Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

Večni mladeniči
Nemogoče se jim je upreti, saj so privlačni, mladostni, šarmantni, inteligentni, družabni, polni energije in dobre volje, v odlični telesni pripravljenosti, odprti za vse izzive, pripravljeni v trenutku spremeniti svoje življenje, ženska pa se v njihovi bližini počutijo kot kraljice. Toda to kraljestvo ljubezni, strasti in zanosa je milni mehurček, ki lahko v trenutku poči, saj je moški, ki ga krasijo omenjene lastnosti značilen Peter Pan.

To so moški, ki nikoli ne odrastejo in se vse življenje obnašajo kakor mladeniči. Njihov osebnostni razvoj je psihološko, čustveno in spolno zamrznil v srednjih dvajsetih letih, zato se tudi tedaj, ko dopolnijo petdeset let, počutijo in obnašajo, kot da so še vedno mladeniči.

Izraz večni mladenič je uvedel psihoanalitik in terapevt Dan Kiley v svoji knjigi Sindrom Petra Pana – moški, ki ne želijo odrasti (1983), predtem pa je o tem pojavu pisal že švicarski psihiater Carl Gustav Jung. Puer aeternusa (izraz pomeni večnega otroka) je označil za arhetip, torej za enega od prvinskih strukturnih elementov človeške duševnosti. Jung je v puer aeternusu videl vzorec prihodnjega psihološkega razvoja človeka. Na osnovi družbenega trenda podaljševanja odraščanja in diktature mladosti se zdi, da se njegova napoved čedalje bolj uresničuje.

Osvojiti takšnega moškega je povsem preprosto, saj se ponuja na pladnju – veliko težje pa ga je zadržati. Če po kakem naključju zaplava v zakonske vode, je zakon zelo kratkotrajen. Tak moški se navadno umiri šele v tretjem zakonu, in še to pod pogojem, da spozna zrelo in stabilno žensko, ki mu je pripravljena biti druga mama. Taka partnerka je odgovornejša od njega ter "pokriva" starševstvo in družinsko organizacijo, tako da je on tako rekoč gost v lastni hiši, dovoljena pa mu je svoboda, ki ga ne omejuje bistveno, saj je to edini način, da ostane v zvezi. 

Velika verjetnost je, da ima tak moški na pragu štiridesetih najstniškega sina ali hčer, vendar se obveznostim, povezanim s starševstvom, izogiba. Z otrokom vzpostavi čustveno bližino, ne prevzame pa starševske odgovornosti – to prepusti partnerki, navadno bivši. Najstniški sinovi in hčere svojega očeta doživljajo kot prijatelja, kar večnim mladeničem veliko bolj prija kot pa položaj avtoritete. 

Za partnerko je nadvse pomembno, da z njim ravna taktno, previdno in ga zlagoma navaja na odnose; sčasoma jih utegne sprejeti in postati odgovornejši. Vse nagle spremembe in zahteve mu vzbujajo strah in odpor, ki sta razloga za beg. Pri njem je treba uravnovesiti željo po spontanosti in svobodnem letenju z odgovornostjo odraslosti. Kajti: kaj nam pomagajo krila, če pa nimamo nikogar, s komer bi leteli?

Je vaš moški Peter Pan? Kakšne so možnosti, da bo kdaj dozorel? Ali je s takšnim moškim mogoče zaživeti v dobrem partnerskem odnosu in kako? Kje so vzroki za takšno obnašanje? Kakšni so njihovi odnosi z otroci? O teh in drugih zanimivih vprašanjih o čedalje bolj aktualnem fenomenu smo se pogovarjali z Mileno Lipovšek, specializantko integrativne terapije, doktorantko zakonske in družinske terapije iz Društva Anima – Centra za psihoterapijo in psihoterapevtsko svetovanje.

