“Saj jih poznate – vznemirljivi, vendar nezanesljivi ljubimci, skrbni partnerji, ki vas zaprejo v kletko svojega ljubosumja, pretirano dramatični prijatelji, ki uporabljajo čustva bolj učinkovito, kot teroristi kalašnikove, zahtevni starši, ki jim prav v ničemer ne morete ugoditi, manipulativni sodelavci, zaradi katerih se ves čas ozirate čez ramo, in šefi z gigantskimi egi.

Na vas prežijo na ulici, v pisarnah, na internetu ali celo v vašem domu. S svojim šarmom, talentom, skrbnostjo, vznemirljivostjo ali karizmo si najprej pridobijo vaše zaupanje in vas nato povsem izpijejo.”

»Če ti rečem, da te ljubim, ali te lahko obdržim za vedno?« – je nekaj, kar sem prebrala in se zamislila. Zmeraj smo le sami svoji. Nikomur ne pripadamo bolj, kot si sami to dopuščamo. Ljubljene osebe nimamo – se ji samo dajemo in dobimo, kar nam želi dajati. In če česa nimamo, tega tudi ne moremo obdržati. Nima torej smisla gojiti ljubosumje in žalost, ker niso zadoščena neka naša nerealna pričakovanja.

Partnerski odnos je vseživljenjsko učenje, kako živeti skupaj. A ko ne gre več, ko ni več mogoče verjeti, zaupati, notranje rasti, ali se celo izogniti taki ali drugačni vrsti negiranja, nasilja … je odhod neizbežen.

Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Kaj vas je osrečilo danes? Objem partnerja, otroški nasmeh, zahvala brezdomca, ki ste mu poklonili evro? Ali pa ste nenehno nezadovoljni, ker ste prepričani, da je sreča samoumevna, celo naša pravica, pa kar niste srečni? Sreča je nekaj, po čemer stremi večina ljudi. Vemo, da je sreča nekaj, kar naj bi nam pripadalo – tako rekoč naša pravica. In ni ga človeka, ki ga to notranje hrepenenje ne bi gnalo, da bi jo dosegel, poiskal, si jo prilastil … Zdi se, da nam nenehno uhaja in da je nikoli ni dovolj.

Kot potrjujejo raziskave – in tudi naše izkušnje – je dolgoročno ne prinašajo ne denar ne partnerji ne otroci ne poklic ne materialne dobrine ne naključne ugodne priložnosti. Je torej sreča stvar usode, na voljo le nekaterim izbrancem s srečnimi geni? Ne. Sreča je dosegljiva vsem, vendar – tako kot vse, v čemer bi radi blesteli – zahteva svojo šolo.

Tako kot za opazovati lepoto sončnega jutra ali poslušanje vetra, ptičjega petja in žuborenja potočka ne potrebuješ nobenega znanja, nobenih priprav, nobenih ritualov in tehnik, tako za opazovanje samega sebe in svojih notranjih procesov, ne potrebuješ ničesar.
Zadostuje le gola radovednost in pozornost.

Ko je taka energija enkrat prebujena, se spoznavanje samega sebe samodejno začne.
To je edino kar te lahko prebudi iz tisočletnega spanca in nekakšne samohipnoze, iz suženjstva mehanskih vzorcev in predstav, iz sveta misli

Dragi popotniki. Koliko časa na naši poti namenimo smehu in radosti. Če odkrito pogledamo v svoja srca, ugotovimo, da vsekakor premalo. Za to nam je vedno na voljo morje izgovorov, največkrat pa krivimo vse druge dejavnike, razen nas samih. Le redkokateri izmed nas si to krivdo naprti na svoj hrbet. Res je, da se nekateri srečujete z zares velikimi težavami a četudi vam vaš položaj ne dovoljuje smeha in radosti, si jo lahko priborite.

