zaščitne reakcije in še mnogo drugih podrobnosti, ki so pomembne za kakovostno hojo. Resnično naj se nam ne mudi učiti otroka hoditi.

Zakaj hojica ni primerna?
Hojica je prvič nevarna, ker se otrok kam odpelje in se ne more nadzorovati. Lahko pade po stopnicah in se resneje poškoduje. Hojica odvzame otroku vse možnost naravnega motoričnega razvoja, zato se zelo odsvetuje.

Kako naj navajamo otroka, da bo shodil? Zakaj ni dobro, da se nam pri tem mudi?
Otroka nam nikoli ni treba učiti ali navajati hoditi. Pustimo mu samo prostor in čas in mu pomagajmo tako, da bo imel možnost iti skozi vse prej naštete faze motoričnega razvoja. Večina otrok, ki sem jih obravnavala skozi dolgoletno prakso, ki so imeli deformacije drže, ni šlo skozi vse faze motoričnega razvoja ali pa so jih slabo utrdili. V veliki večini so jih učili hoditi tako, da so jih vodili za roke ali so bili v hojicah. Če pustimo otroku naravni motorični razvoj, mu bomo dali dober temelj za držo in motoriko za vse življenje. Kaj pa je tistih par mesecev v primerjavi s celim življenjem, da bi prej shodil? Zato, dragi starši, bodite potrpežljivi in se naj vam ne mudi.

Kakšne čeveljčke mu moramo izbrati?
Dokler otrok ne hodi, ne potrebuje čeveljcev. Bolje je, da ima tople nedrseče nogavice, kadar je mrzlo, poleti pa naj bo bos. Otrok preko stopal prejema veliko senzoričnih informacij. Nekako ga receptorji iz stopal obveščajo o tem, kje ima težišče. Ko otrok shodi, naj ima čeveljce, ki mu omogočajo, da  občuti podlago, po kateri hodi. V notranjih prostorih naj bodo tudi copatki narejeni tako, kot bi bil bos. Če je pozimi mrzlo, pa mu moramo zaščititi nogice s primerno toplo obutvijo.

Ali lahko nosi čeveljčke od starejših bratov in sester?
Tu so si mnenja strokovnjakov različna. Jaz priporočam predvsem uporabo zdrave pameti. Glede na to, da imajo otroci več ali manj veliko čeveljcev in da jih hitro prerastejo, mislim, da ni nič narobe, če jih ponosi še bratec ali sestrica, kadar so čevlji v dobrem stanju.  Če je čevelj res znošen in 'pošvedran', pa ga raje vrzimo v smeti.

S fizioterapevtko Melito Gole Kordiš se boste lahko pogovorili v torek, 30. 9. od 10.00 do 11.00 na brezplačni urici za mamice, nosečnice in očke v Cityparkovi igralnici v Ljubljani.

Več na www.facebook.com/otroskajogica, www.citypark.si, kjer so predstavljeni tudi drugi brezplačni pogovori s strokovnjaki ter jogica za nosečnice, dojenčke in otroke.