Kako opisati sindrom večnega mladeniča? Kdo je puer aeternus?
Z izrazom puer aeternus označujemo moškega, ki ne more ali noče odrasti. Psihološko gledano predolgo ostane na stopnji mladostnika, njegovo vedenje pa je podobno vedenju adolescentov. To je lahko moški, ki še vedno živi s starši, tava od posla do posla, v središču njegovega življenja pa so nore zabave, pijača, obiskovanje tekem, igranje videoigric in menjavanje žensk. Lahko pa gre za moškega, ki se po desetletjih zakonskega življenja začne vesti kot adolescent ter zapusti ženo in otroke, da bi lahko zaživel svoje sanje. Gre za nekakšno zaustavitev v razvoju, ki je značilna predvsem za moške, saj se moški iz mladeniča psihološko ne razvije v moškega, največkrat zaradi prevelike odvisnosti od matere ter fizične in psihološke odsotnosti očeta. Večni mladenič ne zmore odgovornosti, strah ga je, da bi se ujel v položaj, iz katerega se ne bi mogel izmuzniti. Vsaka situacija z natančno določenimi vlogami je zanj pekel. 

To je za partnerski odnos nefunkcionalen moški, za katerega je značilna odvisnost od matere in pozneje odvisnost od ženske, ki jo nadomešča – od partnerke. Tak moški v vsaki ženski išče podobo matere, hrepeni po materinski ženski, ki se mu bo v celoti razdajala in zadovoljila vse njegove potrebe. Na začetku partnerske zveze žensko idealizira, čez čas pa se na lepem prelevi v hladnega moškega, ki je lahko tudi čustveno ali telesno nasilen. Največkrat se izogiba resnim zvezam in redni službi ter beži pred ujetostjo v položaj z natančno določenimi odnosi ali obveznostmi, iz katerih ne more kadarkoli oditi. Večni mladenič ne premore moči odraslega moškega; njegov deški ego se junaško trudi dokazati odraslost, čeravno vsi kazalniki govorijo o nasprotnem. Včasih primanjkljaj odrasle moči kompenzira z alkoholom, drogami ali donjuanstvom, s čimer nezavedno išče potrditev okolice, da je pravi moški.

Puer aeternus je za Carla Gustava Junga arhetip človeške psihe, ki ima dobro in senčno stran. Ali torej lahko govorimo tudi o prednostih sindroma Petra Pana? In katere so njegove glavne slabosti?
Pozitivna lastnost takih mladeničev je nekakšna duhovnost, mnogi med njimi so očarljivi, zanimivi in poživljajoči. Z njimi se je prijetno pogovarjati, saj sprožajo zanimive teme. Pogosto so perfekcionisti, kar se kaže v vsakdanjem življenju in tudi v odnosu do žensk. Vsakodnevno življenje je zanje prepolno napak, zato čutijo, da ga imajo pravico zavrniti in delovati po svoje, ne da bi se pri tem menili za druge. Večni mladeniči pogosto razmišljajo zelo racionalno, obnašanje in emocionalna drža pa sledita povsem drugačni logiki nižjih vzgibov – zadovoljevanju lastnih potreb za vsako ceno.

Večni mladenič se pri prilagajanju družbenemu okolju utegne spopadati z velikimi težavami. Ker se ima za posebnega, meni, da se mu ni treba prilagajati, saj to za takega skritega genija ni možno. O sebi ima visoko mnenje, vendar je to le krinka, za katero se skriva globoko občutje manjvrednosti. Do drugih se utegne obnašati arogantno, kar je posledica manjvrednostnega kompleksa in na drugi strani občutkov superiornosti. V njemu se bije večen boj med omalovaževanjem samega sebe in grandioznostjo. Težave ima pravzaprav na vseh področjih. Morda ne na začetku, saj je sprva navdušen nad novo dejavnostjo ali osebo, vendar ta očaranost kmalu zbledi. Razočaran vedno znova zapušča delovna mesta in partnerke, saj nikoli ne najde tistega, kar si želi. Povsod odkrije dlako v jajcu.  
 
Kje gre iskati vzroke za razvoj tega sindroma? Gre nemara za pretirano zaščitniško izvorno družino? Gre za upor proti staršem, obsedenim z nadzorom? Kaj pa pritiski družbe in medijev, ki častijo ideal večne mladosti?
O vzrokih lahko samo postavljamo hipoteze. Najverjetneje je – tako pravi tudi teorija – da se vzroki skrivajo v otroštvu, torej v izvorni družini, v ljudeh in odnosih, ki so jo ustvarili.