Tako kot je del nas jok in bolečina, mora biti tudi smeh in radost, kajti brazgotine, ki nam jih zapušča bolečina, moramo zaceliti z radostjo. Vsako jutro nosi v sebi radost in smeh ter jezo in bolečino. V veliki meri je od nas odvisno, kateri vrednoti bomo odprli svoja srca.

Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

Človeška rasa na poti v duhovno zrelost (6): Spopadanje s spolno usmerjenostjo
Večina ljudi se popolnoma istoveti s svojim spolom, na ravni duše pa nimamo spola; smo čudovita povezava moških in ženskih energij. Preden se inkarniramo, si modro in z ljubeznijo do sebe in tistih, ki bodo živeli z nami, izberemo določen spol, saj vemo, da bo ta izkušnja najboljša za našo in njihovo evolucijo.

Duše, ki so si izbrale heteroseksualnost, se ne bojujejo s svojo spolno usmerjenostjo in je ne postavljajo pod vprašaj, saj družba heteroseksualce na splošno ne sodi in ne diskriminira. Čeprav je družba naredila že precej korakov v sprejemanju različnih načinov, na katere ljudje izražajo spolnost, se homoseksualce obravnava zelo drugače od tistih, ki to niso. Denimo, lezbični ali gejevski zakon v veliki večini držav še vedno ni uzakonjen.

Kako omejena so naša srca. Kako ozki smo pri pojmovanju drugačnosti. Namesto da bi ljudi, ki se telesno in psihično razlikujejo od nas, poskušali sprejemati medse, jih poskušamo izriniti čim dalje od nas. Naša srca so premalo odprta za enakovredno sprejemanje drugačnosti, veliko prevečkrat pa to drugačnost sprejemamo z neprikritim vsiljenim opazovanjem. Takšni smo, ljudje!

Ljudje, katerim Bog preko svojega sina vsak dan polaga na srce ljubezen, dobroto, hvaležnost. Bog sprejema vse nas, takšne kot smo, z našimi dobrimi in slabimi lastnostmi. A od nas pričakuje, da se bomo tudi mi med seboj sprejemali. Danes ni pomembno, koliko truda nekdo vloži v svoje delo, rast. Višina vrednotenja je postavljena za vse enako! Invalide in zdrave, slaboumne in pametne.

Naša srca včasih zaledenijo (otrpnejo). To se nam zgodi ob izgubi naših dragih, ob "izgubljenih" prošnjah itd. Zaledeni nam lahko le do posameznih oseb ali pa kar do vsega, kar nas obkroža. Ne dovolimo si tega, saj so naša življenja namenjena rasti, radosti, pa tudi trpkim preizkušnjam.

Ne pričakujmo, da se bo srce otoplilo kar samo od sebe. Je že res, da čas celi rane, vendar ta čas je preveč dragocen, da bi ga kar tako zapravljali. Najhitreje bomo odtajali naša srca, če bomo pripravljeni odpuščati. Zavedajmo se, da zavestno ali podzavestno zaradi zaledenelih odnosov trpimo tudi mi sami.

Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

Večni mladeniči
Nemogoče se jim je upreti, saj so privlačni, mladostni, šarmantni, inteligentni, družabni, polni energije in dobre volje, v odlični telesni pripravljenosti, odprti za vse izzive, pripravljeni v trenutku spremeniti svoje življenje, ženska pa se v njihovi bližini počutijo kot kraljice. Toda to kraljestvo ljubezni, strasti in zanosa je milni mehurček, ki lahko v trenutku poči, saj je moški, ki ga krasijo omenjene lastnosti značilen Peter Pan.

To so moški, ki nikoli ne odrastejo in se vse življenje obnašajo kakor mladeniči. Njihov osebnostni razvoj je psihološko, čustveno in spolno zamrznil v srednjih dvajsetih letih, zato se tudi tedaj, ko dopolnijo petdeset let, počutijo in obnašajo, kot da so še vedno mladeniči.

Mislite, da ste čudne in neprivlačne, a prav v teh trenutkih, je vaš moški zelo zadovoljen s pogledom na vas.