Skozi odnose s starši, še najbolj z mamo, se otrok v najzgodnejšem obdobju uči razlikovati med seboj in drugimi, prepoznavati svoje potrebe, zaznavati, obvladovati in izražati čustva. Otrok se odziva na druge, vendar tudi opaža, kako se drugi odzivajo nanj. Če je ta proces zaradi neodzivnega ali pretirano odzivnega in idealizirajočega starša moten, otrok razvija različne preživetvene mehanizme. Če je mati premalo ali v celoti neodzivna, govorimo o zanemarjenem ali celo travmatiziranem otroku. Če pa je mati pretirano odzivna, to pomeni, da vdira v otroka, ga popolnoma zasede in ujame v simbiozo, ki je zlepa ne bo zmogel prekiniti, govorimo o vampirski ljubezni. Ker večni mladeniči bežijo predvsem pred odgovornostjo, bi lahko dejala, da so vajeni, da namesto njih odgovornost prevzame nekdo drug. Največkrat eden od staršev poskuša otroku prihraniti bolečine vsakodnevnega življenja in olajšati njegove frustracije zaradi nerešenih notranjih ali zunanjih konfliktov. Tako se otrok nauči, da bo za njegove težave vedno poskrbel nekdo drug.

Je torej mati tista, ki vzgoji Petra Pana? Kakšna pa je vloga očeta?
Da, to največkrat počne mati, ki se posesivno naveže na sina in mu s tem, ko ga ne zmore izpustiti iz simbioze, prepreči, da bi se osamosvojil. V želji, da bi ga zaščitila pred bolečino in ga crkljala, sanjari o tem, da bi ga za vedno obdržala pri sebi. Seveda tu že govorim o Ojdipovem kompleksu. Pri tem ima ključno vlogo oče, seveda če je navzoč. Očetova naloga je pomagati materi, da razklene simbiotični obroč, ki ga je sklenila s sinom, da torej izvabi otroka iz maminega objema in s tem sinu omogoči identifikacijo z očetom, z moškim. Tako mu pomaga odrasti in se odtrgati od mame. 

Težava nastane, če oče ni navzoč ali če je mama nezadovoljna v odnosu z moškim, ker je tako ali drugače odsoten. Takrat mati največkrat s sinom ustvari kvazipartnerski odnos, ki je temelj poznejše željo po odnosu, v katerem bo morala partnerka igrati vlogo mame, rojeva pa tudi podaljšano odvisnost. 
Tako odrasel moški ostane priklenjen na otroštvo, kajti takrat se je počutil brezskrbno in varno, vendar je ta občutek varnosti pogosto prikrit z odvisnostjo, ljubezen pa s posesivnostjo.
Težava torej ni v količini ljubezni, ki jo daje mati, marveč v tem, kako jo daje in izkazuje.

Čemu gre po vašem mnenju pripisati naraščanja deleža moških, ki nočejo odrasti? Je to povezano s splošnim občutkom izginjanja moškosti, morda s tem, da se današnji moški čuti ogroženega od ženske, ki pridobiva čedalje več moči in kompetenc?
Menim, da gre za nekakšno splošno pomehkuženost naše družbe: za navajenost na udobje, za nesposobnost prenašanja neprijetnosti in večjih telesnih naporov ter za pretirano občutljivost. V naši kulturi vrednote vse bolj razpadajo. Življenjski standard se je v zadnjih petdesetih letih zelo izboljšal. Zdi se, kot da smo bolj napredni, razgledani in premožni. Vsega je dovolj, predvsem pa so ljudje in stvari okrog nas "samoumevne". Kot enega od največjih problemov današnjega časa vidim razvajenost, o kateri pri nas največ piše psihoterapevt, gestaltist Bogdan Žorž. Morda sem še pod vtisom njegove knjige, vendar se z napisanim globoko strinjam. 

Lahko malce pojasnite, kakšen je vpliv razvajenost?
Razvajenost se dogaja v vseh človekovih dimenzijah. Najprej si oglejmo telesno raven: mati nenehno skrbi, da dojenček ni lačen, žejen ali moker. Hrani ga z najboljšo hrano in oblači v najudobnejša oblačila. Poleg tega iz otrokovega življenjskega prostora odstrani vsa nevarnosti, prepreči torej, da bi se lahko poškodoval, zaradi česar se otrokov mehanizem težko razvija. Prikrajšan je namreč za razvijanje obrambnih sposobnosti. Socialno gledano pa starši za razvajenega otroka pomenijo prijazno okolje, saj vedno zadovoljijo vse njegove potrebe. Toda svet ni ustvarjen tako, da bi mu stregel ter izpolnjeval njegova pričakovanja in želje. Ker takšen otrok ni vajen naporov, ne vlaga v odnose, ker pa so odzivi okolja bistveno drugačni od tistih, ki jih je vajen od staršev, čuti razočaranje in se odziva nasilno ali pa se zapre vase. 