Bela majica na leno nedeljo
Morda mislite, da ste oblečene povsem preprosto in neopazno, a bela majica mu požene kri po telesu. Vaša lena nedelja v beli majici in oprijetih pajkicah je zanj lepša od zapeljivega petka, ko ste oblečeni v malo črno obleko.

So fraze, ki jih ponavljajo prav vsi in za katere se zavedamo, da uničujejo odnos. Raje globoko vdihnite in preštejte do deset.

"Ti vedno... “ ali "Ti nikoli ...“
Izrazi, ki se začnejo s tema dvema frazama, se vedno slišijo napadalno ali kot da sami sebe branite. Napad je najboljša obramba, kajne? S takšno komunikacijo je odnos obsojen na propad.

Ogenj in voda sta dve naravni sili, ki imata veliko moč. Sonce daje moč za življenje, iz vode se življenje razvija. Harmonija med ognjem in vodo že milijone let ustvarja pogoje za življenje in razvoj vseh bitij.

Igra jina in janga
V naravi najdemo veliko diametralnih nasprotij, ki lepo delujejo v paru: dan in noč, plima in oseka, Sonce in Luna, … Tudi moški in ženska. Dejstvo je, da smo si med seboj različni, vendar lahko skupaj tvorimo popoln par. Odnosi med spoloma pa so lahko lepi in harmonični, le če se oba zavedata, da sta si različna in da ju ta drugačnost medsebojno bogati. Kdor išče partnerja, ki bo deloval enako kot on sam, bo iskal dolgo in bo razočaran.

Piše: Brane Krapež

Običajno se niti ne sprašujemo, zakaj zamerimo in zakaj ne moremo odpustiti. Marsikdaj živimo z zamero, ne da bi se vprašali, kaj s tem pravzaprav dosegamo. Včasih smo zaradi navidez ne tako pomembne stvari pripravljeni prekiniti tudi dolgoletno prijateljstvo. Vas zanima, zakaj to počnemo? Zaradi prizadetosti. Zamera je vselej posledica prizadetosti, ki pa velikokrat ostane neizrečena. Zato si najprej poglejmo, kaj vse nas lahko prizadene.

Prizadetost
Postavimo se najprej v položaj tistega, ki je prizadetost povzročil. Nekomu lahko nevede in nehote stopimo na 'čustveni žulj'. Čeprav se nam vse skupaj ne bo zdelo omembe vredno, je prav, da se opravičimo. Vedeti je treba, da ima vsaka prizadetost svoje ozadje. Ni potrebno, da se počutimo krive (četudi bo oseba, ki smo jo nehote prizadeli, morebiti poskušala 'pritisniti' na občutke krivde), vendar je prav, da poskrbimo za svoj del odgovornosti in se opravičimo. Če se ne opravičimo ali če prizadeti osebi celo očitamo, zakaj zaradi tako nepomembne stvari 'zganja kraval', pomeni, da smo se premalo vživeli vanjo in da se predvsem branimo.

"Še zadnje vprašanje, Billy. Kako se počutiš, ko plešeš?"
Molk.
"Ne vem . Na začetku ... se počutim dobro. Malo sem trd. Ampak, ko začnem ... potem ... pozabim na vse in ... vse izgine. Vse izgine. Čutim, kako se mi spreminja telo. Čutim ogenj. Tam sem. Letim kot ptica. Kot elektrika. Ja ... kot elektrika."
iz filma Billy Elliot

Danes pišem o plesu. Zato bom nujno pisala tudi o ljubezni.

Včasih sem bila prepričana in še zdaj me v čustveno močnih trenutkih prešine, da je ples glavna sestavina moje duše, iz njega je narejena. Pa naj se to ne bere čisto dobesedno. Približno tako, kot luštna iskrica neke mame, ki pravi, da je "iz spečih otrok verjetno sestavljen mir".