Razvajen otrok zmore izražati čustva, vendar se starši nanje odzivajo neustrezno. Če otrok samo malo zajoka, ga starši nemudoma potolažijo in zaščitijo. Tako zlahka prihaja do izrabljanja joka in manipuliranja s starši. Otrok se obnaša, kot da ne bi vedel, kaj sploh hoče – to pač vedo starši. Njegova čustva postajajo vse plitvejša, otrok pa začne izgubljati stik s samim seboj. Posesivni starši v ugibanju, kaj si otrok želi in potrebuje, vanj projicirajo lastne želje in potrebe ter mu jih celo vsiljujejo. Želje in potrebe postanejo v njem introjekti – otrok dejansko misli, da so to njegove želje.Pri vsem naštetem se sprašujem, kdo bi sploh želel odrasti in zapustiti otroštvo, kjer je navidez vse lepo?

O sindromu večnega mladeniča in o težavah, ki jih prinaša v partnerski odnos, v terapevtskem postopku verjetno govori partnerka takšnega moškega. Moški takšnega obnašanja verjetno ne dojemajo kot problema. Ali to drži?
Vsekakor. Ženske v partnerstvu s takim moškim niso ravno izpolnjene, saj imajo ob sebi adolescenta v odraslem telesu. V takšnem odnosu imajo vlogo mame – nekaterim to celo ustreza. Težava nastopi, ko ženska postane nezadovoljna in od partnerja pričakuje nekaj, česar ji nikakor ne more dati, saj je ves obrnjen vase. 

Ali bi lahko dejali, da obstaja tip ženske, ki jih privlačijo takšni moški?
Ne vem, ali bi lahko govorila prav o tipu ženske. Ti moški so očarljivi in zanimivi, izžarevajo mladost in mladostniško neukrotljivost. Navadno gre za ženske z lastnostmi, ki jih večni mladenič nima. To so odgovornost, moč, empatija in čut za drugega. Morda so že zgodaj postale resne, odgovorne in delovne, v delu njihove osebnosti pa je ujeta deklica, ki še naprej živi v sanjskem otroškem svetu. Ob deškem moškem se prebudi njena deklica. Največkrat se v zakonskih zvezah z večnimi mladeniči pojavlja tip posesivne ženske, pogoltne matere. Težave se začnejo, ko mine prva zaljubljenost …

V kolikšni meri so večni mladeniči sploh sposobni resnega partnerskega odnosa?
Večni mladenič je moški z narcistično problematiko. Ima se za nekaj posebnega in v odnosih največkrat čuti, da "to, še ni to". Boji se položaja z natančno določenimi odnosi, ki zahtevajo navzočnost in odgovornost. V partnerskem odnosu se nenehno pripravlja na njegov konec, saj ve, da ga po začetnem navdušenju čaka razočaranje, zato se odnosu ne more predati. Če se le odloči za zakon, si navadno ne upa več ozirati za drugimi ženskami. Največkrat se poroči s posesivno žensko, ki je tip pogoltne matere. Če ni takšna, ji to vlogo s svojo deškostjo vsili, saj mora v zakonu funkcionirati ona. Zakon se spremeni v ječo, polno navad in dolgočasja, zato se ves usmeri v poklic, erotično pa stagnira. 

Kakšen je odnos puer aeternusov do lastnih otrok? Ali sinovi ta vzorec obnašanja prevzamejo od očetov? 
Večni mladenič ima sprevrženo predstavo o tem, kaj pomeni biti moški. Ker meni, da to, da je moški, pomeni dobiti vse, kar si poželi, skuša čim dlje ostati samski ali v nezavezujočem odnosu. Zakonsko in družinsko življenje doživlja kot izgubo dragocene svobode. Večni mladenič v vlogi očeta vzgojo in odgovornost do otroka prepusti ženi. Pogosto se umakne v svoj svet in trpi, ker zadovoljevanje njegovih potreb ni več na prvem mestu. Od koga pa se moški lahko nauči biti moški? Od drugih moških, seveda. Njegov sin se bo učil od njega in drugih bližnjih moških. Seveda je možno in celo zelo verjetno, da bo vzorce prevzel prav od očeta. Oče je tisti, s katerim se bo sin identificiral kot moški. Od njega se bo učil, kdo je moški v odnosih, kaj počne in kako živi. Ker pa je tak oče pogosto fizično ali čustveno odsoten, identifikacija z njim umanjka. Mesto manjkajočega očeta zasede mati, ki zaradi nezadovoljenosti v partnerskem odnosu s sinom razvije kvazipartnerski odnos – in zgodba se spet ponovi.

Kaj svetujete ženski, ki opazi oziroma ugotovi, da je v razmerju z večnim mladeničem?
To je odvisno od primera do primera, težko je posploševati. Ženskam svetujem, naj se bolj zavedajo lastne vrednosti in enkratnosti. Resno partnerstvo je možno med dvema zrelima, odgovornima in čustveno zrelima osebama, ki svoja čustva znata in želita izražati. Vprašanje je, kaj ženske drži v takšnem odnosu? Kaj imajo od odnosa, v kolikšni meri so slišane in zadovoljene … Svetovala bi jim, naj čim bolje poskrbijo zase in za otroke, če jih imajo. Če nastopijo velike težave in stiske, vsekakor svetujem obisk pri psihoterapevtu. V partnerstvu naj bi nam bilo lepše, kot če bi bili samski. Kaj je tisto, kar si vzajemno dajeta partnerja in česar ne moreta prejeti od nikogar drugega? Zakaj sploh imamo partnerja? Da nas crklja, da lahko z njim brez strahu delimo svojo ranljivost in intimnost. To so stvari, ki nam jih lahko da samo partner – in mi njemu. Vse drugo lahko dobimo pri prijateljih in svojcih. 

Bi lahko govorili o razlikah med večnimi heteroseksualnimi in homoseksualnimi mladeniči? Jih je v kateri od teh skupin nemara več? In če je tako – zakaj?
Po neki raziskavi, ki, kolikor mi je znano, še ni bila ovržena, so ugotovili, da je zveza med očetom in sinom, ki se v dobi otroštva ni posrečila, v življenju homoseksualnih moških pogosta. Ponesrečena identifikacija z očetom naj bi bila skupni imenovalec večnih mladeničev. O kakih bistvenih razlikah med večnimi heteroseksualnimi in homoseksualnimi mladeniči pa na osnovi svojih izkušenj ne morem govoriti. 

Ali obstajajo "preventivni ukrepi" pri vzgoji ali v odrasli dobi, ki bi preprečeval, da do tega ne bi prišlo?
Za razvoj sindroma Petra Pana je vsekakor ključno otroštvo. Če takrat vse poteka dobro, dojenček živi v simbiotičnem odnosu z mamo, na določeni razvojni stopnji pa se mora od nje odtrgati in se povezati z očetom. Deček mora izkusiti, da je oče drugačen od matere in da je on podoben očetu. Oče igra nadvse pomembno vlogo, saj mora krepiti, potrjevati in zrcaliti moškost, ki naj bi se razvila pri dečku. Materi mora pomagati pri "izpuščanju" dečka iz simbiotičnega odnosa. Oče s telesnim stikom, s čustveno dostopnostjo in s skupnimi opravili dečku omogoča stik z moškostjo. Na osnovi navezanosti na očeta, na isti spol, lahko deček odkrije in razvije lastno psihično moškost. 

Deček potrebuje očetovo ljubečo naklonjenost, potrjevanje in občutek, da ga oče ceni. Če se identifikacija z očetom ne posreči, je deček notranje prizadet in se umakne. S takšnim čustvenim umikom pa se ne zapre le pred očetom, temveč tudi pred možnostjo, da bi razvil moškost. Pri večnih mladeničih so bili očetje večinoma odsotni ali pa so jih dečki doživljali kot čustveno hladne, neprijazne, brutalne, nedostopne ali odmaknjene. Tako se dečki razvijejo v moške brez prav moške moči. Ostanejo večni otroci. Menim, da je v odrasli dobi za preventivne ukrepe že prepozno. Peter Pan je že dolgo z njim.

Kako prepoznati Petra Pana?