Pogosto opazim pri sebi, da nisem povsem sproščen. Ali bolj natančno, mislim, da sem sproščen, pa dejansko nisem. Zato sem se precej časa ukvarjal prav s sproščanjem in z globinami sproščanja. In še danes je ena od mojih malih skrivnosti, da ko grem meditirati, marsikdaj ne meditiram, marveč uživam v sproščanju in globokem počivanju. (No, sedaj to ni več skrivnost.)

Zares uživam. Prav opažam, kako telesu prijajo ti trenutki brezdelja in neobremenjenosti. Neobremenjenosti? Da. Verjetno ste tudi drugi že opazili, da se vsakršna čustvena stanja preslikajo v telo. Čez dan imamo toliko skrbi, strahov, problemov, hitenj, ... V velikih ali malih odmerkih to pritiska na telo. Če se gospodar slabo počuti, potem ima služabnik glavobol. Služabnik je seveda telo, gospodar pa smo mi sami.

Piše: Sandra Kocjančičv novi številki Karme plus

Vstanem, dvignem rolete in odstrem zaveso. Zunaj se čez oblake počasi prikrade malo sončnih žarkov. Verjetno se vam s takšnimi izjavami zdim povsem vsakdanja. Nič posebnega in res je, nič novega.

Vendar to, da stojite ob oknu, je čudež. Da gledate in vidite, je čudež. Da sploh še kaj opazite, pa je največji čudež. Čestitajte si! Večina ljudi se ujame v popolnoma drugačnih jutrih. Ki jih napolnijo misli o vsakdanjih obveznostih, hitenju, ker ne smemo zamujati, ker moramo opraviti to in ono, ker se nam je zjutraj okrog vratu priklenil še otrok in ker mačka ni uporabila svojega stranišča. Takšna jutra živimo. Se spomnite, kakšen je bil pogled skozi okno v tem jutru? Verjetno ne? Ste slišali ptičje petje?

Velikokrat v preteklosti so se sistemi menjavali z revolucijami. Ko je nepravilna politika ali razpihovanje strasti, čustva pripeljala do vrelišča, je nastopil čas sprememb, ki pa so se lahko izvršile le s korenitim obratom v drugo smer. Tudi v naših življenjih so občasno potrebne revolucije, a le malo je takih, ki so pripravljeni žrtvovati svoj vsakdan, da bi morda pridobili na kvaliteti življenja.

Zagotovila nam ne more nihče dati, a gibanje je velikokrat podobno izgubljenemu človeku, ki se v gozdu vrti v začaranem krogu, ko išče pot. Sprememba je odziv brezizhodnega stopicanja na mestu, a vsakemu človeku beseda "breizhodno" pomeni nekaj drugega. Ujamemo se na vsako najmanjšo bilko, samo da nam ne bi bilo treba zaorati po naših navideznih poteh.

Veliko je takšnih ljudi, ki moramo nekaj časa hoditi sami po poti življenja, nekaterim pa je samota tudi življenski sopotnik. Hudo je, če se popotnik počuti osamljenega -zapuščenega. Samota je lahko osvežujoča, osamljenost pa le boleča. A nikar se ne počutite osamljeni na poti, kajti nikoli nismo sami, nihče izmed nas.

Četudi ni ob nas prijateljev, partnerja, družine, je ob nas vedno nekdo, ki nas ima zelo rad -to je Vsemogočni, naš Učitelj, Prijatelj, Oče največje družine. Seveda pa Bog za večino nas ni dovolj. Zatorej tisti, ki ste osamljeni, odprite svoja srca ljubezni, odpustite si napake in se pričnite imeti radi. Menim, da je osamljenost največkrat povezana z dejstvom, da se sami nimamo dovolj radi.

Čudovita umetnost biti svojprof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA

Naloga filozofije je poiskati tiste resnice, ki nam pomagajo skupaj sestaviti kompleksno sliko obstoja. Ta raziskovalni duh nam omogoča, da se v nas porodi večji ali manjši navdih, ki ga spodbudi pozabljen izrek, nasvet starih modrecev, ohranjen v grobnicah in pokopan skupaj s tistimi, ki so živeli v svetlobi teh modrecev.

Toda to ni več pomembno, ko v svetlobi današnjega dne znova oživijo njihovi globoki nauki. In to velja tudi za nagrobni napis, naveden na začetku članka. S svojo kratkostjo, jedrnatostjo in prepričljivostjo nas primora, da postanemo in ustavimo nepremišljeno vrvenje našega razuma ter da besedo za besedo analiziramo vsebino teh preprostih ključev, ki so del čudovite umetnosti biti svoj.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

KAKOR IZGLEDAM, TOLIKO VELJAM
"Kakšna sem videti?"
"Kakšen se ti zdim v teh hlačah?"
"Ali tudi ti misliš, da sem predebela?"

To so le tri od kopice z lepoto povezanih usodnih vprašanj zadnjega desetletja, morda dveh. In četudi se odgovor glasi "čudovito", je lahko že čakanje na odgovor vir stresa in slabe volje. Sodobna zahodna kultura je namreč kult telesa povzdignila nad vse. To, kakšni smo videti navzven, dandanes sporoča, kakšni smo kot oseba, kakšni so naš življenjski slog, premoženje, zdravje in poslovna uspešnost.

Anksiozne motnje se pojavljajo v vseh starostnih obdobjih, tako kot pri otrocih kot tudi pri starejših. Možnost pojave je pri obeh spolih, vendar je pogosteje pri ženskah. Pogosteje jo opazimo pri ljudeh, ki so perfekcionisti in imajo veliko potrebo po odobravanju okolice, ali po kontroli oziroma zelo težko prenašajo kritiko.

Anksioznost je pogosto povezana z depresijo in v najhujših primerih celo vodi v samomor. Znaki anksioznosti so lahko psihična napetost, motena koncentracija, razdražljivost, oziroma telesni znaki kot so vrtoglavica, bolečine v trebuhu ali v mišicah, močno razbijanje srca, težko dihanje, slabost, glavobol, pogosto uriniranje. Nezdravljenje anksiozne motnje človeka izčrpavajo in vse to lahko vodi do hujše oblike depresije.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

KJE JE MEJA MED SAMOTO IN OSAMLJENOSTJO?
Biti samski – in to pri polni zavesti in celo z nasmehom na ustnicah. Fenomen, ki zadeva ljudi vseh starosti, poklicev in spolnih usmeritev. Demografski podatki kažejo, da je možnost, da bomo večji del življenja preživeli sami, velika, samsko življenje pa postaja zaželen cilj, h kateremu stremi vse več ljudi.

Samsko življenje različnim ljudem pomeni različne stvari. Za nekatere je to življenje, v katero so prisiljeni proti svoji volji (zaradi ločitve, smrti partnerja ipd.) in le prehodno obdobje, ki ga želijo čim prej pustiti za sabo. Ti ljudje samsko življenje pogosto povezujejo z osamljenostjo ter v njem ne vidijo (in niti nočejo videti) prav nobene koristi, še tistih ne, ki se jim ponujajo na dlani. Za vse več ljudi pa je samskost prostovoljna izbira življenjskega sloga, življenje, kakršno želijo živeti vedno – in za vselej.

Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

Človek je socialno bitje, zadržuje se v skupinah in skupnostih, a ni samo eksistenca tista, ki ga vodi k združevanju. Nagnjen je k sodelovanju, sobivanju, dopolnjevanju, harmoniji (oziroma vsaj iskanju le-te), partnerstvu. Ostati sam je v prazgodovini pomenilo imeti manj možnosti za preživetje, v našem praspominu pa se je tak občutek zapisal kot ena od vrst strahu.

Nekaj tisočletij kasneje, v času, ko eksistenca pomeni vse kaj drugega kot verjetnost, da nas bo pokončala kaka zver, je strah pred samoto in osamljenostjo bolj živ kdajkoli. Osamljenost je boleča, vsi ljudje želimo imeti ob sebi nekoga in nihče si ne želi ostati sam.