Dan Kiley pravi, da imajo moški s sindromom Petra Pana težave z izražanjem čustev, saj so bodisi potlačena ali pretirana. Tako ne morejo biti samo veseli, pač pa so ekstatično srečni, ne morejo biti zgolj jezni, pač pa so na smrt besni, ne morejo biti le razočarani, pač pa padejo v globok obup. 

V svojih odnosih:

• težko izkažejo ljubezen in izrazijo čustva,
• izgubijo stik s svojimi čustvi in nimajo pojma, kaj čutijo,
• odlašajo z obvezanostmi,
• počutijo se krive, vendar za vse krivijo druge.
• težko se sprostijo in so vedno napeti,
• nimajo pravih prijateljev, pač pa veliko površnih znancev,
• hitro vzkipijo in se v poskusih, da bi komu pripadali, počutijo obupno osamljene,
• uporabljajo alkohol in mamila, da bi se dvignili nad izzive vsakdanjega življenja in utopili njihov obstoj,
• imajo težave z materjo, ne razumejo pa se niti z očetom ali pa z njim sploh ne govorijo,
• prepričani so, da jih starši ne marajo in da nikoli ne odobravajo tistega, kar naredijo,
• imajo težave z avtoriteto,
• so čustveno nezreli in se norčavo obnašajo,
• zavzemajo mačistično stališče, da bi prikrili globoko notranjo negotovost in strah pred zavrnitvijo,
• so zelo ljubosumni in jih je mogoče zlahka sprovocirati, ko ženska pokaže neodvisnost.

Milena Lipovšek odgovarja: "Če zelo poenostavim, menim, da se naše življenje giblje okrog treh pojmov: hočem, nočem, moram. Če si ženska zna odgovoriti, kaj hoče, česa noče in kaj mora, ji bo življenje nasploh, ne le v partnerstvu, veliko lažje. Toda ne gre vedno zlahka. Ljudje nismo samo razumska bitja. Ni naključje, da se partnerja izbereta. V partnerskem odnosu bo vedno podobna dinamika, kot sta jo imela partnerja v izvorni družini. Partnerja bosta na temelju najglobljih afektov, ki so bili prisotni v primarni družini, podobno vzdušje poskušala ustvariti v njunem odnosu, vendar z željo, da bi se neljube dinamike tokrat razrešile drugače. Ko izbiramo partnerja, izbiramo človeka, ki nas bo imel rad na znan način. Če človek v primarni družini ni bil sprejet, če ni dobil varnosti in topline, jo bo iskal vse življenje, predvsem v intimnih odnosih, vendar – protislovno – vedno pri ljudeh, ki mu tega ne bodo znali dati. 

V zdravem partnerskem odnosu velja pravilo vzajemnosti. To pomeni, da se oba partnerja lahko opreta drug na drugega in si v kriznih trenutkih pomagata. V odnosu z večnim mladeničem ni vzajemnosti. To pomeni, da žensko vidi kot osebo, ki je dolžna funkcionirati. Ženska po načelu projektivne identifikacije sčasoma celo sprejme vlogo, ki ji jo namenja partner. Na začetku zveze tak moški žensko idealizira in to je ženskam zelo všeč. Pozneje se nekatere v vlogi "mame" počutijo dobro, druge se v to pač vdajo. Predvsem malce starejša generacija žensk je bila vzgojena v prepričanju, da je treba v odnosu potrpeti – in tako nekatere trpijo v nevzdržnih odnosih, polnih poniževanja in nasilja vseh vrst. Menim, da je treba za zadovoljujoč partnerski odnos najprej razviti zadovoljujoč odnos do sebe."

Sindrom Wendy

Dan Kiley, ki je leta 1983 opredelil sindrom Petra Pana, je vpeljal tudi izraz sindrom Wendy. Ta opisuje ženske, ki delujejo kot matere svojim partnerjem ali drugim ljudem okrog sebe. Wendy je ženska, ki stoji za Petrom Panom. Če naj Peter Pan sploh obstaja, mora obstajati tudi nekdo, ki opravi vse, s čimer se on ne. Wendy v takšnem odnosu sprejema vse odločitve in prevzema partnerjevo odgovornost nase, s čimer opravičuje njegovo nezanesljivost. Ljudi Wendyjinega kova najdemo tudi v svoji neposredni bližini: preveč zaščitniške matere.